
Jezik glasbe je eden izmed jezikov, ki jih govori, je njen način izražanja tistega, česar ji ne uspe izreči skozi vsakdanji govor. Ob predanosti zvoku je Anastazija Juvan tudi pedagoginja, samozaposlena v kulturi. Pesem je tista manifestacija misli, katere meje najraje odkriva.
Ste se za pot glasbenice vedoma odločili ali se je vse začelo spontano?
Rojena sem v umetniški družini. Oče je bil igralec, mati pa baletka in so vse stvari bile prepletene z umetnostjo. Oba sta tudi pisala poezijo, veliko se je pelo in recitiralo doma, najraje sem pa preživljala čas pri očetu v teatru in pri mami v glasbeni šoli. Violino sem začela igrati pri petih letih in do konca osnovne šole bila trdno odločena, da bom igralka. A so stvari z glasbo postajale vedno bolj resne in me je vesolje poslalo v glasbene vode. Sem ena od privilegiranih ljudi, ker je moj poklic hkrati tudi moj hobi in ga opravljam z neizmernim veseljem. Če pogledam nazaj, je torej bilo nekako samoumevno, da bom umetnica.
Delo vas vodi vse od klasične glasbe, popevk do šansonov. Kako so se te glasbene zvrsti v vaših očeh spremenile v zadnjih letih?
Ko človek malo dozori, se začne zavedati, da je življenje ena velika nenehna sprememba. Vse se torej nenehno spreminja, posledično tudi glasba. Tehnološki napredek in veliki strukturalni premiki v klasični glasbi so prinesli inovacije na vseh ravneh. Nekatere spremembe so širšemu sloju ljudi omogočile dostop do različnih glasbenih vsebin in znanj in s tem naredile velik korak naprej v popularizaciji, druge pa so pač z dostopnimi materiali razvrednotile bistvo doživljanja in podajanja glasbene izkušnje v živo. Vsaka stvar v napredku ima svoje dobre in slabe plati, je pa seveda na nas samih, da najdemo zdravo mero in predvsem ostanemo zvesti samemu sebi. Mislim, da je to bistvo pri vseh stvareh. Slediti trendom, a ne za vsako ceno. Če nekaj iskreno izhaja iz naše duše in ljubezni do glasbe, vsekakor najde pot do poslušalcev, ki jim je namenjeno.
Kaj lahko poveste o komadu Boljša kot prej in Slovenski popevki 2007?
Uf, kje je že to. (smeh) Ko pomislim na to obdobje, se mi prikrade nasmeh. Bila sem zelo obrnjena k novi družini in materinstvu in sem vse okrog sebe gledala skozi posebno čustveno prizmo. Skupno življenje, ki sem ga takrat gradila z Miranom, je zame prineslo veliko izzivov in priložnosti. Združila naju je glasba, sodelovanje na glasbeni šoli, kjer je Miran spremljal moj takratni orkester. Potem je prišla ljubezen, otroci in različne ustvarjalne ideje in priložnosti. Od nekdaj sem pisala pesmi, celo tekmovala kot mlada pesnica in osvojila nekaj nagrad v bivši Jugoslaviji, na primer Majska pesniška štafeta. Miran je imel nekaj melodij, za katere je omenil, da še nimajo besedil, in tako sva začela sodelovanje tudi na tem področju. Z našo drago prijateljico Alenko Godec in z Miranom, ki sodeluje z Alenko že vrsto let, je prišla ideja, da naredita komad za Slovensko popevko. Alenka je pa z velikim zaupanjem meni izkazala čast ter prepustila kreacijo besedila. In ja, seveda besedilo izraža nekakšno moje takratno stanje duha, ko sem se zares počutila boljše kot prej, bila sem povezana s sabo in v ravnovesju z okoljem. Alenka je takrat dobila nagrado za najboljšo interpretacijo, jaz pa ogromno pohval za besedilo, zato imam to pesem v zelo lepem spominu.
Besedilo pesmi Naj sneži je vaše delo. V njem so podane iskrene želje po čarovniji, resnici. Kaj se je zgodilo s temi izraženimi željami?
