Vita Mavrič: Umetnost je najtrdovratnejši upor proti pozabi

Vita Mavrič je ena tistih umetnic, ki jim oznake, nazivi in kronanja nikoli niso pomenili veliko. Po desetletjih ustvarjanja ostaja zvesta šansonu, besedi in misli, ki od poslušalca zahtevajo nekaj danes skoraj redkega – pozornost. Brez nostalgije in brez iluzij o odrešilni moči umetnosti razmišlja o odgovornosti glasu, minevanju, pozabi in svetu, ki ga vse bolj preplavlja hrup trivialnosti. Toda prav zato verjame, da umetnost ostaja nujna: ker človeku pomaga ohraniti občutek za bistveno in življenje narediti nekoliko bolj znosno.

Vita Mavrič

Vaš dedek, Vinko Möderndorfer, je bil izrazito angažiran intelektualec in kulturnik. Kaj ste kot njegova vnukinja iz njegove zapuščine ponotranjili – ne zgolj kot umetnica, temveč kot človek, ki razume odgovornost besede in glasu?
Iz dedkove zapuščine sem ponotranjila predvsem zavedanje, da je življenje treba živeti budno, z odprtim srcem in z odgovornostjo do sveta. Da je treba sanjati, hrepeneti, želeti, iskreno ljubiti in ob vsem tem tudi vztrajno delati, da vse, kar nastaja v nas, zaživi v polnosti. Njegova dediščina me uči, da beseda ni nikoli samo beseda in da glas ni nikoli brez posledic. V sebi nosita moč, da ranita ali zdravita, da prebujata, povezujeta in puščata sled.

Pogosto vas označujejo za prvo damo slovenskega šansona, a sami opozarjate, da umetnost ne pozna hierarhij. Je ta potreba po titulah morda bolj znak stiske prostora, ki si želi jasnih nosilcev tradicije, kot pa resnična refleksija živosti šansona?
Ne vem, kdo si je izmislil to obsesijo z nazivi. Takšni nazivi so predvsem prenapihnjen marketinški konstrukt. Umetnost ni tekmovanje in ne pozna prestolov. Nihče nikogar ne more kronati za »prvo damo« ali »kralja« nečesa. To so etikete, ki bolj govorijo o potrebi okolja po predalčkanju in ustvarjanju ikon kot pa o sami umetnosti. Ko si mlad, ne razmišljaš o tem, ali boš pri šestdesetih še vedno stal na odru. Preprosto ustvarjaš. Potem pa te nekega dne razglasijo za »damo«, »legendo« ali karkoli že. Iskreno povedano, to me res ne zanima. Veliko pomembneje se mi zdi, da imam še vedno občinstvu kaj povedati in da ostajam ustvarjalno živa. Nazivi minejo, plakati porumenijo, marketinške parole se zamenjajo. Ostane samo tvoje delo, pa še ta sčasoma s spominom izbledi. Razne titule oziroma nazivi in dosežki so manj pomembni, bistveno pomembneje je biti prisoten v trenutku. Mnogo jih gre skozi življenje, da se ga niti ne zavedajo.

Kavarniški muzikal Arabella je združil izjemno igralsko in glasbeno zasedbo. Se danes, v času fragmentiranih produkcij in hitrih projektov, zdi takšna ansambelska ustvarjalnost skoraj romanticizem neke druge dobe?
Arabella je bila pravzaprav šele začetek. Sledila je vrsta predstav, kabaretov, kakovostne satire in drugih projektov, ki so nastajali v izjemno ustvarjalnem obdobju. Res je, da je bil to nek drug čas, z drugačno dinamiko in drugačnimi produkcijskimi okoliščinami. Vendar ne idealiziram preteklosti, ne predajam se nostalgiji in ne romantiziram preteklosti. Tega ni v mojem značaju. Takrat sem bila preprosto mlada, polna energije, drznosti in neustavljivih idej. Ko si mlad, se ti zdi, da meja ne obstaja. Od ustanovitve Café teatra je minilo že več kot trideset let, živel je in razveseljeval je publiko polnih dvajset let, njegov arhiv je pohranjen v NUK-u. Absolutno sem vesela in ponosna na vse ustvarjeno, med drugim tudi na festival La vie en rose, ki je petnajst let polnil Gallusovo dvorano, srečna, da sem pustila kamenček v mozaiku tistega časa. Je pa zame bistveno predvsem to, da še vedno ostajam radovedna in ustvarjalna, ne pa da živim od spominov.

