Jadranka Juras. Razmišljajoča in urejena. Ima uspešno glasbeno kariero in svojstven slog. Strokovna žirija ji je leta 2002 podelila nagrado za najboljšo skladbo v celoti na Popevki. Deset let kasneje je krasila naslovnice kot najbolj fatalna ženska. Zagotovo pa lahko rečemo, da je ena izmed največjih in najbolj zagrizenih bork za pravice živali.
Jadranka Juras na odru Eme 2005.Lepo pozdravljeni. Se še vedno spomnite trenutka jasnosti, ko ste vedeli, da je glasba tista pot, ki ste jo izbrali zase?
Pozdravljeni. Žal niti ne. Res je, da sem od nekdaj oboževala glasbo. No, verjamem pa, da imamo skoraj vsi ljudje tega sveta radi glasbo, zagotovo ji tudi otroci radi prisluhnejo. Jaz sem se najprej vpisala v glasbeno šolo in nekaj časa sem sanjarila o poklicu pianistke, potem pa me je življenje usmerilo bolj v gledališke vode. Zelo sem si želela postati igralka. In ravno s pomočjo gledališča sem dojela, da je moja pot pravzaprav glasba in da je petje resnično lahko tudi poklic.
18 let mineva od vašega nastopa na Izboru za Pesem Evrovizije v Talinu. Kako hitro mineva čas, kajne?
Ja, nekaj let se je res nabralo. (smeh) No, nisem nastopila kot samostojna izvajalka, temveč kot spremljevalna pevka skupine Sestre. Poleg mene sta stala na ervrovizijskem odru še Anže Langus in Mate Brodar, skupaj s Sestrami pa smo zapeli skladbo Samo ljubezen.
S Sestrami na ESC 2002 (Jadranka je na sliki skrajno desno).Ko smo ravno pri Evroviziji, se mi zdi, da smo poskusili že skoraj vse. Je mogoče čas, da se umaknemo?
V naši majhni Sloveniji imamo nešteto kvalitetnih glasbenic in glasbenikov, zato bi bilo res zelo žalostno, če bi se umaknili. Ema je nenazadnje skoraj edina glasbena oddaja pri nas, kjer se lahko predstavimo. Tragično je to, da nimamo niti ene same glasbene oddaje na RTV-ju, kjer bi se lahko mladi in manj znani predstavili z različnimi žanri. Želim si, da bi na Pesmi Evrovizije znova uvedli orkester z dirigenti ter da bi se nekoliko umaknili od šova. Danes je bolj pomembno to, koliko kdo vloži v promocijo. Osrednje mesto na takem festivalu mora pripadati izključno glasbi. Obžalujem pa to, da letos ni bilo Evrovizije – menim, da je Ana Soklič krasna in da bi se po mojem mnenju lahko uvrstila zelo visoko.
Borka za pravice živali
Jadranka Juras je slovenska pevka, ki se je rodila 27. avgusta 1976. Po
horoskopu je natančna devica, njen izbranec pa je Milan Stanisavljević.
Marsikdo perfekcionistko pozna kot veliko in zagrizeno borko za pravice
živali.
Na Slovenski popevki ste nastopili dvakrat, najuspešnejši pa ste bili leta 2002, ko ste prejeli nagrado strokovne žirije za najboljšo skladbo v celoti. Vam strokovna nagrada pomeni več kot nagrada občinstva?
Tako je, prvič leta 2002 in drugič dve leti kasneje. Zmagala sem s skladbo Tisoč, avtorja sta Rok Golob in Štefan Miljevič. No, drugič pa sem zapela pesem Nad vse. Vsekakor je zelo lepo prejeti priznanje stroke, a vseeno je občinstvo tisto, ki hodi na koncerte.
Na Emi 2005 se je predstavila s pesmijo Anima. Na nacionalnem izboru za Pesem Evrovizije ste nastopili dvakrat, zadnjič leta 2005. Imate lepe spomine na ta festival?
V prvi vrsti imam predvsem mešane občutke, mešane spomine. Ko sem prvič nastopila s komadom Sedmi čut, sem bila nekoliko razočarana – imela sem namreč veliko treme, le-ta me je ohromila. Spomnim se trenutka, ko sem odšla na oder. Na jok mi je šlo, strah me je bilo. Kasneje pa sem doživela še razočaranje zaradi glasovanja in rezultatov. Nekdo iz mednarodne strokovne komisije mi je takrat dejal, da si me tak glasbeni festival ne zasluži. No, on je to rekel z grdimi besedami. Pa sem mu odvrnila, da je publika, ki spremlja ta festival, čudovita. Dve leti kasneje sem predstavila pesem z naslovom Anima. Zopet je bilo stresno – kak teden prej sem otrdela v vratu, bila sem gibalno popolnoma omejena. Na odru pa sem tisto leto celo plesala. Ampak vseeno gre za izkušnje, ki definitivno štejejo.
Če glasbo primerjamo s športom, koliko odstotkov je tu pomembna tehnika in koliko talent?
