INTERVJUJI

Eva Škofič Maurer: Mislim, da mi največ pomeni enakovrednost

Pomembno je, da si čustva dovolimo

Nadarjena Eva Škofič Maurer je predvsem ženska, ki uteleša moč, modrost in dobro pozna jezik strasti. Odkrito govori o glasbi, s tem pa odpira vrata drugim, da izboljšajo svoje duševno zdravje. S svojimi dejanji dokazuje, da lahko človek z glasbo ali ob njej spremeni svoj svet na bolje.

Morda obstaja pesem, ki vas dobro opiše?
Ne poznam te pesmi. Imam pa skozi obdobja v svojem življenju najljubše pesmi oziroma pesmi, ki mi sodelujejo pri kreiranju mojega razpoloženja; trenutno uživam v pesmi Pera Lovšina; Moja mama je strela, moj fotr je grom.

Leta 2001 ste nastopili na Festivalu slovenskega šansona, ki je potekal na Ljubljanskem gradu. Česa vas je, če se ozrete nazaj, ta festival naučil?
Zavedanja procesa, skozi katerega grem, ko se lotevam nečesa novega. Na začetku je vzhičenje in glasni »ja«, hočem to izvesti, nato obdobje obupa: le kako bom to izvedla – to je vendar prezahtevno, nato faza, ko se zaženem v delo, v vaje, v ustvarjanje, v ponavljanje in piljenje, ter trema in zavedanje ranljivosti ob zaključku. Za ta nastop sem poiskala koreografinjo Gordano Erjavec, z Mišo Čermak – avtorico besedila sva poiskali kostum, ki sem ga kasneje uporabila tudi v predstavi Besede ljubezni in predstavi Moja nit je rdeča, v mali dvorani v Kamniku sem zbrala publiko, da sem točko lahko preverila pred njo. Po Festivalu slovenskega šansona sem se še velikokrat lotila česa novega in vsakič grem skozi podoben proces. Po zaključni fazi nastopi občutek praznine in nato stopim na oder ali pred ljudi – in me prevzame mir. Vse se sestavi.

Letos se po desetletju vrača Festival slovenskega šansona. Kje – po vašem mnenju – tičijo vzroki zatona? Smo krivi ljudje s svojimi interesi?
Pojma nimam. Moj izlet v svet glasbe je trajal krajše obdobje – potem pa so pri meni prevladali drugi interesi. A bi se srčno rada še vrnila na ta festival. Sama sem na Festivalu slovenskega šansona nastopila dvakrat – dve leti zapovrstjo. Prvič s pesmijo Izštevanka Miše Čermak – iskreno sem ji hvaležna za zaupanje, da mi je kar tako, a prepričano rekla: »Daj, zapoj mojo pesem na festivalu.« Drugič pa s pesmijo Neže Maurer, moje mame, Ko se bom možila.

Izštevanka

An, ban,
se poznam;
kadar ljubim,
zase snubim.

An, ban,
ni me sram
te zmediti
in izpiti.

An, ban,
gnezdo sanj
v moje boke
žge otroke.

An, ban,
če se dam
in me ljubiš,
se obljubiš.

An, ban,
ne igram;
če boš v njej
kakor prej,
če bežal boš in igral
in preveč premalo dal,
boš ljubezen zaigral.

An, ban,
kdo bo sam?

Čermak, M., 2003. Besede ljubezni. V Ljubljani: samozal. M. Čermak.

Izštevanka je pesem, ki mi je ostala v spominu. V njej ste prisrčno igrivi. Kaj je pravzaprav njeno sporočilo?
Hvala. O pesmi in njenem sporočilu sem spraševala avtorico – pa mi je skrivnostno rekla, da naj jo začutim, da se jo samo tako lahko razume, da mi je ne more razlagati. Tudi jaz si ne bi drznila oblikovati sporočila te pesmi – jo pa skozi leta vsakič različno občutim. Poskusite še vi. Bi pa rekla, da taka izštevanka, ki se dogaja v odnosih med moškimi in ženskami, ni tako otroško nedolžna in lahko tudi boli.

