Ana Soklič: Na Evroviziji je premalo poudarka na sami glasbi in besedilu
Na Emi 2020 se bo 22. februarja za novo evrovizijsko vstopnico borilo ducat tekmovalcev, ki jih tudi letos predstavljamo na Evrovizija.com. Četrta po vrsti je Ana Soklič, ki smo jo nazadnje spremljali na Popevki in ki je svojo glasbeno pot začela že zelo zgodaj. Kot avtorica svoje glasbe se udejstvuje že od svojega osemnajstega leta dalje.
Ana SokličAna Soklič je svoje glasbeno znanje gradila pri pedagoginji opernega solo petja prof. Alenki Dernač Bunta ter priznani slovenski glasbenici Darji Švajger, kasneje pa še pri pedagoginji Nataši Nahtigal. Leta 2018 pa je svoje znanje izpopolnjevala pri prof. Dileesi Archer (soul, gospel, rnb) Georgia, Atlanta (ZDA).
Z nastopi na nacionalni televiziji se je dvakrat pojavila tudi na slovenskem izboru za Pesem Evrovizije (Ema). Trikrat je sodelovala na Slovenski popevki, kjer je leta 2019 za skladbo Temni svet prejela dve nagradi strokovne komisije, in sicer nagrado za najboljšo interpretacijo ter nagrado najboljšo skladbo v celoti. S svojimi avtorskimi skladbami večkrat nastopa tudi s simfoničnim orkestrom na mnogih festivalih in televizijskih oddajah. V letu 2014 je razprodala samostojni koncert na Veneto jazz festivalu v Benetkah, ob boku svetovno priznanih jazz imen. V letu pa je 2017 gostovala v Dubaju, v Neaplju ter v Monaku, poleg tega pa je s svojimi avtorskimi skladbami, skupaj s simfoničnim orkestrom, nastopila še v italijanskem Lignanu.
Ano Soklič označujejo za izjemno rahločutno interpretinjo.Ali vas je presenetila odločitev strokovne komisije, da so vas izbrali za Emo 2020?
Po pravici povedano, da! Ta odločitev me je presenetila. Na razpis sem namreč poslala dve skladbi, mojo avtorsko pesem in tudi skladbo, pri kateri je glasbo in besedilo prispeval drug avtor, katerega delo izjemno cenim. Nekako smo bili večinskega mnenja, da če že morda katera, da bi znali skoraj da izbrati slednjo. Na moje veliko začudenje je bila izbrana moja avtorska pripoved, ki sem jo napisala skupaj z mojim prijateljem, odličnim glasbenikom Bojanom Simončičem. To nama obema, priznam, veliko pomeni in nama hkrati radosti srce.
Kako bi se predstavili vsem tistim, ki vas morda še ne poznajo (predvsem mlajša publika) ali pa morda celo dvomijo o vas?
Hm, težko reči. Tisti, ki dvomi v nekaj … težko ga je pregovoriti, mar ni res? (smeh) Sem oseba, ki je svoje življenje posvetila glasbi. Interpretacija mi je bila in bo na prvem mestu. Večinoma pišem svoje skladbe, v katerih govorim o svojih občutkih do tega sveta in vesolja, rada imam ljudi in iskrice v očeh, rada pobožam kožuščke lepih živali, še posebej naših dveh muck, Eliške in Ruby, ki vas vse lepo pozdravljata. (smeh)
Kaj menite, zakaj bi bili vi najboljši, da bi vas na koncu izbrali za zmagovalca Eme 2020 oziroma za predstavnika Slovenije na Evroviziji 2020?
Tudi na to vprašanje težko odgovorim. V teh dneh me tudi sprašujejo, kakšen bo moj nastop na odru. Pri glasbi se mi zdi, da je tako, da ni nikoli nič predvidljivo. Upam reči, da bi se mi pri teh besedah pridružil marsikateri glasbeni kolega. Oder je prostor zase. Zgodi se lahko tisto nekaj – čarovnija, ki se je ne da opisati. Lahko pa tudi ne. Za te trenutke živimo, saj smo takrat nekje drugje, ne tukaj na tej zemlji. Se mi zdi, da moraš imeti pravo mero spoštovanja in skromnosti ter odgovornosti do samega odra in ljudi, ki te spremljajo ter prisluhnejo tvoji zgodbi. Mar ni to nekaj najlepšega na svetu?
Ana Soklič na Popevki 2019.Kaj so/bodo vaši aduti na odru Eme 2020?
