EVROVIZIJA

Samo Koler: Evrosong ni nikoli ustvarjal novih glasbenih trendov

Čas po velikem evrovizijskem izboru v Bakuju je zagotovo več kot primeren, da potegnemo črto in da se ozremo nazaj in pogledamo kako naprej. Za številne vprašanja na to temo je več kot primeren eden izmed največjih evrovizijskih strokovnjakov Samo Koler, ki nam je zaupal vrsto zanimivih dejstev.

Samo KolerFoto: Alesh Maatko

Evrosong in njegovi glasbeni trendi

Empirično je bilo dokazano, da Evrosong ni nikoli ustvarjal novih
glasbenih trendov. Prej bi lahko rekli, da je capljal za njimi. To po
svoje izhaja že iz same narave festivala: v treh minutah je potrebno
ustvariti trenutno všečnost pri čim večjem številu poslušalcev oz.
gledalcev. Novosti navadno potrebujejo precej več časa, da se primejo.

Res pa je, da smo tudi na evrovizijskem festivalu dobili precej večno
zelenih melodij iz najrazličnejših glasbenih slogov. In skoraj v vsaki
državi imajo kakšno pesem, ki je na tekmovanju pristala bolj pri dnu, pa
je danes tako rekoč kultna – tudi Slovenci imamo Dan ljubezni.

Po čem si boš zapomnil letošnji izbor v Bakuju?
Predvsem po nadvse kredibilni zmagovalni pesmi, ki jo kar pogosto slišim na radijskih valovih.

Je izbor v Azerbajdžanu dosegel tvoja pričakovanja? Si pričakoval takšno pompoznost?
Problem Azerbajdžana in podobnih držav je, da izboru za Pesem Evrovizije pripisujejo veliko večji pomen, kot ga festival v resnici ima. Vse te zakavkaške države, ki jih že geografsko težko uvrstimo v Evropo, si v političnem smislu krčevito prizadevajo, da bi jih imeli za del Evrope. In z zapravljanjem nesmiselnih vsot za televizijsko oddajo, ki povsod po Evropi naslednji dan utone v pozabo, menijo, da se je njihova podoba v svetu silno izboljšala. Pa se v resnici ni, ker zahodni mediji na nobenem koraku niso pozabili omeniti nedemokratične narave režima, ki zdaj vlada v Azerbajdžanu. Prav tako ne verjamem, da bo sam Evrosong privabil v Zakavkazje kakšne silne množice turistov. Seveda pa je normalno, da se vsaka država, ki organizira katero koli veliko prireditev, želi tujini predstaviti v čim lepši luči. Kar poglejte olimpijske igre.

Kristalna palača BakuFoto: Alesh Maatko

Evrosong nekaj deset let nazaj …

Jasno
je, da se je v skoraj šestdesetih letih tehnologija izredno spremenila. Eurovision Song Contest oziroma evrovizijski izbor je vedno odražal tehnološki napredek v industriji zabave.

Zame je bila izredna prelomnica leto 1983, ko so prvič uporabili
brezžične mikrofone, ki so povsem spremenili scenski nastop.

Samo Koler

V Bakuju naj bi za vse skupaj zapravili 48 mio evrov, za Malmö pa je na voljo le 12 mio evrov?!
Za Baku sem slišal celo še višjo številko. Vprašanje je tudi, kaj vse vštejemo v končno vsoto. Dvorana, ki je bila največji posamični strošek, jim bo vendarle služila še lepo vrsto let in za najrazličnejše prireditve. Zadnja povsem verodostojna številka o ceni Evrosonga je iz leta 2007, ko je finska televizija YLE javno objavila podatek, da so celotni stroški prireditve znašali 13,7 milijona evrov, od tega gre polovica na račun organizatorja, polovico pa po zapletenem ključu prispevajo sodelujoče članice EBU. Prireditev v Malmöju bo primerljiva s festivalom v Helsinkih – nobenih novih investicij, brez zunanje ekstravagance, večino opreme in izvajalcev SVT tako ali tako že ima. Šov bo povsem primerljiv s prejšnjimi.

Če primerjava izbore zadnjih nekaj let, so si scensko precej podobni?!
Seveda – to je posledica tehničnega razvoja. V bistvu imamo zadnja leta v osnovi prazen oder, ki se nato ob posameznih točkah spreminja izključno s svetlobnimi efekti. Razlike pa kljub temu obstajajo. Zadnja leta so bili pri televizijski izvedbi glavni Nemci, ki imajo vendarle nekoliko drugačno televizijsko estetiko kot Skandinavci, ki so imeli glavno besedo pred tem.