Kaj se je zgodilo z željami, hm? Nekatere so se izpolnile, nekatere se še bodo, kakšne pa so že šle v pozabo. Ta pesem je nastala iz mojega jutranjega mrmranja ob kavi. Prvo sem imela melodijo, sproti pa se je rojevalo besedilo. Božič je zame eden najlepših praznikov, ker vedno povezuje ljudi in prebuja upanje. Sama sem večni optimist in v času teh praznikov zares vedno znova napolnim baterije optimizma. Ker so se stvari z glasbo v naši hiši zmeraj dogajale spontano, se je tudi ta pesem znašla pri Miranu, ki jo je zaigral na klavir, potem pa navdušeno poklical Alenko. Tako je nastala naša Naj sneži, in sicer v sodelovanju z odličnimi glasbeniki in s pomočjo takratnega orkestra Glasbene šole Domžale z imenom Anastasia Strings, ki sem ga vodila. Zanimivo je, da je ravno za zadnje božične praznike Alenka izvedla Naj sneži na povabilo RTV-ja, sem pa komad tudi sama izvedla na koncertu svojih učencev. Še odkrita beseda o besedilu. Mislim, da je prav, če nam uspe ohraniti kanček otroške naivnosti in iskrenosti v dojemanju sveta. Meni so se osebno večkrat v času božičnih praznikov zgodile pozitivne stvari v življenju, ki so me potem dvignile iz težkih situacij. Globoko verjamem tudi v povezanost z našimi najbližjimi, tudi ko jih ni več med nami. »Tisoč luči na nebu zdaj gori, ena med njimi, vem, da si tudi ti.« V teh besedah sem hotela izpostaviti ta občutek povezanosti s tistimi, ki jih več ni, a so še vedno del naših src. Naj sneži je tudi eden redkih slovenskih in kompletno avtorskih komadov s tako tematiko, večina ostalih popularnih je tuja, a prepesnjena in z drugačnim aranžmajem za slovenski trg.
Leta 2010 ste s skladbo Nežna nastopili na nacionalnem izboru za evrovizijsko pesem. Imate lepe spomine na ta festival?
Absolutno da. Mirana so z RTV-ja poklicali za sodelovanje, izbrali so ga za avtorja in se je zopet obrnil name zaradi besedila. Ker sva nekako v tem času veliko skupaj prepevala in glasbeno sodelovala na različnih področjih, se je odločil, da mi zaupa tudi vlogo vokalistke. Te priložnosti sem se zelo razveselila in z vso vnemo delala na vokalu. Vendar je ta priložnost prišla nekoliko prezgodaj, ker sem se s petjem ukvarjala ljubiteljsko in sem par let kasneje bila veliko boljša kot takrat. Vem, da bi se danes celotne zadeve lotila drugače, ampak takrat se mi je tako zdelo prav. Včasih nam vesolje nameni stvari ob nepravem času, a se trudim, da sem za vsako dano priložnost hvaležna. Malokdo ve, da sem takrat nastopila na antibiotikih in z inhalacijsko suspenzijo, ki slabo vpliva na glasilke, ker sem prebolevala hudo pljučnico. Ampak vse se da, če je volja. Nenazadnje se spomnim odrskih luči in publike v dvorani, ki mi je spontano namenila aplavz po prvi kitici. Začutili so me, kar je bistvo izvajanja glasbe. Ta trenutek mi bo ostal vedno v lepem spominu. Za takšne trenutke je vredno živeti in je to plačilo za ves trud umetnika. Zanimivo je, da sem pa čisto prvič nastopila pred prepolnim Cankarjevim domom na šansonih Vite Mavrič, bil je dogodek La Vie En Rose, pesem Če bi vedela je tudi najino avtorsko delo. Vsekakor je pesem dobila veliko pohval in takrat sem tudi sama doživela ogromno podpore kot izvajalka. Pa ni bilo lahko za prvič in brez izkušenj. Sem pa speljala in to dobro, na kar sem bila zelo ponosna.
Ne, ne smej se mi
Ne, ne smej se mi, ker jočem,
ti ne veš, kako mi je,
solze plahe in pekoče
izpolnjujejo moj svet.