Samo upam lahko, da bodo ljudje prepoznali moj adut v glasbi in besedi, seveda je pa res, da na koncu igra vlogo celoten paket. Naj tukaj dodam, da sem izjemno ponosna in vesela, da sem sedaj že drugič združila moči z zares ena a človekom, ki predvsem manj govori in mnogo več naredi. Takšnih nisem spoznala še veliko do sedaj. Govorim o glasbeniku, aranžerju Žigu Pirnatu, kateri je mojo skladbo oplemenitil v aranžmaju za veliki simfonični orkester, njegove note in harmonije pa so tokrat brali in vlekli po strunah simfoniki East connection Budapest art orchestra.
O svojem delu je vedno težko govoriti, saj lahko s
tem poslušalcu jemljemo svobodo in presojo. Dobra pesem, dober film
tudi je na koncu večplasten, zato skoraj rajši vidim, da si publika
sama odgovori ali se jih moje pesmi in njihova vsebina dotaknejo. Je že
res, da je glasba konec koncev najbolj abstraktna umetnost, z največ
emocijami, zato je prav, da se poslušalcu pusti prosto pot.Ana Soklič
Kakšen nastop obljubljate, kako se na vse skupaj pripravljate?
Se vam zdi, da je obljubiti nekaj vnaprej dobra ideja? Ostaja velika želja in odgovornost. Do ljudi, do gledalcev in poslušalcev. Že sedaj imam potne roke, kaj šele bo. Tremo imam vedno in tako je tudi prav. Pripravljam se seveda z marsikatero vajo, so pa te stvari lahko tudi nevarne na nek način, sploh na začetku, ko ustvarjaš, je resnično neverjetno, kako stvari dobesedno bruhajo iz tebe … čez čas, ko delaš na neki skladbi, se občutki na nek način umirijo, zasidrajo, kar je logično, saj si šel čez iste besede in isto melodijo že tolikokrat skozi, ker si bil primoran skladbo dokončati. Imeti pravo mero ostaja vedno zanimiv misterij.
Če bi slučajno zmagali na Emi 2020, kaj lahko pričakujemo od vas v Rotterdamu ter kaj bi za vas pomenil nastop na tem največjem glasbenem odru?
Tukaj bi edino upala reči, da bi se lahko pričakovalo, da bi dala vse od sebe! Kot to naredim vedno. Ali nastopaš za tisoč ljudi ali za enega, ni nobene razlike. En človek je večnost, ki je ne gre za zanemariti. Kaj bi mi pomenilo? Izjemen izziv, delo, delo in še enkrat delo. Novo glasbeno izkušnjo v življenju. Strahospoštovanje do vseh ljudi, v kolikor bi mi pripeli ta laskavi naslov. V nobenem primeru ne bi bila takrat več sama na odru, je nemogoče. Je kar veliko breme za dušo, se vam ne zdi?
Decembra lani je razprodala samostojni koncert v Zagrebu.Koliko časa že, če sploh, spremljate Pesem Evrovizije?
Mislim, da vsi po malem spremljamo evrovizijski izbor. Mar ni res, veliko ljudi se mi zdi, da vseeno spremlja Evroviziji. Tudi tisti, ki za časa prireditve znajo trditi, sploh na družbenih omrežjih, da takrat zgolj nekaj šarijo po kuhinji, vendar so z enim očesom vseeno na televizijskem ekranu. (smeh) Gre namreč za izjemno prireditev, enega največjih glasbenih šovov v glasbeni zabavni industriji v svetu, neumno bi bilo trditi drugače. Čeprav je res, da je v zadnjih letih mnogo – za moj okus – premalo poudarka na sami glasbi in besedilu, katero dvoje bi moralo ostati bistvenega pomena. Super mi je, če je glasba, besedilo samo tudi podkrepljeno s premikanjem meja v sedanjem svetu in njenimi vrednotami. Čas se spreminja in z njim hočeš nočeš tudi mi sami. Na nek način lahko ostajamo isti v svoji biti, a ta prostor v katerem smo, nas po malem tudi spreminja, saj smo se mu primorani na nek način prilagoditi. Moj dragi brat, Vid Soklič, je sploh od malih nog naprej zelo rad spremljal vsakoletno prireditev Izbor za Pesem Evrovizije. Še celo in največkrat si je ustvaril kompilacijo njegovih najljubših. Na ta čas, ki je bil tudi najin najbolj skupni, ker sva takrat še skupaj živela, imam lepe spomine. Danes sva oba odrasla in na svojih poteh. Najin izkupiček oz. posledica, ko se vsakoletna prireditev zaključi, je in ostaja dostikrat, precej dolg telefonski pogovor. (smeh)
Ana Soklič ima za seboj nastope s
plesnim in simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, kakor tudi več koncertov
v manjši zasedbi. Ti so ji najljubši, saj je stik s publiko najbolj
pristen in intimen. V njenem repertoarju najdemo velika imena na
področju jazza, soula, bluesa, glasbe, ki ‘pripoveduje’. Ne podcenjuje
niti popa, za katerega meni, da ravno tako kot ostali žanri, zahteva in
omogoča vokalistu vsebinsko in angažirano interpretacijo. Kot avtor želi
ljudem prikazati kraje, katerih ljudje ne pričakujejo, sama pravi, da
je ‘to popolna svoboda izražanja’. Glasba je za njo način življenja,
prednost daje igranju in petju v živo, kjer ni prostora za
manipuliranje, saj vsa moč interpretacije pride neposredno do
poslušalca.
