Potem ko je naš prijatelj Marco Mosca pred poldrugim letom izdal knjigo o zlatih letih našega festivala v italijanščini, je bil letošnji jubilej povod za izid zgodovinskega pregleda nekoč naše najpomembnejše zabavnoglasbene prireditve. Pod novo knjigo o naši popevki se podpisuje Vladimir Frantar.
Knjigo z naslovom Enkrat še zapoj … (naslov je dobila po začetku refrena prve zmagovalne skladbe Mandolina) je napisal Vladimir Frantar, ki je prav gotovo najprimernejši človek za to delo. Že kot rosni mladenič se je namreč zanimal za ta festival in bil med drugim prisoten v dvorani že daljnega maja 1962, ko se je vse skupaj začelo. Knjiga je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.
Delo je eruditsko in nam prvič v zgodovini ponuja v slovenščini seznam vseh pesmi, njihovih avtorjev ter izvajalcev, ki so nastopili na odru Slovenske popevke v njeni 50-letni zgodovini (z obžalovanja vredno prekinitvijo med leti 1984 in 1997). Takega seznama do pred nekaj leti niso imeli niti na nacionalni TV-hiši, ki je bila vseskozi glavni organizator prireditve. To je pravi rudnik podatkov, mimo katerega ne bo mogel nihče, ki bo v prihodnosti pisal o Slovenski popevki. Avtor je opravil res ogromno delo, saj ti podatki doslej še nikoli niso bili zbrani na enem mestu, pač pa so bili raztreseni po različnem časopisju, hkrati pa se pogosto niti ne ujemajo med seboj.
Vladimir Frantar je s pomočjo mnogih ljudi, ki so aktivno ali pasivno spremljali festival, in njihovih osebnih arhivov uspešno rekonstruiral zlasti zgodnejša leta festivala. Vsi so tudi promptno navedeni v zahvali ob koncu knjige. Ob vsej akribiji se je neizbežno prikradla tudi kakšna napakica (npr. italijanska pevka Lolita in irska pevka Lola nista ista oseba), ampak to bo zlahka popravljeno v drugi izdaji te knjige.
Knjiga sledi kronološkemu principu in predstavlja festival leto za letom, pri čemer je jasno potegnjena ločnica med ‘zlatimi’ leti, tj. prvo fazo od 1962 do 1983), in obnovljenim festivalom po 1998 (ta leta avtor morda celo prelaskavo imenuje ‘srebrna’ leta). V drugem delu sledi 75 portretov najpomembnejših ljudi, ki so soustvarjali Slovensko popevko. Pri tem se avtor ni omejil zgolj na pevce, skladatelje in besedilopisce, ampak je vključil tudi druge tv delavce (režiserje, urednike itd.), ki so pomembno prispevali k uspehu prireditve.
Vladimir Frantar je osebno spremljal slovensko popevko od njenih začetkov vse do danes. Velja za enega najbolj informiranih poznavalcev popevke.
Moti le relativno skromen izbor slikovnega gradiva: uporabljeno je gradivo Edija Šelhausa iz Muzeja novejše slovenske zgodovine ter gradivo revije Stop, po pojasnilu založbe pa se menda ni bilo mogoče dogovoriti z RTV Slovenija, da bi uporabili tudi njihovo gradivo.
