Maja Keuc iskreno: En nastop in en rezultat ne določita tvoje vrednosti

Pevka Maja Keuc je že zgodaj stopila pod žaromete, a njena zgodba danes sega precej dlje od odrov, tekmovanj in glasbenih uspehov. V pogovoru razmišlja o ustvarjalnosti, intuiciji, pripadnosti in ljubezni ter o tem, kako nas izkušnje oblikujejo tudi takrat, ko jih ne znamo takoj razumeti. Med glasbo, ki presega jezikovne in geografske meje, in potrebo po notranjem miru se izriše pogled umetnice, ki se vse bolj zaveda, da bistvo ni v tem, kako daleč prideš, temveč kako polno živiš pot do tja.

Kako bi se po vašem mnenju razvilo vaše življenje, če na avdicijo za šov Slovenija ima talent nikoli ne bi prišli?
Mislim, da bi glasba v vsakem primeru ostala velik del mojega življenja. Težko si predstavljam, da ne bi pela, ustvarjala ali kako drugače delala z glasom. Verjetno bi bila pot počasnejša in manj javna. Talent mi je zelo hitro odprl vrata, skozi katera bi sicer mogoče vstopila precej pozneje. Ne morem vedeti, kam bi me peljala druga pot, ampak danes se mi zdi, da je pomembneje, kako živiš in ustvarjaš, kot kako hitro prideš do priložnosti.

Iskreno o Evroviziji

Če danes na evrovizijski nastop s pesmijo No One pogledate z nekaj življenjske distance, kaj menite, da vam je ta izkušnja prinesla na ravni osebne rasti, ne zgolj glasbene kariere?
Pri devetnajstih letih sem se znašla v okolju, za katerega še nisem imela veliko življenjskih izkušenj. Ogromen oder, pričakovanja, odgovornost. Veliko sem se učila sproti. Evrovizija me je naučila vztrajnosti, tudi tega, kako pomembno je, da se znaš postaviti zase in imaš ob sebi ljudi, ki jim zaupaš. Danes na tisto mlado Majo gledam z veliko več nežnosti. Ponosna sem nanjo. Zdaj tudi bolje razumem, da en nastop in en rezultat ne določita tvoje vrednosti in da se prava pot nadaljuje še dolgo po tistih treh minutah.

Veliko ljudi govori o geografiji kot o nečem fizičnem, vi pa ste živeli tako v Sloveniji kot na Švedskem. Ali čutite, da imajo določene države svojo zavest oziroma energijski podpis, ki vpliva na ustvarjalca?
Zagotovo čutim, da okolje vpliva name. Svetloba, narava, ritem življenja, način, kako se ljudje povezujejo. Vse to pride tudi v glasbo. Ne vem, ali bi temu rekla zavest mesta, ima pa vsak kraj svoj značaj in v njem tudi sama zaživim nekoliko drugače. Tujina mi je dala širino, veliko znanja in stik z drugačnimi načini ustvarjanja. Ob vrnitvi v Slovenijo pa sem začutila, kako pomembni so mi domači jezik, bližina in občutek pripadnosti. Danes si želim biti povezana s svetom, hkrati pa imeti dom, kamor se rada vračam.

Soustvarili ste pesem, ki je na Japonskem dosegla izjemen uspeh. Kako razumete fenomen, da lahko nekaj, kar nastane v vašem notranjem svetu, tako močno resonira z milijoni ljudi na drugem koncu planeta, ki vas sploh ne poznajo?
To je eden najlepših in najbolj nepredvidljivih delov glasbe. Ko ustvarjaš, ne moreš zares vedeti, kako daleč bo nekaj prišlo in komu bo kaj pomenilo. Nekdo ne pozna tvoje zgodbe, jezika ali okolja, a ga melodija vseeno zadene. Mislim, da smo si v občutkih precej bližje, kot se včasih zdi. Ljubezen, hrepenenje, veselje, izguba. Vsi jih poznamo. Lepo mi je, da pri soustvarjanju prispevaš nekaj svojega, potem pa pesem zaživi daleč zunaj prostora, v katerem je nastala. Takrat tudi ni več samo naša, ampak postane del zgodb drugih ljudi.

Osebni občutek

Rdeča barva je v mnogih tradicijah simbol življenjske sile. Ko ste ustvarjali popevko Rdeče, ste imeli občutek, da raziskujete zgodbo ženske, umetnice ali pravzaprav neko univerzalno energijo, ki presega posameznika?
Pri popevki Rdeče sem izhajala iz osebnega občutka in obdobja, ko sem se poslavljala od nečesa ter spoznavala sebe na novo. V njej je ranljivost, ampak tudi moč, ki jo najdeš, ko si dovoliš iskreno čutiti. Težko bi ločila žensko in umetnico v sebi, ker pri pisanju obe prideta zraven. Univerzalno pa se mi zdi prav to, da se lahko v zelo osebni pesmi prepozna nekdo s povsem drugačno zgodbo. Ni treba poznati vseh okoliščin, da razumeš občutek.

