Janja Brlec: Citre so del mene in jaz del njih

Ko citrarka Janja Brlec spregovori o glasbi, govori o vibraciji, ki se dotakne človeka, o notranjem glasu, ki vodi ustvarjalca, in o svetlobi, ki jo glasba prinaša v svet. Njena življenjska pot je že od otroštva prepletena s citrami, instrumentom, s katerim je stkala skoraj organsko povezanost. Danes kot koncertna umetnica in pedagoginja citre postavlja v sodobni prostor ter jim odpira nove izrazne možnosti. V pogovoru razmišlja o glasbi kot univerzalnem jeziku, o zaupanju življenju in o vrednotah, ki ostajajo pomembne tudi takrat, ko se vse drugo spreminja.

Citre

Vaša glasbena pot je tesno povezana s citrami, glasbilom, ki ima poseben, skoraj meditativni zven. Kako so potekali vaši začetki s tem instrumentom in kaj vas je v njegovem zvoku najbolj nagovorilo?
Težko rečem, kaj točno me je pritegnilo, ker sem bila res mala deklica, stara pet let, ko sem jih prvič slišala. Spomnim pa sem občutka občudovanja in ljubezni ter zavedanja, da je to tisto moje. Z njimi me povezuje nekaj, česar ne znam povsem ubesediti, kot da so od nekdaj del mene in jaz del njih. Pri sedmih letih sem pričela s poukom pri profesorju Petru Napretu. Kasneje sem svojo pot nadaljevala v tujini, najprej na Visoki šoli za glasbo in gledališče pri profesorju Georgu Glaslu, nato pa na Univerzi Mozarteum pri profesorju Haraldu Oberlechnerju. Imela sem srečo, da so me skozi vsa ta leta obkrožali odlični glasbeniki in pedagogi, ki so moje navdušenje nad citrami le še poglabljali. Vseskozi pa sem tudi veliko nastopala, koncertirala, sodelovala z različnimi glasbeniki, obiskovala seminarje in tako pridobivala dragocena znanja tudi izven formalne izobrazbe. Ker citre takrat pri nas še niso bile na voljo kot študijski program, sem vzporedno igrala tudi klavir. Zaključila sem umetniško gimnazijo s klavirjem kot glavnim predmetom, kasneje pa ga izbrala tudi kot dodatni predmet na študiju. Vse to je razširilo moj glasbeni svet in mi dalo širino, ki jo danes prelivam v svoje ustvarjanje.

Citram pogosto pripisujemo tradicionalno vlogo, vi pa jih postavljate tudi na koncertne odre in sodelujete s sodobnimi skladatelji.
Citre so od nekdaj koncertni instrument, vendar so bile v preteklosti v tem segmentu premalo predstavljene širši javnosti. Citrarji si že dolgo prizadevamo predstaviti citre v vsej širini. Koncertne citre so se oblikovale leta 1838, od takrat pa obstaja tudi klasična literatura za citre, ki je zahtevna in povsem primerljiva s klasično literaturo drugih instrumentov. V tujini obstaja študij citer že zelo dolgo, na primer v Salzburgu, Münchnu, Linzu. V Sloveniji so bile citre dolgo predstavljene predvsem kot ljudski instrument in v narodnozabavni glasbi, tudi zaradi odličnih citrarjev, ki so ta segment močno zaznamovali. K prepoznavnosti je veliko prispeval izjemen Miha Dovžan, ki je citre približal širši javnosti tako v narodnozabavni kot v filmski glasbi ter instrument po drugi svetovni vojni znova oživil v času, ko je bil skoraj povsem potisnjen na rob. Sama čutim kot svoje poslanstvo, da citre predstavim v vsej njihovi širini, zato delujem v različnih glasbenih žanrih. V ta namen sta nastali dve zgoščenki klasične glasbe (Moments in Med strunami, op. a.) ter koncerti s programi klasične glasbe v sodelovanju z različnimi glasbeniki in skladatelji. Pred dvema letoma je nastal tudi projekt Citre drugače, v katerem sem želela citre predstaviti v popularni glasbi in slovenski popevki. Želim pa si, da bi skladatelji v svoje projekte in nove skladbe še pogosteje vključili citre – tako v klasični glasbi kot tudi v drugih žanrih, kot so muzikali, filmska glasba in popularna glasba.

Citrarji so v tujini zelo spoštovani

Kako vidite razvoj citer kot koncertnega instrumenta v današnjem času?
Vidim ga kot zelo uspešnega. V Sloveniji se citre poučujejo tudi na srednji stopnji – na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, kjer sama poučujem, ter na Umetniških gimnazijah v Celju in Velenju. Slovenski citrarji smo v tujini zelo spoštovani. Lep primer je Tajda Krajnc, ki poučuje na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Münchnu. Povezujemo se v Citrarsko društvo Slovenije, ki skrbi za seminarje, dogodke, prispeva k povezovanju mladih citrarjev. Citre so vse pogosteje prisotne na koncertnih odrih, naš naslednji veliki korak pa je vzpostavitev študija citer tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

V glasbi pogosto govorimo o žanrih, od klasične do ljudske. Pa vendar se zdi, da glasba sama po sebi presega te okvirje. Ali menite, da glasbo sploh lahko resnično predalčkamo?
Določeni kriteriji glasbo uvrščajo v posamezne žanre, a v resnici se glasbeni svetovi nenehno prepletajo, si izposojajo motive, rastejo iz tradicije. Sama imam rada različne zvrsti, a najbolj me nagovori vibracija – občutek, ki ga glasba prebudi, resnica, globina, ki jo nosi, in kakovost, s katero je izvedena. Glasba ni tu, da jo zapiram v predale, ampak da nas povezuje, prebuja, odpira in napolni z ljubeznijo ter svetlobo. Tako kot besede ima tudi glasba svojo moč.