Razbitine stare sreče
vsak moj gib pospremijo,
morje solz je zmeraj večje,
mreže k dnu me vlečejo.
Duh zaklenjen v spomine
brezizhodno išče pot
in ta nov obraz resnice
zasleduje me povsod.
Tebi, vidim, gre v redu,
toliko premorem še,
da ti roko nežno stisnem,
zaželim ti dobro vse.
Ne, ne smej se mi, ker jočem,
navsezadnje vedi le,
da to moja duša joče,
ker sem izgubila te.
A bil si mi vse.
Godec, A. (2014). S kotički ust navzgor. Dallas Records.
V tekstu Ne, ne smej se mi skušate pojasniti občutke po izgubi ljubljene osebe. Omenjate solze, spomine. Moramo res ihteti, da se znamo smejati?
Solze in smeh so del življenja. Življenje teče in nič ne reče, samo nasmeh je bolj grenak, kajne? Hecam se. Mnogi mislijo, da so besedila vedno neka vrsta izpovedi, vendar temu ni tako. Lahko nas kdaj kakšna melodija nehote napelje na določena čustva, s katerimi kasneje oblikujemo besedilo. Vsi smo sestavljeni iz pozitivnih in negativnih lastnosti, a je stvar vsakega posameznika, kako se spopada z njimi. Tudi jaz sem imela težke življenjske preizkušnje. Od izgube mame pri osemnajstih letih, ločitve, določenih bolezni, a sem se vsakič znova pobrala. Morda je krivo moje ime, ki izhaja iz grške besede Anastasis, kar pomeni vstajenje mrtvih oziroma rojen na veliko noč. Sicer brez padcev se ne bi znali dvigniti in je prav, da se zavedamo slabih trenutkov, ker brez njih dobri ne bi imeli takšne vrednosti. Res pa je, da ne maram ciničnih nasmehov, ki so namenjeni tistim, ki so trenutno na tleh. To sem z besedilom hotela poudariti. Saj se kolo sreče nenehno vrti in poskrbi, da se slaba ravnanja vrnejo. Pa dobra tudi na srečo.
Kakšno je vaše mnenje o glasbeni industriji, ki je ena od najmočnejših na svetu in ima kot takšna tudi temne plati? Od računalniškega glasovanja do štancanja glasbe, ki poneumlja.
Ah, to je preobširna tema, jaz pa vsekakor vem premalo podrobnosti, da lahko podam kvalitetno mnenje. Lahko samo rečem, da ni glasbe, ki poneumlja. So le načini podajanja glasbe tisti, ki jo lahko razvrednotijo. Treba je vedeti, da vsaka zvrst ima ciljno populacijo in je glede na to zapakirana in prezentirana na določen način. S tehnološkim napredkom je vsekakor glasba na splošno izgubila na pristnosti. Vse preveč je štancanja skoraj popolnih izumetničenih izdelkov, ki se vedno bolj oddaljujejo od bistva glasbe. Zakaj se množično znova popularizira glasba osemdesetih? Ker je bila pristna in brez računalniško urejenih vokalov in posneta iz igranja v živo in nepopolna. Poslušljiva pa veliko bolj človeška kot večina današnje glasbe. Ampak to je globalni problem, ki ga midva danes ne bova rešila.
Finančni in tudi psihološki učinki svetovnih glasbenih založb in njihovih slovenskih služabnikov so na posameznika pogosto negativni. Zakaj je tuja (predvsem ameriška) glasba v očeh slovenskih urednikov tako privlačna?
Od nekdaj je simbol vsega nedosegljivega, popolnega in ah in oh ravno Amerika. So svetovni kreatorji marsičesa in so vlogo vodilnega imeli tudi v glasbeni industriji. Moj najstarejši sin, ki je profesor violine, že vrsto let živi in dela v Ameriki, zato od blizu poznam, kakšne so pasti amerikanizacije. Splošno znano je, da imajo popolnoma drugačen sistem izobraževanja, ki potem kreira drugačen fokus na ciljne skupine. Menim, da je ključ njihovega uspeha v vlogi vodilnih predvsem ta, da se dela na principu enega človeka in enega polja delovanja. Tu pri nas se vsi ukvarjajo z vsem in potem je težko biti popoln. Pri njih vsak počne le eno stvar in to vrhunsko. Ko se pa moči združijo in jih podpre ogromno kapitala, se naredijo izjemni izdelki. Sicer je Slovenija izvir talentov in bi ob krepitvi samopodobe marsikomu uspelo narediti preboj. Pa seveda malo denarja in sreče rabiš.