Verjame v moč skupnosti

Sončnice se obračajo proti svetlobi. Če bi bila pesem Sončnice metafora za človeško dušo, kaj mislite, da je tista svetloba, proti kateri se vsi obračamo, čeprav tega pogosto ne znamo ubesediti?
Zame je to ljubezen v širšem smislu. Občutek, da si sprejet, da lahko zadihaš in da ima življenje nekaj lepega tudi takrat, ko še nimaš vseh odgovorov. Ko sem pisala Sončnice, sem iskala upanje in si predstavljala sebe v bolj mirnem, ljubečem obdobju. Pesem je bila na nek način pogled proti temu. Danes to svetlobo pogosto najdem v precej preprostih stvareh: v dobrem pogovoru, naravi, glasbi ali bližini človeka, ob katerem sem lahko jaz. Mislim, da se obračamo tja, kjer čutimo, da lahko rastemo, ne da bi morali ves čas nekaj dokazovati.

Nekateri verjamejo, da prehajamo v obdobje, ko bodo institucije vedno manj temeljile na obveznosti in vedno bolj na prostovoljnem prispevku skupnosti. Ali vidite podobno spremembo tudi v umetnosti? Lahko ustvarjalci nekoč živijo predvsem zaradi zaupanja in podpore ljudi?
Verjamem v moč skupnosti. Zvesto občinstvo, ki pride na koncert, posluša tvojo glasbo in jo deli naprej, lahko ustvarjalcu omogoči ogromno. Tudi sama si želim graditi tak odnos z ljudmi: da se vračajo, ker jim glasba nekaj pomeni. Obenem se mi zdi pomembno, da umetnost ne postane odvisna samo od priljubljenosti ali tega, kdo zna najbolje pritegniti pozornost. Potrebujemo tudi podporo za ustvarjanje, ki je manj komercialno ali šele išče svoje občinstvo. Najbolj si želim, da bi skupnost in institucije skupaj omogočale prostor, v katerem lahko umetniki ustvarjajo kakovostno in od svojega dela tudi živijo.

Iskreno o glasbi

Ste kdaj dobili občutek, da pesmi ne pišete vi, ampak da nekako prihajajo skozi vas? In če je odgovor da, od kod mislite, da prihajajo?
Pri ustvarjanju mi je blizu občutek, da vsega ne moreš izsiliti. Včasih dolgo iščeš pravo besedo ali melodijo, potem pa nekaj nenadoma postane jasno. Ne vem, od kod točno to pride. Mislim, da se v nas ves čas nabirajo občutki, pogovori, spomini in glasba, ki smo jo poslušali. Ko se malo umakneš iz analiziranja, se lahko povežejo na način, ki te preseneti. Temu lahko rečemo intuicija ali navdih. Potem pa pride tudi čisto konkretno delo: idejo poslušaš, oblikuješ in preverjaš, dokler zares ne pove tega, kar želiš.

Kako mislite, da bo zvenela glasba prihodnosti? Bo še vedno predvsem zabava ali bo postala tudi orodje za zdravljenje, širjenje zavesti in notranjo transformacijo?
Mislim, da bo imela še naprej veliko različnih vlog. Včasih potrebujemo pesem, ob kateri plešemo in ničesar ne analiziramo. Drugič potrebujemo nekaj, kar nas pomiri ali pomaga začutiti tisto, za kar sami nimamo besed. Glasba to že počne. Mene posebej zanima, kako glas in skupno petje vplivata na naše počutje in občutek povezanosti. Besedo zdravljenje bi uporabljala previdno, vsekakor pa verjamem, da nas lahko glasba podpre in globoko premakne. Kako bo zvenela, ne vem. Verjamem pa, da bo tudi ob vseh novih možnostih v njej ostalo nekaj človeškega, kar bomo lahko začutili.

Malo manj skrbi …

Če bi lahko za eno uro srečali svojo prihodnjo različico čez 50 let, kaj mislite, da bi vam najprej povedala o ljubezni, ustvarjanju in smislu vsega tega potovanja?
Predstavljam si, da bi mi rekla: »Maja, malo manj skrbi. Ni treba, da imaš vse rešeno, da lahko že zdaj uživaš v življenju.« Glede ljubezni bi me verjetno spomnila, naj cenim odnose, v katerih sem lahko sproščena in svoja. Glede ustvarjanja pa bi rekla, naj ostanem radovedna in ne izgubim veselja zaradi vseh pričakovanj. Upam, da bi se skupaj tudi malo nasmejali stvarem, ki se mi danes zdijo tako velike. Najbolj pa bi si želela slišati, da sem imela lepo življenje: da sem ustvarjala glasbo, ki mi je nekaj pomenila, bila blizu ljudem, ki jih imam rada, in si dovolila živeti tudi vmes, ne šele po naslednjem dosežku.