Samo Koler: Navijaško vzdušje z zastavami precej prispeva k šarmu Evrosonga.Foto: Alesh Maatko
Samo Koler in Marija Šestić (ESC, Bosna 2007).Foto: Alesh Maatko

Če je bil nekoč evrovizijski izbor frankofonska zadeva, je danes …
To je posledica razvoja zabavne glasbe. Tja do šestdesetih let prejšnjega stoletja sta bili vodilni glasbeni sili v Evropi Italija in Francija. Včasih je bilo med vsemi skladbami lahko skoraj tretjina pesmi v francoščini oz. 5 od 16, in tudi žirije so bile frankofonski glasbi bolj naklonjene. Kasneje je pač angleščina postala jezik pop glasbe in tako je še danes. Tudi v mednarodnih organizacijah je imela nekoč francoščina bistveno večjo veljavo kot danes.

Tudi publika in prizorišča so se spremenila. Nekoč izbrana družba, gledališča, teatri, danes pa športne dvorane, zastave …
V marsičem to odraža večno nasprotje ned elitno in množično kulturo. Evropa je v “kulturnem boju” z Ameriko stavila na tradicionalno elitno kulturo in prvi evrovizijski festivali to zelo dobro odražajo tudi v glasbenem smislu. Tako kot na marsikaterem drugem področju je tudi tu Amerika zmagala, žal pogosto na račun kvalitete. Primer je sodobna filmska, pa tudi prevladujoča glasbena produkcija.

Skok v leto 2004, ko Slovenijo zastopa Duo Platin.Foto: Alesh Maatko

Evrovizijski izbor deset let naprej …

“Če bo
televizija še obstajala in mislim, da bo, bo to še naprej ena najbolj
gledanih oddaj v večini evropskih držav. Sedanji trend gre pravzaprav v
širjenje: nacionalni izbori se podaljšujejo in trajajo po več mesecev.
Nove pesmi bodo vedno znova nastajale in nekaj dobrih bo vedno
predstavljenih tudi na Evrosongu. Sama prireditev pa je zdaj postala že
taka institucija, da je večja od svojih sestavin in se vali naprej kot
snežena kepa. Nihče v resnici ne razmišlja, da bi ga ukinili, tako kot
nihče ne razmišlja, da bi ukinili olimpijske igre. Meni se zdi najbolj
fascinantno dejstvo, da obstaja oddaja že 56 let z nespremenjenim
konceptom.”

Lahko vsi novodobni šovi ogrozijo več kot priljubljeni evrovizijski izbor?
Ne, saj so
vsi pravzaprav izvedenke iz evrovizijskega izbora. Že zdavnaj je nekdo
Evrosong označil za “mater vseh izborov talentov”.

Zadnje čase se namiguje – predvsem v Bakuju, da se lahko v bodoče zgodi, da če določena država, ki zmaga, nima dovolj finančnih sredstev za organizacijo, prepusti vso izvedbo finančno močnejši državi?!
Teoretično se to ne bi smelo zgoditi, saj se po pravilniku EBU vsaka nacionalna televizija že s prijavo na izbor obveže, da bo ob morebitni zmagi naslednje leto organizirala festival. Praktično se je pa tudi že zgodilo, zlasti če je neka država zmagala dvakrat zapored, a nazadnje je bilo to leta 1980, ko je namesto Izraela festival organizirala Nizozemska. Edina država, ki je zmagala, pa ni nikoli priredila festivala, je Monako.

Evrovizijski izbor leta 2006 (Atene).Foto: Alesh Maatko

Prav tako naj bi bilo ‘po novem’ eno leto premalo časa za dobro organizacijo dobrega evrovizijskega izbora. Se strinjaš s tem?
Ne. Cela zgodovina Evrosonga kaže na to, da je eno leto (ali še manj) povsem dovolj.

In za konec, morda pogrešaš tisti stari evrovizijski izbor, le veliki ‘grand show’, orkester, napetost? Zadnja leta se vse skupaj zdi precej razvlečeno in predvidljivo?!
Predvidljivo prav gotovo ni oziroma nič bolj, kot je bilo včasih. Tudi pred letošnjim evropskim prvenstvom v nogometu smo vsi “vnaprej vedeli”, da bodo zmagali Španci. Časi se spreminjajo in mi z njimi: tudi mi smo nekatere stvari doživljali drugače, ko smo bili mlajši, in jih drugače zdaj, ko imamo že nekaj let in izkušenj več.

Samo KolerFoto: Alesh Maatko
Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
Back to top button
X