Šanson Kurta Weilla

V šansonu Kurta Weilla, Ne ljubim te več, odzvanja resignirana, a lucidna distanca. Kako vi kot interpretka razumete minevanje – ali v umetnosti res vse zbledi ali prav glasba tistim »ni več« paradoksalno daje novo življenje?
Vidim, da ste si ogledali moje stare predstave. Lepo, hvala. Če se vrnem k vašemu vprašanju. Minevanje je nekaj, česar se človek ne more povsem otresti. Vedno se nam zdi, da je ostalo še nekaj nedokončanega, nekaj neizrečenega, nekaj, česar nismo uspeli izživeti do konca. A tisti »ni več«, ki ga omenjate, razumem drugače. Zame ni nujno sinonim za konec. Je predvsem sprejetje dejstva, da se vse spreminja in da je sprememba edina stalnica našega življenja. Prepričana sem, da ima umetnost – naj bo to glasba, literatura ali likovna umetnost – skoraj čudežno moč. Tisto, kar je v življenju minljivo, zna ohraniti živo. Enostavno preseže čas.

Specifična glasbena zvrst

Z judovskimi šansoni, tudi skozi interpretacijo tradicionalnega Valčka, ste v slovenski prostor vnesli specifično melanholijo in zgodovinski spomin. Se vam zdi, da sodobni poslušalec še zmore slišati bolečino zgodovine, ali glasbo vedno bolj reducira na ozadje?
Šanson je specifična glasbena zvrst, ki zahteva nekaj povsem drugega. Zbranost, čas in pripravljenost prisluhniti zgodbi. Če bi bilo res, da tega poslušalec ne zmore več, bi sama že zdavnaj ostala brez občinstva. Pa nisem. Prav nasprotno, publike je vse več. To pomeni, da potreba po poslušanju in doživljanju ni izginila. Sicer pa šanson, ki ga omenjate, ne razumem zgolj kot zgodovinski spomin. Ne pripoveduje samo o preteklosti. Danes, morda bolj kot kdaj koli prej, je opomin sedanjosti.

Glasbeno potovanje

Šanson Balade s ceste Janija Kovačiča govori o cesti kot večni zapeljivki. Je za vas glasba še vedno potovanje – ali pa po vseh letih postaja bolj prostor vračanja k sebi?
Glasba je zame še vedno potovanje. In morda je prav to najlepši način vračanja k sebi. Čar je v tem, da čeprav po tej poti hodim že dolgo, še vedno ne vem, kam me bo pripeljala. Vsakič znova vstopim v neznano, prav iz tega neznanega pa vedno nastane nekaj novega.

Umetnost

Album Nokturno žlahtnih duš, posvečen Arsenu Dediću, odpira vprašanje pozabe. Če, kot pravi šanson, »pozablja vse se«, ali umetnost sploh še lahko ohranja spomin – ali le mehča njegovo bolečino?
Umetnost je najtrdovratnejši upor proti pozabi. Če bi bilo drugače, je sploh ne bi potrebovali.

Sodobni šanson

Sodobni šanson, kot v Svetlobi nove tiranije, jasno nagovarja družbene in politične razmere. Imate občutek, da danes strah res postaja dominantni dirigent sveta – in kakšno vlogo ima pri tem glas umetnika: opozorilno ali tolažilno?
Ne vem, ali nam danes dirigira strah. Prej bi rekla, da živimo v kraljestvu trivialnosti. Preplavljeni smo z nepomembnimi informacijami, hrupom in nenehnim odvračanjem pozornosti, zato pogosto ne opazimo tistega, kar je zares pomembno. Že dolgo ne verjamem več, da bi umetnost lahko spreminjala svet. Tudi poezija ga ne more. Ne more spremeniti niti življenja posameznika, ga pa lahko vsekakor naredi znosnejšega. To se mi zdi dovolj velik razlog, da umetnost obstaja.

Večkrat ste omenili umik v »mikrokozmos vam razumljivega sveta«, kar pa ne pomeni ustvarjalnega molka – vaš aktualni album to jasno potrjuje, prav tako pa tudi veliki koncert v lanskem letu, ki je deloval kot zgoščen povzetek vaše poti. Ali je ta umik pravzaprav tih upor proti hrupu sodobnosti – in ali danes umetnik potrebuje več poguma za umik kot za nastop?
Ne gre za pogum. Gre za osebno, notranjo avtonomijo, ki je zame prostor svobode. Obenem pa verjamem tudi nekaj drugega: oditi moraš takrat, ko ljudje še vedo zate. Če odideš prepozno, je skoraj tako, kot da te sploh nikoli ni bilo.