Se bodo časi kakovostnih skladb in Slovenske popevke še kdaj vrnili?
Ko zaslišimo ime Slovenska popevka, se v nas prebudi nostalgija po starih časih. In po časih, ko smo pred TV sprejemnki spremljali glamurozni festival San Remo in Evrosong, kjer smo lahko med prepevanjem občudovali nepozabne obleke in pričeske, v dvorani pa se je slišal žvenket ženskega nakita.
Elda Viler, Braco Koren, Alenka Pinterič, Lidija Kodrič, Ivanka Kraševec in Alfi NipičMandolina (1962), Orion (1963), V Ljubljano (1965), Vzameš me v roke
(1967), Presenečenja (1968) Neizpeta melodija, Maček v žaklju in Ura
brez kazalcev (1969), Med iskrenimi ljudmi in Pegasto dekle (1972),
Cifra – Mož (1974), Samo nasmeh je bolj grenak (1976), Moje orglice
(1978) in Pesem za dinar (1979) so le nekatere izmed večno zimzelenih
skladb, ki jih brez Slovenske popevke najbrž nikdar ne bi bilo.
Slovenska popevka, ki se je 10. maja 1962 začela v novozgrajeni festivalni dvorani na Bledu, je bila precej bolj skromna kot ostali tuji festivali. Vsaj v začetku je bila bolj podobna preostalim jugoslovanskim festivalom, torej dve izvedbe ene skladbe, dva orkestra ter trije večeri, kjer so v finalnem večeru podelili tri nagrade občinstva in tri nagrade strokovne žirije ter nagrade za besedilo, aranžma, ipd.
Vse do začetka osemdesetih let je popevka nizala predvsem kakovostne uspešnice, med katerimi so še danes številne – prave zimzelene melodije, ki jim prisluhnimo mnogo raje kot pa novodobnim popevkam.
Beti JurkovičKdo se ne spomni legendarne Sepetove Poletne noči iz leta 1964, ki sta jo zapeli Beti Jurkovič in Marjana Deržaj, ki je pesem zapela tako dobro, da je prekosila samo sebe. Ali pa Robežnikov Orion (1963), ki ga zapojeta Marjana Deržaj in Katja Levstik? V spominu so ostale tudi številne druge skladbe, ki so jih na našem popevkarskem festivalu prepevali Jelka Cvetežar, Majda Sepe, Ivanka Kraševec, Elda Viler, Irena Kohont, Alenka Pinterič, Lidija Kodrič, Jožica Svete, Stane Mancini, Nino Robič, Lado Leskovar, Edvin Fliser, Rafko Irgolič, Oto Pestner in številni drugi.
Vsako popevko zaznamujejo predvsem izjemni pevci in pevke ter z njimi avtorji.Vsega lepega je bilo enkrat konec in zlati časi Slovenske popevke se leta 1983 končajo. Istega leta se rodi skoraj gostilniška Pop delavnica. Gostilniško zaradi tega, ker je na začetku Pop delavnice, na kateri so do leta 1993 večinoma nastopale glasbene skupine, najprej zmagala pesem Janeza Bončina Benča – Ob šanku in nato še Navali narod na gostilne. Ko se je Pop delavnica prevesila v drugo polovico svojega življenja, je leta 1988 s skupino Cafe na njej nastopila še danes zelo uspešna Alenka Godec. Uspelo ji je to, kar še ni nikomur, saj je kot debitantka prejela kar tri nagrade, in sicer nagrado strokovne žirije, nagrado za najboljšega debitanta, ter nagrado občinstva.
Janez Bončina BenčSlovenska popevka danes …
Festival Slovenska popevka dandanes ni več večdnevna prireditev, ampak se vse zgodi v
enem večeru, zadnja tri leta – z izjemo jubilejno letošnjo popevko – celo v studiu nacionalne radiotelevizije,
kjer ni občinstva, razen žirije, novinarjev in fotografov.Tudi popevke se pozabijo čez noč, sodelujoči (tekmovalci) pa večkrat tarnajo, da so (izjemno) nezadovoljni z orkestralnimi priredbami, češ da so narejena na hitro in šlampasto.
A tudi Pop delavnica se je kmalu poslovila. Vmes so minila leta in določeno obdobje. Na nacionalni radioteleviziji so stvari poskušali reševati na različne načine in z različnimi oddajami. Še najbolj so se znova približali Slovenski popevki z mesečno oddajo Orion, kjer so prihodnost povezali s preteklostjo, a z drugimi pevci in drugimi uspešnicami.
Za obuditev festivala, ki se je leta 1998 s televizijsko oddajo Orion počasi vrnila tudi Slovenska popevka, je zaslužen režiser Slavko Hren. Vse skupaj se je razvijalo na drugačnih temeljih, s svežimi in manj znanimi pevci in seveda mnogo bolj skromno. Ne glede na vse, je televizijski ekipi RTV Slovenija takrat uspelo oživeti naš najstarejši festival, ki poteka še danes, čeprav – roko na srce – v tem t.i. srebrnem obdobju poznamo precej manj uspešnic kot pa iz zlatih časov popevke.
