Ana Dežman je priznana slovenska pevka, ki je javnosti postala znana po duetu z mamo Eldo Viler. Prilagajanje pop poezije za operno pevko je bil poseben izziv, tako kot je zanjo poseben vsak projekt. Njen glas je bilo mogoče slišati v šovu Znan obraz ima svoj glas, v zadnjem času pa se na radijskih postajah pojavlja z novim singlom Grem naprej.
Poleg glasbenih izzivov je za naš portal Evrovizija.com spregovorila tudi o največjem projektu, ki mu pravi življenje.
Ana Dežman se je rodila 30. decembra 1982, in sicer v Ljubljani. Po horoskopu je ambiciozna kozoroginja. Glasbenica in njen izbranec Miha imata dva otroka, hčer Klaro in sina Martina. Marsikdo disciplinirano pevko pozna kot hčer Elde Viler.
Ana se veseli zdrave prihodnosti in tega, kar bo dobrega prinesla. Prisrčno pozdravljeni. Je bila odločitev, da greste v glasbeni poklic, Vaša prva izbira?
O, lepo pozdravljeni tudi Vi. Glasba je bila zame vedno na prvem mestu, le negotovost in dvom glede preživetja izključno od glasbe sta bila večkrat prisotna. Najbrž so k temu botrovali tudi dogodki, ki so se zgodili moji materi. Zaradi tega razočaranja so me starši želeli obvarovati pred tem poklicem. Oče me je vedno usmerjal k opernemu petju, torej k resni glasbi. Bil je namreč glasbeni producent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. On me je tudi prijavil na avdicijo za solo petje na Glasbeno šolo Ljubljana Vič – Rudnik. Žal pa je naslednjega dne, ko sem bila sprejeta, preminil. A takrat še zdaleč nisem bila zrela za klasično solo petje, preveč me je mamila popularna glasba. V tistem obdobju sem prepevala popevke, oboževala sem Mariah Carey in Whitney Houston. Pa Céline Dion. Z veseljem pa sem tudi odkrivala stare ameriške legende – to so bile Mahalia Jackson, Ella Fitzgerald, Billie Holiday, Aretha Franklin, Barbra Streisand, Shirley Bassey. Spomnim se, da me na začetku učenje opernega petja sploh ni pritegnilo. Sama sebi sem se zdela prav smešna, ko sem z majavim opernim nastavkom in s popolnoma neosvojenim dihom morala vaditi prve pesmi, med katerimi je bil tudi Polžek. A bila sem vztrajna in po dolgih letih sem spoznala, da je opera pravzaprav moja velika strast. In ljubezen.
Kakšni so bili Vaši začetki, se še spominjate prvih nastopov?
Moja glasbena pot se je začela pri rosnih šestih letih starosti, in sicer z igranjem violine. Pri šestnajstih letih pa sem prvič pred občinstvom v nedeljski oddaji Zoom nastopila v duetu z mamo, zapeli sva pesem Čez sedem rek. Na snemanje tega komada me vežejo nepozabni spomini – svoj del sem morala ponoviti neštetokrat, da je bila moja mati zadovoljna. In prav s to skladbo se je mati po večletni pavzi vrnila na odre. Vse skupaj se je pravzaprav začelo v težkem obdobju za družino. Ker se je materi zdel konec pesmi previsok, je k nam domov prišel Jure Robežnik na vajo ob klavirju. Moja mati me je potegnila zraven, da sem mu lahko nekaj zapela. In tako se je začelo. Bil je navdušen, kasneje je zame ustvaril nekaj čudovitih melodij. Besedila sta takrat zame pisala predvsem Dušan Velkaverh in Elza Budau, bila sta prava poeta. Na pobudo Maria Galuniča sva z mamo posneli duet z naslovom Nora misel – v originalu se komad imenuje Pazza idea, poje ga pa čudovita Patty Pravo. Nato so sledili nastopi na glasbenih festivalih – to so bili Orion, Slovenska popevka, Festival narečnih popevk in nacionalni izbor za Pesem Evrovizije. Pa tudi koncerti so se vrstili drug za drugim po celotni Sloveniji. Jure Robežnik je na mojem glasbenem začetku predstavljal nekakšnega glasbenega mentorja, nesebično mi je pomagal. No, če je bilo potrebno, me je peljal tudi iz šole na snemanje. In to direktno.
Ani je najpomembnejše to, da jo družina podpira in da razume umetniški poklic.Kako je bilo sodelovati s pokojnim Dušanom Velkaverhom? Kako ste začeli sodelovati?