Predvsem je pomembna sreča. Veliko sreče. Potem ščepec talenta, odlična pevska tehnika, obilo muzikalnosti in odrska prezenca. In seveda ogromno, ogromno sreče.
Vam je javna podoba velike in zagrizene borke za pravice živali kdaj presedala?
Nikoli. Ne more mi presesti nekaj, za kar sem se zavestno odločila, da bom počela v kombinaciji z glasbo. Svojo medijsko prepoznavnost sem želela izkoristiti za opozarjanje na grdo ravnanje z živalmi. Živali so čuteča živa bitja. Rekla bi celo, da je marsikomu presedalo, saj si publika načeloma želi izvajalce, ki so pozitivni, prisrčni, ustrežljivi, všečni. Izvajalce, ki zabavajo druge. A sama nisem nikoli bila ta tip izvajalke, zame glasba ni lahkotno in zabavno razvedrilo. Po mojem mnenju ima glasba popolnoma drugačno sporočilo, jaz dojemam umetnost skozi oči družbene angažiranosti.
Jadranka večkrat opozarja na grdo ravnanje z živalmi.Vas je v glasbenem svetu in njegovem zakulisju kaj posebej presenetilo, morda razočaralo?
Nešteto stvari me je izredno razočaralo, nobena pa nima nobene veze z glasbo. Razočarali so me nekateri ljudje, ki delujejo v sferah glasbene industrije. Gre za popolno odsotnost spoštovanja glasbe in izvajalcev ter izvajalk, nepoznavanje glasbenih inštrumentov, nepoznavanje glasu s strani ljudi, ki odločajo o tem, kdo bo pel na odru in kdo ne. Potem so tukaj tudi poznanstva in veze, zaradi katerih ni kvalitete na odru. In ravno v svetu opere sem doživela največ podobnih razočaranj. Na žalost.
Vaša pesem Sam, ki ste jo posneli skupaj s Trkajem, je polna osamljenosti. A ni turobna, temveč poslušalec dobi občutek, da je dobro sprejeti tudi ta del samega sebe. Težko je razumeti, da je nekdo med toliko ljudmi sploh lahko osamljen. No, ali pa ravno obratno.
Drži. Kljub temu, da nas je na svetu zares veliko, se mi zdi, da je osamljenosti preveč. Ljudje imamo čedalje manj osebnih stikov, pandemija koronavirusne bolezni pa samo še poglablja to odtujenost. Vsak prekopava in obdeluje samo še svoj vrtiček, vsi se držimo sami zase, nobenega občutka ni za skupnost, ni pripadnosti. Žal. Je pa res tudi to, da sem sama po naravi samotarka.
Včasih se zgodi, da je Vaš glas na odru tako izrazit in močan, da so drugi glasbeniki povsem nepotrebni, drži?!
Ne bi ravno rekla, da to drži. Vsi nastopajoči tvorimo celoto, vsak prispeva pomemben del k temu, kar se dogaja na odru. Vsi konkretno doprinesemo nekaj k sami glasbi. Se mi pa res pogosto zgodi, da izgubim občutek za čas, za telo. No, predvsem v operi. Takrat sem v nekem posebnem stanju, ki ga težko opišem z besedami. Lahko bi dejala, da se počutim kot medij. Zanimivo pa je to, da se mi v pop žanru ali v jazzu to ni nikoli zgodilo.
Jadranka pravi, da je že od nekdaj oboževala glasbo.Vaš zadnji album datira v leto 2019. Kdaj lahko pričakujemo novo ploščo?
Album
You and I and the Music sva z možem Milanom Stanisavljevićem posnela s
pomočjo Big Banda RTV Slovenija, aranžer in dirigent je Tadej Tomšič.
Založba kakovostnih programov RTV Slovenija je izdala ploščo v digitalni
obliki. No, kasneje sem posnela album z naslovom Enkratna, neponovljiva
z glasbenim dvojcem Okustični – pod tem imenom se skrivata Karin
Zemljič in Mate Brodar. Jaz vedno razmišljam o novih ploščah, ampak
trenutno se zdi, da je prihodnost zelo negotova. Bomo videli.
Videli smo Vas že v vlogi sodnice v pevskem šovu X Faktor Slovenija. Ali tovrstni resničnostni šovi predstavljajo odskočno desko za mlade, ki se želijo predstaviti širšemu občinstvu?
Zagotovo predstavljajo tovrstni šovi dobro medijsko pozornost, tudi leta 2012 je bilo temu tako. Dandanes je ta medijska pozornost zelo pomembna. Na žalost. Vendar je medijski trg v Sloveniji resnično majhen, premajhen. Pri nas se zelo težko zgodi karkoli velikega, da bi od tega lahko nekdo živel. S tem se soočamo premnoge glasbenice in premnogi glasbeniki.
Najlepše se Vam zahvaljujem za pogovor. Ostanite še v prihodnje tako enkratna, neponovljiva oseba.
Najlepša hvala Vam za povabilo, z veseljem še kdaj. Lep pozdrav tudi vsem Vašim bralcem in bralkam.