Bi danes rekli, da je družina ljubezen vašega življenja?
Definitivno sem družinski človek, zaljubljena v glasbo in povezanost med ljudmi. Energijo črpam iz medsebojnih interakcij z domačimi in s prijatelji. Sem ponosna mati izjemno nadarjenih sinov in z veseljem spremljam njihovo zorenje ter kreativno rast na vseh področjih. Je pa moj dušni sopotnik moj mož Miran, s katerim sva v tako kompleksnem in umetniško zapletenem odnosu, da vedno poskrbi za vsakdanjo dinamiko.
Kako pa danes živite? Ste naredili križ čez popularno glasbo?
Živim podobno, kot sem nekoč živela, le da sem že vrsto let samostojna pedagoginja s podporo kulturnega ministrstva in se spopadam s težavami in prednostmi življenja svobodnih umetnikov. Ravno pričakujem izid svoje prve zbirke dvaintridesetih skladb za violino in klavir pod okriljem Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. Tudi tukaj je seveda družinska manufaktura imela prste vmes. Namreč klavirske spremljave je napisal Miran in smo dobili ogromno pohval na račun napisanih skladb. Prav tako sem na mednarodnem tekmovanju Oskar Rieding prejela prvo nagrado in posebno nagrado žirije za triptih Plesi svobodnih src. Triptih je sestavljen iz treh skladb za violino in klavir in je vsaka od teh posvečena enemu od mojih treh sinov. Izvedel jo je moj najmlajši sin Gal Juvan, ki je eden od zelo perspektivnih mladih violinistov v Sloveniji. Morda bo bralcem zanimivo, kako so skladbe nastale. V času koronske krize, ko smo bili priklenjeni na online pouk, sem začela pisati personalizirane skladbice svojim učencem. Poskušala sem jim popestriti pouk z zelo melodičnimi in igrivimi skladbami, ki so obenem bile opremljene s kopico didaktičnih elementov. Ker smo bili zelo dejavni na internetnih tekmovanjih, se je hitro razvedelo za te in je tako šolski zavod prepoznal zanimiv in koristen material, ki bo mladim violinistom v pomoč in veselje. Ker se zadev nikoli ne lotevam z namenom, ampak spontano in iskreno, sem toliko bolj vesela uspehov, ki jih te skladbe doživljajo. Otroke imam iskreno rada in sem tip učitelja, ki skuša v vsakem prepoznati nekaj dobrega, na tem pa graditi otrokovo rast. Na vprašanje, če sem naredila križ čez popularno glasbo, lahko rečem, da nikdar nisem naredila križa čez karkoli. So pač obdobja v življenju umetnikov, ki se lahko odražajo v različnih sferah delovanja. Če ima človek potrebo in talent, je škoda ne poskusiti vsaj enkrat uresničiti svoje potenciale in želje. Iskreno sem sama nase ponosna, ker sem si upala pisati besedila v slovenščini, čeprav ni moj materni jezik. Tako je nastalo veliko število otroških pesmi in je nekatere predstavila moja bivša učenka, danes pa džez pevka Ajda Stina Turek na različnih festivalih, potem so tukaj še besedila za druge izvajalce, kot sta Alenka Godec in Anžej Dežan. Pravijo tudi, da noro kuham, in me nenehno poskušajo spraviti v kako kuharsko oddajo. Imam smisel za risanje, za dekoracijo. Kdo ve, kaj vse me še čaka? Čas, ki nam je podarjen na tem planetu, je priložnost za odkrivanje notranjih lepot in preizkušanje lastnih meja. Torej je vsak nov dan nova uganka in priložnost, da smo boljši, bolj kreativni in se bolj približamo bistvu. In kaj je zame bistvo? Podoživeti trenutek brez obžalovanja in izžarevati ljubezen. Ja, ljubezen je bistvo vsega.