Sodelovanje se je pričelo leta 2000, ko je napisal besedilo za komad Cvetje in poletje. Le-tega sem predstavila najprej na Orionu, kasneje pa še na Slovenski popevki. Takrat sem prejela nagrado strokovne žirije za najboljšo debitantko, glasbo in aranžma je napisal Jure Robežnik. No, kasneje je zame napisal tekste še za Mlado srce, Srečo si podajava, Kje so strta srca, Pogledal si me. Pred nekaj leti pa si je želel, da bi zapela še zadnjo njegovo pesem. Je zelo lepa, pravzaprav predstavlja mojo zgodbo. Upam, da pride čimprej med ljudi. Sicer pa sem ga poznala kot zelo iskrivega in pronicljivega človeka, bil je filozof. Rad je opazoval medsebojne odnose. Zelo se je zanimal zame, spodbujal me je. Bil je vsekakor eden najproduktivnejših in najboljših avtorjev besedil v Sloveniji. Njegovi najlepši teksti so zagotovo Dan ljubezni, Med iskrenimi ljudmi, Mlade oči, Nad mestom se dani in Ljubi, ljubi, ljubi.
S pomočjo primorskega narečja ste na Festivalu narečnih popevk 2001 prejeli nagrado strokovne žirije za najboljšo izvedbo. Kaj za Vas predstavlja primorščina?
Primorščina je zame moj drugi jezik. Predstavlja delavnost, domačnost in temperament istrskega človeka – je trd primorski kamen, je morje, je sonce. Od nekdaj sem uživala v Koštaboni, gre za vas nad dolino reke Dragonje. Že kot otrok sem preživljala poletne počitnice pri starih starših, na te kraje me vežejo samo lepi spomini. Z dedkom sva se vsak dan vozila z majhnim trokolesnim vozilom s prikolico do gostilne, kjer je ustavil babičin avtobus. Prihajala je iz italijanskega Trsta in s seboj prinesla zmeraj polno vrečo dobrot, mogoče kak kos oblačila. Meni so se v tistem trenutku samo iskrile oči. V času, ko je babica delala v Trstu, sva z dedkom hodila na njive in v oljčne nasade, in sicer s frezo. Otroci smo se tudi radi namakali v osamelih tolmunih reke Dragonje. Doma smo imeli kokoši, koze, prašiče in zajce, zato dela ni nikdar zmanjkalo. Babica je prepevala v cerkvi, dedek pa je s pomočjo harmonike nastopal po sosednjih vaseh. Oba sta bila dobra pevca. Pesem Oj, uatrak moj je v celoti napisal Patrik Greblo, komad pa govori o odnosu med babico in vnukinjo. Torej gre pravzaprav tudi za mojo zgodbo. To pesem sem zapela še posebej pristno, iskreno sem jo interpretirala. Moja babica Ana je danes stara sedemindevetdeset let. Vedno, ko pojem ta komad, ga pojem njej.
Dušan Velkaverh, mojster besedil, je pisal tudi za Ano Dežman.Na Emi ste nastopili trikrat. Imate lepe spomine na ta festival?
Prvič
sem na Emi nastopila leta 2002 s komadom Pelji me, kjer sem doma. Že
naslednje leto sem predstavila pesem Mlado srce, leta 2004 pa skladbo Ni
bilo zaman. Avtorji teh komadov so Patrik Greblo, Milan Dekleva, Jure
Robežnik in Dušan Velkaverh. Na Emi je bilo od nekdaj veliko kuhinje,
prišlo je celo do pretepov in solz. Seveda so mi ostali v lepem spominu
tisti glasbeniki, ki so bili izvirni in ki so v svoji glasbi resnično
uživali. Veliko mi pomeni tudi to, da smo se skupaj poveselili in drug
drugega pohvalili. Na dvoličnost, neiskrenost in vzvišenost pa nimam
lepih spominov. Spomnim se, da sem imela kar precej treme, ker nisem
imela pravzaprav nobene kilometrine. Zato nisem bila sproščena.
Skladatelji so mi sicer napisali krasne pesmi, ki so večne. Vendar pa z
odrskim nastopom in z izgledom nisem bila zadovoljna. Prišla sem samo
odpeti pesem, nisem imela ekipe kostumografov in maskerjev. Ni bilo
koreografije, ni bilo šova na odru. A globoko v sebi sem hrepenela po
skladbah, na katerih bi se lahko ustvaril dober odrski nastop. No, to
željo sem uresničila kasneje v oddaji Znan obraz ima svoj glas in pri
tem sem izredno uživala.