Album Pesmice za dobro voljo

Leta 2002 je Eva Škofič Maurer izdala otroško ploščo z naslovom Pesmice za dobro voljo. Na njej se nahajajo naslednje pesmi: Mika Maka, Moj kuža, Avto iz čokolade, Paradižnikova vojska, Žirafa in klovn, Majhen strahec, V živalskem vrtu, Papiga Adela, Moj rojstni dan, Norice, Mamica, Za zaprtimi očmi. Avtorice besedil so Damjana Kenda Hussu, Miša Čermak in Neža Maurer.

Kako se je rojevala vaša otroška zgoščenka Pesmice za dobro voljo?
Zgoščenka se je rojevala v sodelovanju z Mišo Čermak in s Patrikom Greblom. Poskrbela sta za izbor pesmi, uglasbitev, studio, distribucijo. Jaz pa sem poskrbela za petje – eno leto. Se sliši malo ali veliko? Vztrajno sem vadila, krepila svoj glas in osvajala točnost tonov ter vadila, vadila – vpisala sem se na solo petje in uspešno zaključila letnik. Uspavanko, ki je na začetku priprav nisem bila sposobna kvalitetno zapeti, Patrik je razmišljal o duetu, sem ob zaključku zapela – in to štejem za uspeh. Pesmi z zgoščenke so bile kasneje uporabljene še za predstavo Pojoči cirkus in za oddaje na TV Koper – glasbene pravljice Mike Make. Še vedno prejemam odzive staršev, kako radi imajo ta cede njihovi otroci.

Kateri so vaši najslajši spomini na oddajo Zvezde pojejo, Vilija Resnika in pesem Ti si rekla sonce?
Bilo je kratko, a sladko. Zanimivo je bilo iti skozi ves proces – izbora pesmi, srečanja, vaj, izbora obleke in samega nastopa – uf, trema. Se sliši po tem, kako se mi je tresel glas. Pa potem komisija – ta koncept nastopov in komisije, resničnostnih šovov in podobnega mi je – milo rečeno – zabaven.

Kako se izražanje glasbe skozi vas opazi med nastajanjem novih projektov?
Kot klovnesa veliko pojem. S sabo v bolnišnice, v Hišo Ljubhospica, v domove za ostarele nosim ukulele. Včasih z glasbo osvežujem prostore – čakalnice in hodnike v bolnišnicah in prostore, kjer v domovih posedajo starejši. Glasba vsem veliko pomeni. Pa naj bo to Metuljček cekinček, ki ga izvajam v raznih verzijah – od najbolj nežne do rokenrola, ali pa Zemlja pleše, ki jo podam skupaj z zgodbo. Nimam treme – to ni nastop, kjer bi se mi bilo potrebno dokazovati. Bistveno je, da pojem njim in za njih – za dojenčke, otroke, njihove starše, medicinsko osebje, odrasle, starejše, osebe z motnjo v duševnem razvoju, begunce. In kadar poješ za nekoga, to vedno zveni lepo, saj skozi pesem sporočaš naklonjenost, razumevanje, poskušaš umiriti, povrniti občutek varnosti. Kadar mi kdo pravi, da si ne upa peti, ker fuša, mu povem to. In nisem še slišala, da bi kakšna mama rekla, da ne poje uspavank svojemu otroku, ker misli, da nima posluha.

Vaša mama je pesnica Neža Maurer. Katero dragoceno lekcijo vam je namenila, pa vas je ne bi naučila nobena knjiga ali šola?
Pospremila me je na pot ustvarjalnega razmišljanja in delovanja – na vseh področjih. Tako na področju umetnosti kot birokracije.

Kaj je vaša največja vrednota?
Mislim, da mi največ pomeni enakovrednost.

Končajmo z glasbo in ljudmi. Česa bi se ljudje lahko naučili o sebi iz glasbe?
Glasba zame pomeni eno od poti do izražanja čustev. Pomembno je, da si čustva dovolimo, jih prepoznavamo in izživimo na drugim in sebi varen način – skozi glasbo ali ob glasbi.

Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
4
+1
2
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
Twitter
Back to top button