Je eno vodilnih glasbenih imen starejše generacije, ne le v Sloveniji, temveč tudi na tujem. Odkar je pred sedeminpetdesetimi leti prvič nastopila na Slovenski popevki, so se ji na stežaj odprla vrata sodelovanja z najboljšimi glasbeniki po svetu. Navdih za ustvarjanje pa med drugim črpa tudi iz otroštva v vasici Koštaboni …
Ni napovedi, ostaja le pesem.
Elda Viler je priljubljena slovenska pevka, ki se lahko pohvali z večletno prisotnostjo na slovenski glasbeni sceni. Poznana je po številnih uspešnicah, med katere spadajo tudi Čas beži kakor dim, Kitara, Onkraj dneva in noči, Rajska ptica, Sonce, Ti, Vabilo, Vračam se, Zapuščena in Zlati prah imaš v očeh.
Kdaj ste se začeli zavedati, da je bila Koštabona za vaše glasbene vizije premajhna?
Vas Koštabona ni bila nikoli majhna, nasprotno. Vedno večja je, avtonomna, komplicirana, moderna, popularna, zahtevna. Ima tri cerkvice, ki zahtevajo večna obnavljanja. To so cerkvice sv. Andreja, svetega Elia ter sv. Kozme in Damijana. Vse tri cerkvice so moja vizija poustvarjalne pevske poti, ki nenehno spodbuja um. Za svojo avtorsko pesem, ki jo s srcem pojem svetemu Eliu, imam upanje, da jo bom tudi posnela. Ker ni doma nihče prerok, tega ne vem in se pustim presenetiti.
Vse se je začelo z nastopom na Slovenski popevki 1964. Kako je pesem Molče vplivala na vas?
Pa še kako je vplivala, ne le zaradi besedila Svetlane Makarovič in debija, saj le-ta ni bil moj namen, temveč mi je odprla globine občutja o življenju in minulosti. Ko pomislim na svoje mlade dni, ko sem morala biti bolj molčeča, se spomnim na pregovor, ki pravi, da je molk zlato. Kdor molči, desetim odgovori. Proti temu sem se uprla in začela prepevati. Kdor poje, dvakrat moli. In kdor poje, zlo ne misli. In res, prav molče sva se spoznala in skoraj po štiridesetih letih sva se molče tudi razšla. Z mojim ljubim možem Antonom Dežmanom.
Pohvalite se lahko z dvema zmagama na Slovenski popevki. Je nagrada strokovne žirije res nekaj, kar pripelje glasbenike bližje k uspehu?
Nikoli se ne morem pohvaliti, dobro blago se samo hvali. Gre pa za veliko priznanje iz leta 1967 in 1971, toda ne najpomembnejše za nadaljnjo uspešno pevsko poustvarjanje. Nikoli ne spim na lovorikah. Kljub uspehu skladb Vzameš me v roke in Včeraj, danes, jutri. Vedno sem izpostavljena, pripravljena sprejeti kritiko. Prav kritika je ta, ki te pripravi, da si dovzeten za stvari ali zadeve. Kritika te izboljšuje, da prideš do uspeha. Tako pride do uspeha, včasih večjega, včasih manjšega. A so tudi vzponi in padci. Vedno se moraš pobrati, vstati in končno obstati.
V vaši skladbi Moja strast je ljubezen močno prisotna. Kaj vam pomeni ljubezen?
Ljubezen je izvir vsega obstoječega, tako narave kot človeka v njej, in je napotilo za življenje. Življenju, ki je največji dar božanstva, daj ljubezen, daj vse, kar imaš. To je moja največja strast, ki mi daje moč, da živim naprej. Toda brez žrtev ne gre in žrtve so težke. Temu se ni moč izogniti, tudi če hočeš, ker ljubezen je največja. Od ljubezni pride vse, kar verjamem in upam. Upanje vedno živi, nikoli ne umre. Tudi če jaz umrem. To je večna energija.
Pesem, ki je bila zelo pomembna za vas, je bila Nora misel. Od kod vaša ljubezen do italijanske glasbe?
Pesem je pomembna zame, toda sočasno tudi za druge ljudi, ker odpira oči nevidnemu, da zre v bistvo odnosov med ljudmi. Ravno v tem je bistvo Nore misli, ki jo v izvirniku poje Patty Pravo. Omenjate ljubezen do italijanskih skladb, ta ljubezen ni vzgib moji pripadnosti. Enako bi pela pesmi drugih narodnosti, le da je pesem sporočilna v melodiji besedila, ki jo poimenujem uglasbljena poezija. Kot je to pesem Atija Sossa in Dušana Velkavrha.
Od vaših komadov se me je najbolj dotaknil Ta svet, v katerem opisujete želje, ki jih ima sleherni posameznik. Kako bi lahko svet začeli spreminjati na bolje?
Pesem Ta svet iz leta 1974 je uglasbljena poezija, ki nas vabi k spreminjanju obstoječega sveta v bolj človeški svet, kar je bilo in je moje življenjsko napotilo, napotilo vsem nam. Sama v vlogi pevke spoštujem oba ustvarjalca, nihče od njiju ni prvi ali drugi. Oba sta prva. Iskreno poudarjam, da me ločevanje med avtorjema vznemirja, kajti njuna stvaritev je dvoje v enem, pela pa sem vedno za eno. Posebne pozornosti nisem namenjala nikomur od njiju. Ati Soss in Branko Šömen sta enakopravna, enakovredna za mojo pevsko izpoved. Besedila pesmi Silvestrski poljub, Med iskrenimi ljudmi in Dan ljubezni je napisal Dušan Velkaverh, te pesmi imajo ozaveščajoče sporočilo. In žal se prevečkrat omeni le komponista. Pesem Silvestrski poljub, ki jo prepeva moški in je v bistvu posvečena ženski, je vredna razmisleka.
Nekajkrat ste nastopili tudi na Melodijah morja in sonca. Je tudi ta festival pustil sledi v vas?
Melodije morja in sonca so bile kruh in sol za pomembnega sopotnika, ki ga opisuje Ruski romar. In često se tudi moje življenje srečuje z romarjem. Vsak festival, vsak pevski nastop mi pušča poveličujoče sledi.
Leta 2006 ste z Edvinom Fliserjem na Festivalu narečnih popevk zapeli skladbo Od vesielja se živi. Zakaj ste si izbrali ravno primorsko narečje?
Pesem, ki je zapeta v primorskem narečju, je tisti izraz ene od mojih identitet, ki se jim ne morem izneveriti. In ena izmed njih je izražena tudi v pesmi Od vesielja se živi.
Med čustvi in glasbo obstaja povezava. Jo lahko razložite?
Kaj ni samo po sebi umevno? Čustva in glasba so spleteni v eno, glas pa je odraz stanja duha. Tako občutim sedaj in tako bom občutila v prihodnje.
Kakšne so vaše napovedi o glasbi v svetovnem merilu?
Ni napovedi, ostaja le pesem. V njej pa živi melodija in nihče ju ne more zaustaviti. Je ljubezen srca in tako prepevam tudi sama. Sicer pa mislim, da sta glasba in njen razvoj pač odraz časa, v katerem glasba nastaja. In glasba bo nastajala še naprej.