Izdali ste samo en reden studijski album z naslovom Mlado srce, in sicer pred sedemnajstimi leti, leta 2003. Ste obupali nad izdajanjem albumov?
Nisem obupala. Projekt, ki je posnet z revijskim orkestrom, si je danes zelo težko privoščiti, ker ni poceni. Takrat je za vse poskrbela založba, očitno se ji je izplačalo. Če dandanes nisi v komercialnih vodah, potem je to zelo težko doseči. Spomnimo se popevk v šestdesetih letih – moja mati in drugi glasbeniki so takrat snemali na račun takratne države, skladatelji so jih sami poiskali in jim ponudili primerno pesem. Če danes sponzorjem ne zadiši po dobičku, potem si moraš vse financirati sam. Uredniška politika na radijskih postajah kroji ljudski okus, veliko je monopola posameznih avtorjev, mnogi ne pridejo niti blizu. Po izdaji cedeja Mlado srce sem se posvetila študiju teologije, poleg tega pa sem pri solo petju začela dosegati vidne rezultate. To me je motiviralo za študij in odkrivanje samospevov, operna literatura me je obsedla. Spoznala sem, kaj želim v življenju početi in kaj me najbolj veseli. Po diplomi sem se vpisala na Akademijo za glasbo, moja mentorica je bila Alenka Dernač Bunta. Obenem sem se zaposlila v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana. Bilo je še nekaj neuspelih poskusov pošiljanja skladb na festivale, zato človek usmeri fokus drugam. Imam pa še veliko idej, ki jih želim realizirati na področju poustvarjanja glasbe – od lastnega banda do različnih glasbenih stilov. Mika me tako jazz kot tudi klasika. Sicer pa sama najbolj uživam v glasbi živega orkestra, obožujem sodobne ritme in tudi bogate orkestrske aranžmaje. Tako se lahko res izpojem. No, morda pa se nekega dne spet nabere dovolj pesmi za novo zgoščenko.
Ana Dežman v šovu Znan obraz ima svoj glas.Če bi imeli možnost nastopiti s katerim koli slovenskim ali svetovnim glasbenikom, kdo bi to bil?
To
bi bil Stevie Wonder, enostavno fantastičen je. Uživam ob njegovi
glasbi, le-ta me napolni z energijo in z optimizmom. Večkrat si ga
zavrtim in samo plešem. On združuje funk, jazz, pop in soul glasbo. To
so moji najljubši glasbeni stili. Z užitkom bi z njim zapela komad Don’t
You Worry ’bout a Thing. Ko sem bila še majhna, se mi je Stevie zdel
čudežen zaradi njegovega visokega glasu in zavijanja ter dobre glasbe –
od malih nog sem njegova oboževalka. Spomnim se tudi dueta, ki sem ga
prvič slišala kot otrok – Freddie Mercury in Montserrat Caballé sta
zapela komad Barcelona. Njo sem takoj začela oponašati, zanimale so me
njene višine. Bila je prva operna pevka, ki me je navdušila s karizmo in
z glasom. Za skupino Queen pa me je kasneje navdušil brat, ko sva na
ves glas navijala njihove komade. Freddie Mercury pa je itak glasbenik,
ki mu ni para.
V oddaji Znan obraz ima svoj glas ste večkrat navdušili občinstvo, med drugim z imitacijo Arethe Franklin in z njeno soul uspešnico Think. Kaj je težje – imitirati slavno osebo ali biti izviren?
Od nekdaj sem rada oponašala ljudi okoli sebe, živali in glasbenike, ki so mi glasovno ležali. To, kar poslušaš, ima nate in na tvoj glasbeni okus vpliv. Posledično pa to vpliva tudi na posameznikovo lastno izvirnost. Tudi skladatelji v zgodovini glasbe so bili vedno dediči, izhajali so iz zapuščine glasbenega obdobja pred njimi. Na tem so gradili in razvijali stil glede na čas. Lažje je imitirati druge, je pa res zelo malo dobrih imitatorjev. Imitiranje ni zgolj neko pačenje, tega ne more početi vsakdo. Mislim, da je izvirnost najtežja. Rada sem nostalgična, zato pravim, da so včasih ustvarjali, danes pa samo imitiramo. Dandanes imamo poplavo pesmi, hiperprodukcijo. Včasih je bilo malo skladateljev, naredili pa so nepozabne melodije. Žal pa izvirnost v glasbi mnogokrat ne najde poti do širše publike. Zato je super, da obstaja festival Ema, da to posebnost prepozna in jo postavi na piedestal. Sama izviram iz glasbene družine – oče je bil glasbenik, mama pa je še danes slovenska glasbena legenda. Radi smo poslušali tako opero kot jazz. Name je vplivala predvsem popularna glasba devetdesetih let, še posebej pa sem se navdušila nad črnsko duhovno glasbo. Tudi funk in soul imam rada. To je moj izvir.