Katera evrovizijska pesem vam je najljubša ter kateri od naših predstavnikov vas je najbolj navdušil, če se ozremo nazaj?
Ta trenutek mi prideta na misel dve evrovizijski predstavnici, in sicer Rona Nishliu, s skladbo Suss (Albanija) ter francoska predstavnica Patricija Kaas, ki je izvedla takrat, nekaj let bo že od tega, precej šansonsko skladbo, z naslovom S’il Fallait Le Faire. Kakšna moč, kakšna interpretacija, njena karizma, uf! Prava stvar v mojih očeh. Tudi Salvador Sobral, Jamala, ki je dregnila s svojo skladbo 1944 v minulo zgodovino vojne med njeno državo, Ukrajino ter Rusijo. Naši evrovizijski predstavniki? Meni ljuba Darja Švajger, predvsem s pesmijo Prisluhni mi, Nuša Derenda s svetovnim nastopom pri skladbi Ne ni res, zelo pa sta mi bila draga tudi naša lanskoletna predstavnika, Zala in Gašper. Pri njima so mi izjemno všeč besedila in sporočila njunega ustvarjanja. Nekako sta nakazala tudi precej novih smernic v popu, nov trend, ki je čedalje bolj prisoten, Billie Eillish je na minulih Grammyjih odnesla domov vsega skupaj kar pet kipcev.
Če damo Emo in Evrovizijo ob stran, kaj vse lahko še pričakujemo od vas v letu 2020?
Izjemno rada bi izdala svoj samostojni album, glasbenega materiala se mi je v zadnjih nekaj letih nabralo toliko, da bi jih lahko izdala pet. Pri glasbi je tako, da na vso žalost ni zgolj odvisno vse od tebe, od izvajalca samega. Vedno je vse v sodelovanju z mnogimi ljudmi, to me po pravici povedano dostikrat jezi, a takšna je narava našega posla. Da smo v sodelovanju in komunikaciji z marsikom. Tukaj so aranžer, producent, pa kdo bo naredil miks, master, končno zvočno podobo, v kolikor imaš idejo zadevo podkrepiti bolj v standardno smer, morebiti simfonično smer, v paket banda, ki bo album igral v enaki podobi tudi na koncertih. Kje boš dobil prave glasbenike, kdo bo spisal partiture, aranžmaje, kdo bo postavil spremljevalne vokale, da se bodo svetovno oglasili, kot si imel v mislih. Že pri ‘pravem’ pianistu se lahko zatakne – takšnem, ki bo s srcem pri stvari in te bo spremljal na koncertih. Ljudje igrajo pri petnajstih bandih, da lahko preživijo. Stvari so daleč od enostavnega, vsi smo na trgu, žal ne v varnem zavetju inštitucije in države. Dostikrat bi se marsikdo od nas rad šel t.i. ‘višjo umetnost’, pa moramo žal spustiti kriterije in sprejeti marsikateri kompromis. Sicer je pa je odvisno tudi kakšna so merila oziroma pričakovanja. Lahko pa bi naredila tudi elektronsko obliko albuma, v takšnem primeru je vpletenih (upam reči) malo manj ljudi. Lahko bi imela na odru na svojih koncertih glasbenike, ki (po domače povedano, da bo vsak razumel) pritiskajo na gumbe raznih moogov in pestrega izbora ostale mašinerije, me razumete? Postavitev s pravimi glasbeniki, ki vsak obvlada svoj inštrument? Je to danes sploh še ‘in’? No, kvalitetna glasba mislim da nikdar ne bo šla iz mode. Torej za konec, kaj lahko pričakujete od mene? Veliko dela, posledično stresa, pa spet dela, glasbe, ljubezni. Vsega tega kar mi pomeni …vse! In upajmo na najboljše.