Nastopali ste v Avstriji, Belgiji, Italiji. Kako vas kot umetnico oblikuje stik z različnimi kulturnimi prostori Evrope? Ali zaznavate skupno glasbeno dušo stare celine?
Da, zaznavam skupno glasbeno dušo stare celine. Evropa je raznolika, a pod vsemi njenimi glasovi teče skupni tok – zgodovinski, emocionalni in estetski. Vsaka država ima svoj glas, a med seboj se prepoznavajo. Različni kulturni prostori me vedno znova razširijo, navdihnejo in prebudijo nova notranja raziskovanja. Lani smo koncertirali čez Atlantik v Kanadi s čudovitim projektom Ljubke ljudske in z izjemnim glasbenikom Galom Gjurinom. Ta izkušnja je v meni odprla veliko novih ustvarjalnih plasti.

Pedagoginja

Poleg koncertne dejavnosti ste tudi pedagoginja. Kako pristopate k poučevanju citer in kaj vam pomeni prenašati znanje na mlajše generacije?
Mislim, da sem prijazna in stroga pedagoginja. Veliko zahtevam, a veliko tudi dam – muzikalno, interpretativno in tehnično. Med menoj in učenci vlada obojestransko spoštovanje. Pri meni imajo varen prostor, usmerjanje in spodbudo, hkrati pa želim, da v glasbi najdejo svoj lasten izraz. Verjamem, da je tako v glasbi kot v življenju ključna svoboda – biti avtentičen in ustvarjalen.

Različna sodelovanja

Sodelovali ste tudi s pevko Manu Hvala. Kako nastajajo takšna umetniška sodelovanja in kaj vam prinaša preplet instrumentalnega in vokalnega izraza?
Vokal je poleg citer moja največja ljubezen, zato mi tako ustvarjanje lastnih skladb kot sodelovanje z Manu predstavlja posebno srečo. Z Manu Hvala se poznava skoraj vse življenje in sva stkali zelo lepo, globoko in iskreno prijateljstvo. Je izjemna glasbenica in pevka, ki jo zaznamujejo avtentičnost, modrost in vrhunskost – zato je najino sodelovanje še posebej lepo in dragoceno, pomembno pa je tudi za sam instrument citre. Citre smo v zasedbo benda prvič vključili ob predstavitvi njenega albuma Sunrise na Radiu Koper. Zame je bil to poseben izziv, saj ni primerov citrarjev, ki bi to že počeli. Skupaj smo raziskovali, kako citre umestiti v takšno zasedbo, kako oblikovati aranžmaje in kateri registri v bendu najbolje zazvenijo.

Nova skladba

Vaša nova pesem Vse, kar vredno je nosi močno sporočilo o notranjih vrednotah. Kako je nastajala ta skladba in kaj želite, da poslušalec ob njej začuti?
Navdih za skladbo sem črpala iz svojega življenja. Prišla je iz globine moje duše in srca. Celoten ustvarjalni proces je bil meni zelo svet in me je učil zaupanja ter potrpežljivosti. Želim, da poslušalec začuti iskrenost, ranljivost, čutenje, globino in iskreno ljubezen. Tisto ljubezen, ki jo izbereta duša in srce, ki ti zamaje tla pod nogami in se čuti kot dom. Ni idealizirana ljubezen – je ljubezen, ki odpira globine notranjega sveta, strahu in tudi bolečine, a te hkrati pripelje najbližje k sebi. Spremljata jo globoka hvaležnost in nepogojnost.

Pogosto pravimo, da je človek del narave. Kako vi doživljate to povezanost, tudi skozi glasbo? Ali lahko glasba postane most med človekom, rastlinami in živalmi?
Človeka čutim kot del žive narave, kot majhen, a neločljiv delček celote. Ko glasbeniki vstopimo v tok, se dotaknemo posebnega stanja zavesti, zato nam je duhovni svet blizu. Verjamem, da živali in rastline zaznavajo vibracije glasbe, saj so tudi one živa, čuteča bitja.

Če smo kot ljudje prepleteni in povezani na globlji ravni, ali to pomeni, da smo na nek način povezani prav z vsakim, tudi z osebami, ki jih morda dojemamo kot zelo oddaljene ali drugačne?
Po naravnih zakonitostih se podobne vibracije privlačijo, zato smo z ljudmi, ki čutijo podobno kot mi, pogosto globlje povezani. A ker vsak od nas vpliva na kolektivno zavest, smo v resnici vsi del iste mreže – vsi povezani z vsem.

Ko razmišljate o prihodnosti, tako osebni kot umetniški, koliko prostora namenjate načrtovanju in koliko zaupanju v notranji glas?
Večinoma zaupam svojemu notranjemu glasu in prav poslušanje tega glasu me je vedno pripeljalo na pravo pot. Zato se pogosto podam v projekte, ki so finančno ali organizacijsko zahtevni, a mi odprejo najlepše, povsem nepredvidene poti naprej v katerih rastem in uživam. Odkar sem samozaposlena v kulturi, sem se večkrat spraševala, ali bi morala bolj načrtovati, imeti večletne plane. Vedno znova ugotavljam, da to ni moja pot. Moj kompromis so zelo ohlapni načrti, ki dopuščajo svobodo in spremembe. Moja resnična pot je poslušanje notranjega glasu. Glasbenik črpa iz sebe – iz duha, čutenja – in prav je, da sledi tistemu, kar je v tistem trenutku živo v njem, ne pa temu, kar piše v planu. Le tako je lahko iskren do sebe in do publike. Življenje nas najlepše obdari, ko mu zaupamo. To je moja lekcija zadnjih let.