Ana je po dolgih letih spoznala, da je opera pravzaprav njena velika strast.Katera izmed lastnih skladb Vam je najbližje?
To je definitivno pesem Oj, uatrak muj, o kateri sva malo prejle klepetala. Govori o povezanosti in pripadnosti, o družinskih vrednotah. Sicer pa me pesem opominja na tretje življenjsko obdobje, ki bi moralo biti za vse dostojno – to si človek zasluži, ko vstopa v jesen svojega življenja. Starejši ljudje in upokojenci predstavljajo ranljivo skupino ljudi. Veliko je osamljenih oseb, ki živijo na pragu revščine in ki nimajo te sreče, da bi zanje skrbeli otroci. Medgeneracijski dialog je temelj vsake zdrave družbe. Za mlado generacijo so izkušnje starejših dragocena dediščina, ki se prenaša na mlajše. Prav tako pa jim po drugi strani primanjkuje znanja glede novih tehnologij. Tu pa jim mi lahko pomagamo in z njimi bolje sodelujemo, da se bodo počutili vključene. Na spremembe, ki pridejo v življenju, se moramo vsi prilagoditi. Nihče se ne bi smel počutiti odrinjenega na rob. Moja prababica Škapolca je dočakala sto pet let. Ob svoji stoletnici je novinarjem zaupala, da je recept za dolgo življenje prav ta, da živiš slabo. Moja babica Ana je že precej betežna, zanjo skrbita moja mama in moja teta Marija. Babico še vedno zanima vsak moj nastop, želi biti na tekočem. In to je tisto, kar nas povezuje in utrjuje naše vezi. Zaupamo si. To so neprecenljive stvari v medgeneracijskih odnosih. Žalostno je, kako stari starši sami umirajo v domovih, kjer so mnogokrat pozabljeni od vseh. Vesela sem, da s svojo babico živim v sožitju.
Ste kdaj podvomili o svoji glasbi, ste imeli zaradi tega kdaj težke trenutke?
Z vsakim komadom sem se vedno poskušala čimbolj poistovetiti, četudi mi le-ta ni bil vsebinsko blizu. Težko pa mi je bilo, ko kakšna moja pesem ni bila sprejeta na kak glasbeni festival. Kasneje je taista skladba bila sprejeta na festival v izvedbi nekoga tretjega, celo najboljši možni rezultat je dosegla. No, podobnih zavrnitev je bilo kar nekaj. Bili so tudi težki momenti, ko sem na svoj račun slišala mnogo očitkov glede tega, da sem bila podaljšana roka Elde Viler. Pravili so tudi to, da nimam kaj dosti za pokazati in da moja mama vse uredi zame v svetu glasbe. No, naša družina ni bila nikdar privilegirana, mama je preponosen človek za kaj takega. Dokazovati sem se morala sama. V Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana sem se leta 2012 zaposlila kot solistka, v trenutku se je zvrstilo ogromno malih in srednjih vlog. Zame je opera najvišja umetniška forma, saj vsebuje igro, glasbo, ples, religijo, likovno in scensko umetnost. Pred kratkim sem celo dobila vlogo v operni enodejanki z naslovom Cavalleria rusticana, a mi je na žalost načrte prekrižala pandemija koronavirusne bolezni. Težko mi je, ker zelo pogrešam tako interakcijo s publiko kot tudi petje. Lahko bi rekla, da sem kar odvisna od teatra. Poleg tega sem kot samozaposlena v kulturi v nezavidljivem položaju, a vseeno optimistično zrem v prihodnost. V bistvu se veselim zdrave prihodnosti in tega, kar bo dobrega prinesla.
Ste tudi mati in žena. Je težko usklajevati vse obveznosti, ki jih ima glasbenik v Sloveniji, z družinskim življenjem?