Alenka Godec in Oto Pestner
Vladimir FrantarKot je svoji knjigi o Slovenski popevki Enkrat še zapoj – 50 let Slovenske popevke zapisal Vladimir Frantar, se je naša popevka “verjetno razvijala iz tujih in domačih poskočnih pesmic, tudi narodnih in narodnozabavnih, iz kupletov, deloma iz italijanskih kancon in iz francoskih šansonov, iz jazza pa tudi iz operetnih melodij. Vse skupaj se je začelo v dežju, skromno in brez občinstva. Da bi napolnili dvorano, so delili brazplačne vstopnice, pa vendarle je bil avditorij, razen v finalu, precej prazen.” Frantar, ki si je v živo kot šestnajletnik ogledal tudi prvo slovensko popevko – mimogrede, z mamo sta izpraznila vse prihranke, se vsedla v fička in se za tri dni nastanila na Bledu – danes ni najbolj zadovoljen s popevko, predvsem zaradi tega, ker se vse odvija v enem samem večeru, pa še to v studiu. Vladimir ob tem še dodaja, da mu je včasih kar malce hudo, ker se spominjamo le zmagovalnih skladb, saj iz bogate zakladnice vseh popevk obstaja še veliko drugih, izjemnih, a danes žal že pozabljenih skladb. Tudi legendarni Mojmir Sepe ima na začetke popevke, kjer je bilo veliko entuziazma in čustev, lepe spomine, čeprav v šali dodaja, da se veliko stvari, predvsem podrobnosti ne spomni več.
Mojmir Sepe in Jure Robežnik“Vaj včasih sploh ni bilo, če pa so že bile, so bile kar na odru, le nekaj ur pred samo prireditvijo. Tudi besedila so se včasih popravljala še zadnji trenutek,” se spominja Mojzes, ki dodaja, da je našo popevko najbolj zaznamovala Marjana Deržaj. Jure Robežnik se ob letošnjem jubileju spominja, da, ko se je festival začenjal, je bilo to v duhu dobe, v kateri smo živeli. Sam festival so, kot pravi, sčasoma nadgrajevali, in sicer da je postal mednarodni festival. Spominja se tudi, da je o našem festivalu več ur poročal tudi BBC. Beti Jurkovič, ki se svojega uspeha ob nastopu na popevki še ni zavedala, rada pove, da so ljudje jokali, ko so zaslišali Mandolino. Lado Leskovar, eden redkih slovenskih pevcev iz generacije z začetka šestdesetih let, ki še nastopajo, pa je že nekaj let nazaj za Mladino dejal: “Da si lahko pel na Slovenski popevki, si moral to znati početi profesionalno. Danes pa je kakovost festivalov pogosto hudo nizka.” Podobnega menja je tudi Elza Budau, ki je pravi, da bi morali našo popevko spoštovati in jo, čeprav so danes drugačne razmere in interpretacije, tudi nadaljevati, predvsem z odgovornostjo in na nivoju.
Lado Leskovar in Tomaž DomiceljSan Remo se je prilagodil času
Lep vzgled je lahko vsem novodobni San Remo, kjer je izvirna tradicija
smiselno prepletena z moderno prihodnostjo. Stare klasične popevke so
ohranili, z orkestrom so uspeli ustvariti sodobne, poslušljive in
novodobne aranžmaje. In takšno, predvsem veselo prihodnost, potrebuje
tudi naša popevka, kar se strinjajo tako številni glasbeniki kot tudi
ljubitelji slovenskih popevk.Italijanska radiotelevizija se medtem že pripravlja na San Remo 2013, ki bo prihodnje leto potekal med 12. in 16. februarjem 2013, in sicer v teatru Ariston.
In takšen nivo, kot ga imela Slovenska popevka v svoji zlati dobi, bo po Abrahamu zagotovo znova zelo težko doseči. Predvsem zaradi tega, ker so bili zadnja leta na festivalu mnogo bolj v ospredju voditelji in nesmisleni scenariji. In ker ni bilo pravega pristopa. Popevke, ki so jih izvajalci prepevali zadnja tri leta kar v studiu televizije Slovenija in brez občinstva, pa so se že naslednji dan po festivalu preprosto izgubile, seveda z izjemo nekaj skladb. Če recimo sogovorniku rečemo, naj našteje nekaj slovenskih popevk, med njimi zagotovo ne bo nobene novejše.
Organizatorji bodo morali, če bodo želeli ali ne, tako v bodoče znati združiti predvsem prave avtorje, izvajalce in tudi besedilopisce, da bo na Slovenski popevki znova v ospredju predvsem lahkotna in poslušljiva glasba, na novih, modernih in tudi drznih temeljih. Popevke pa bodo tako dobro sprejele tudi radijske postaje in predvsem poslušalci.
Popevko skozi čas zaznamovali predvsem odlični pevci in skladbe.
