Enzo Hrovatin je javnosti najbolj znan kot član legendarne primorske zasedbe Faraoni, s katero so skupaj navduševali več kot 25 let. Kitarist in pevec, ki je hkrati tudi avtor številnih zimzelenih uspešnic, se je na poletnem festivalu MMS 2012 prvič predstavil samostojno. Prekaljeni glasbenik, ki je na festivalu Melodije morja in sonca (MMS), kot pravi, nastopil povsem naključno, je znova slavil, kot v tistih starih časih, ki jih ni več in na katerega ga vežejo lepi spomini. Tem nostalgičnim spominom kantavtor pravi kar Nostalgico ritmo.
Enzo Hrovatin je na festivalu MMS 2012 prejel nagrado strokovne žirije za glasbo, za skladbo Nostalgico ritmo.
Le nekaj dni pred letošnjimi Melodijami morja in sonca smo vas videli znova v legendarni zasedbi Faraoni. Bučen aplavz, številne ovacije in podpora publike je bila izjemna. Se bo zgodba o vaši priljubljeni zasedbi še kdaj nadaljevala?
Moram reči, da je bilo na prireditvi Potegnem črto – ob 40. obletnici Avditorija Portorož – zelo prijetno dobiti se spet skupaj in zapeti Solinarja, kot v tistih starih časih. Avditoriji v Portorožu nam pravi, da bi bilo glede na odzive publike prav, da Faraoni še kdaj zaigramo skupaj. Kar se mene tiče sem za in lahko povem, da med seboj nismo skregani. Vzeli smo si le daljši odmor …
S Faraoni ste ustvarili številne in že legendarne hite. Katera je tista skladba, brez katere preprosto ne gre?
Čez vsa ta leta se je nabralo kar nekaj uspešnic. Bi rekel, da Solinar je skladba, ki me je najbolj zaznamovala. Tako močno, da me nekateri kličejo kar solinar. Ni nastopa, da je ne bi zapel. Ta skladba ni bila zmagovalna na festivalu MMS. Tisto leto se je kasneje izkazalo, da premaguje čas.
Tudi zmagovali ste! Na festivalu Melodije morja in sonca (MMS) ste z legendarnimi Faraoni večkrat slavili …
Faraoni smo prejeli trikrat prvo nagrado na MMS. E Tristemente leta 1992, Mi ljudje smo kot morje leta 1994 in Kar je res, je res (… kriva je trava) leta 1997. Na festivalu smo sodelovali nekje desetkrat, trikrat pa sploh nismo bili sprejeti. Tako je bilo.
Letos, ko ste se predstavili samostojno, pa ste znova pobrali kar dve nagradi, saj je eno nagrado – za priredbo vaše pesmi – prejel tudi Martin Štibernik?! Ima nagrada, ker ste tudi sam avtor, še večji pomen?
Z Martinom Štibernikom sodelujeva že dolgo let. Sva zelo dobra prijatelja in sem vesel zanj za prejeto nagrado za najboljšo priredbo. Meni prejeta nagrada strokovne žirije za glasbo skladbe Nostalgico ritmo pomeni potrditev, da delam prav. Pesem sem sicer že posnel tudi v slovenskem jeziku in bo kaj kmalu v radijskem etru, pri poslušalcih.
Je morda nagrajena skladba nadaljevanje zgodbe vašega debitantskega albuma Volaria dismentegarte, namreč na albumu so pesmi, ki pripovedujejo preproste zgodbe o življenju?
Rekel bi, da vse kar pišem, je nadaljevanje. Album Volaria dismentegarte je bil znova nadaljevanje nečesa. Pri sebi opažam spreminjanje. Vsi se spreminjamo, ampak jaz pravim, da je to vse le nadaljevanje ene in iste poti.
Vaš album je sicer nekaj posebnega, saj so besedila zapeta ravno v izolskem dialektu. Zakaj takšna odločitev?
Sem Slovenec, pripadnik italijanske manjšine. Čutil sem potrebo napraviti album v dialektu, ker je ta izolski dialekt razumljiv po celi Istri – slovenski in hrvaški … pa tam do Benetk. Izolski dialekt ima okoli 5500 izrazov, tako da bi lahko rekli, da presega dialekt. Glasba na plošči je pop za vse generacije. Čutil sem potrebo, da napravim tak album zato, da predstavim ta dialekt ljudem, ki ga ne poznajo. Nekaj besedil sem napisal sam, eno pesnica Astrid Brenko in kar nekaj pesnica Dorina Beržan. Bolj kot drugo je album Volaria dismentegarte dokument, ki upam bo ostal v času.
Z vašo karizmo in glasbeno kilometrino znate, kot kaže, ustvarjati uspešnice. Kako sploh nastane dobra pesem, ki se pri poslušalcih lahko ohrani dlje časa?
Bi rekel, da ne vem, če znam ustvarjati uspešnice. Vse se dogaja samo od sebe. Skladam, ko imam navdih, če ne, ne. Samo tako mi pridejo na dan lepe stvari. Rad tudi slikam tako, da ko nimam navdiha za skladanje, ga imam za slikanje.
Ste pogrešali MMS zadnji dve leti?
Dokaz, da je festival MMS manjkal, je bil nabito poln Avditorij Portorož. Pogrešali so ga ljudje in seveda tudi mi, glasbeniki. Ta festivali je tradicija, ki je ne gre vreči v pozabo. Menim, da je bil organizacijsko festival izpeljan bolje kot prejšnja leta.
Ob tem ne gre pozabiti na vaša druženja s Faraoni, saj je bilo v navadi, da vsakič po festivalu v Portorožu organizirate za vse prijatelje in medije druženje na barki?
To pa spada v lepe spomine. Kar deset let smo imeli navado se spraviti z barko po morju, vino, ribe, petje, kitare, prava družba in lepo vreme. Tem spominom bi lahko rekel, da so Nostalgico ritmo.
In kaj lahko od Enza pričakujemo še v bodoče?
Pripravljam novo ploščo v slovenskem jeziku, ki jo bom snemal v Studiu Freiton pri Martinu Štiberniku. Skladbe sem že napisal. Zdaj pa grem na lov. Grem loviti ribe in kakšnega sponzorja.