Po rojstvu mojih dveh otrok se mi je življenje obrnilo na glavo. Ko sem prvič zanosila, sem izvedela, da se mi pogodba za določen čas v gledališču ne bo več podaljšala. Znašla sem se v zelo stresni situaciji. Po Klarinem rojstvu sem se odzvala povabilu in se tako vrnila na operni oder, kjer sem nastopila v nekaterih manjših in srednjih vlogah. Kasneje se je rodil še Martin. Enkrat ga je pazila moja mama, drugič pa tašča. On se je pridno igral v garderobi na kavču, jaz pa sem stala na odru. Po priporočilu dirigentov in zborovodje sem nato pridobila status samozaposlene v kulturi, in sicer za nadaljnjo poustvarjanje na opernem področju. Moj partner ima redno službo, zato lažje usklajujeva večere, ko sem odsotna zaradi koncertov in nastopov. Ker sem v življenju najprej mama, želim preživeti čim več časa z družino. Z nekaj prilagajanja in z dobro organizacijo se vse zmore, čeravno imam jaz bolj slabo organizacijo. Najpomembnejše je to, da te družina podpira in da razume umetniški poklic. Vzeti si je treba čas zase, za samoto in tišino, za študij literature in vajo. Vse to jaz počnem v nočnih urah, ko je mir in ko vsi spijo. Še dobro, da sva z mamo sosedi, da lahko odidem na vajo k njej, kjer imam več miru. Ko me sin sliši vaditi, začne jokati, saj želi biti pri meni in se zraven igrati. To pa ni ravno dobro za njegova ušesa.
Elda Viler in Ana Dežman, mam in hči.Ste že zelo naveličani novinarskih vprašanj o Vaši podobnosti z Vašo materjo Eldo Viler?
Ne, to se mi zdi normalno. Čudno bi mi bilo, če me o tem ne bi spraševali, saj vsi poznamo njene komade, med katerimi sta tudi Čas beži kakor dim in Deček s piščalko. Spomnim se, da sem se pred časom za prvi april malo pohecala na ta račun. Delila sem namreč objavo novinarja Romana Turnška, ki je objavil mojo sliko in zraven dopisal, da sem izrezana Elda v mladih letih. Komentarji so seveda bili pozitivni – mnogi so se prav čudili, kako sta si lahko dva človeka tako podobna. Izkazalo se je, da naju ljudje dejansko ne ločijo. Lahko bi se še pohecala, da naju včasih še sama ne ločim. Ena razlika pa je vendarle – mama ni imela nobene izobrazbe, niti ni poznala not. Imela je le izjemen talent in mojega očeta, ki je bil njen mentor in ki jo je inštruiral.
Grem naprej je pop komad, odet je v vrhunsko produkcijo in v sodobne ritme. V njem najdemo več zvrsti – to so jazz, popevka, ritem in blues. Govori o pomenu vztrajanja, zaupanja vase in premagovanja ovir, ki nam jih nastavlja življenje. Avtorji so Andraž Gliha, Željko Mladenović in Žiga Pirnat. Gre za živahno pesem, ki sem jo posnela kmalu po oddaji Znan obraz ima svoj glas. Produciral jo je Žiga, s katerim se poznava že od malih nog. V tem obdobju sem želela izdati udarno skladbo, zato sem se obrnila nanj – je res izjemen glasbeni aranžer, avtor, producent. Odzivi publike pa so mešani, ker me ljudje poznajo bolj po mirnih baladah. Se pa ne oziram na to, komu bo komad všeč. Če začutim, da je nekaj prav, potem se tega tudi pogumno lotim.
Ana Dežman o novem singlu
Kje bi radi nadaljevali kariero? V pop žanru ali operi?
V operi. Obenem pa bi rada delala vse, kar me veseli, tudi zabavno glasbo. Vendar je opera moja prioriteta, tu sem se našla in ta glasbena zvrst mi je nad vsemi ostalimi. Zaradi solistične naravnanosti mojega glasu in dramske barvitosti sem večkrat povabljena k sodelovanju, v katerem prepevam različne solistične vloge. Hvaležna sem vsem, ki so name vplivali in me spodbujali na tej pevski poti. To sta vsekakor tudi ga. Željka Ulčnik Remic in ga. Alenka Dernač Bunta. Hvala iz srca.
Draga Ana Dežman. V imenu portala Evrovizija.som se vam najlepše zahvaljujem za prodoren pogovor, Vaši glasbeni karieri pa pravim: »Močneje, hitreje, z vetrom v jadrih.«
Hvala, hvala Vam za povabilo. Bilo je lepo. In res je, z vetrom v jadrih grem naprej. Dovolite mi zaključiti z delčkom besedila Oj, uatrak muj: »Ma nona, čuj, ta uatrak tuj se ne bo zgebu u svete, dokler mu nekej svjete in čuje še tuj glas.«
