S čelado na glavi se s svojim rdečim motorjem pripelje na Gortanov trg v Koper, v bližnji Kavarni Triglav se bova lahko v miru pogovorila. Vmes mi pove, da je januar tak mesec, ko potrebuje več časa zase. Pogovor steče. Čutiti je pozitivnost, pod njo pa veliko topline. O glasbi, ljubezni in življenju ter o evrovizijskem svetu sem se pogovarjal s pevko in z žensko Polono Furlan.
Kdo je Polona Furlan?
Polona Furlan, poročena Končar, je glasbenica, po izobrazbi pa ekonomistka. Odkar je prisotna na glasbeni sceni, je nastopila na mnogih glasbenih festivalih, kjer je prejela tudi veliko nagrad. Njenemu albumskemu prvencu Iskrenosti (Poglej me v oči) iz leta 2001 je čez dve leti sledila še plošča Mozaik. Na njima lahko med drugim zasledimo komade Dobro mi gre, Horoskop, Nekaj lepih besed, Nisi še moj, Objemi me dobro, Oblaki, Obrni se, On je šel, Povej, Si pozabil in Ti nimaš šans. Leta 2007 pa je kot spremljevalna vokalistka nastopila na Pesmi Evrovizije.
Kako ste prepevali kot otrok? Ste se vsakič znova preselili z mislimi v okolje, v katerem se je zgodba dogajala?
Že kot otrok sem rada prepevala, ampak takrat nisem nikoli sanjarila o glasbi kot o poklicu. Pela sem, ker sem v tem uživala. Eden izmed mojih prvih spominov na glasbo je tisti z rojstnodnevne zabave, ko sem bila stara šest, mogoče sedem let. Še danes se spominjam velike in okusne torte, okrog katere so bili moji prijatelji, jaz pa sem bila na čelu mize in nekaj prepevala. Obiskovala sem tudi glasbeno šolo, kjer sem se učila igrati na kitaro. Proti koncu osnovne šole pa me je moj prijatelj Primož Velikonja povabil na vaje z bendom, klicali smo se The Jokers. Takrat se je pravzaprav vse skupaj začelo. S Primožem, ki je odličen glasbenik in čudovit človek, pa sem kasneje sodelovala tudi pri komadu Voda. Nekoliko bolj profesionalni začetki pa so se pojavili z Novo potjo in Novo sceno, čemur je sledila tudi zmaga leta 2000. Mislim pa, kot se večkrat tudi rada pošalim, da nisem nikoli iskala glasbe, ampak je glasba enostavno poiskala mene.
Glasbeno poslušalstvo se v besedilu Nov dan sreča s koncem partnerske ljubezni, hkrati pa lahko govorimo o pravljičnem novem začetku in arhetipu ljubezni do sebe. Kakšen je torej razsvetljen človek? Je res treba najprej trpeti, da bi bili srečni?
Kdo pa sploh je razsvetljen človek? In kdaj postane človek razsvetljen? Pa sploh lahko postane? Nov dan je pesem, za katero sem napisala svoje prvo besedilo, govori pa, kot ste že sami povedali, o koncu partnerske ljubezni. To ljubezen marsikdaj enačimo z vsemi oblikami ljubezni. Mogoče so k temu pripomogli tudi nekakšni zahodnjaški ideali o tem, kako neka ljubezen mora izgledati. Sama sicer obožujem romantične filme, eden izmed mojih najljubših je vsekakor Jej, moli, ljubi. Kot najstnica sem bila obsedena z Umazanim plesom. Ampak ni vse tako, kot je prikazano v ameriških filmih. In v tem prostoru smo vzgojeni tako, da sta nam partnerska ljubezen in trpljenje zelo blizu. Vsi poznamo občutek tiste začetniške zaljubljenosti, metuljčkov v trebuhu, ko mislimo, da bomo skupaj do konca svojih dni. Ampak ni vedno tako. Eksistirajo ljubezenske avanture, ki pa se enkrat tudi končajo. In vsi ti magični dogodki so samo postaje v našem življenju. Izkušnje, ki nas bogatijo. Ni se pa pametno preveč ustavljati na teh postajah.
V komadu To je dovolj zame je nanizana zapletena ljubezenska zgodba, po drugi strani pa se v pesmi Vse si hotel samo zase ne moremo izogniti konfliktni, obsesivni ljubezenski tematiki. Kako bi romantično ljubezen razložili vi?
Oba komada sem predstavila na Slovenski popevki in oba teksta je napisal Mef. Seveda lahko vsako besedilo drugače začutimo. To je dovolj zame vsebuje tudi malo tiste zlobe, ki jo ima v sebi vsaka ženska in vsak moški. Ki govori o tistem trenutku, ko želimo nekoga malo prizadeti in mu tako povedati vse najslabše. Češ da bomo brez te osebe preživeli. Še več: lepše živeli. Predvidevam pa, da se je Mefu zdela tudi dobra rima in je zato temu komadu namenil tak naslov. Vse si hotel samo zase je nastala prav namenoma za festival in je mogoče tudi zaradi tega nisem več izvajala, pravzaprav je ne bi niti zdaj znala zapeti. Takrat se je pogosto zgodilo prav to: organizatorji so želeli točno tako pesem in avtorji so to storili. Ta pesem govori o neki maniji v ljubezni, o nekem pretiravanju, o strahu, da bi izgubili svojega partnerja. Seveda vse to vodi v konec ljubezenske zveze. Mislim, da se je tako kot za vsako stvar treba tudi za ljubezen potruditi. Prepričana sem tudi, da smo v neki ljubezenski zvezi zato, da ne škodujemo partnerju. Da s svojimi besedami in dejanji žarimo na partnerja. Da smo, kar smo, in takšni prinašamo naklonjenost, nesebičnost, podporo, povezanost, sočutje v to zvezo. Predvsem pa spoštovanje. In s partnerjem moramo v prvi vrsti biti v prijateljskem odnosu. Ne smemo pa v romantični ljubezni pozabiti nase. Marsikdo neha rasti, se iskati, ko najde romantičnega partnerja. A najslajša skrivnost je, kako napredovati, ko postane dobro v zvezi. Moj dober prijatelj je nekoč z menoj delil modro misel o tem, naj čim manj kupujemo nove izdelke, naj se čim manj obkrožamo z materialnim svetom, ker vse to bo nekega dne preteklost. Bistveno je, da sami sebe gradimo, izboljšujemo. Le tako bomo lahko ljubili sebe in druge, a brez pričakovanja.
Kako ste vi prispevali svoj kamenček v prebujanju dobrega na nacionalnih izborih za Pesem Evrovizije?
Na nacionalnem izboru sem nastopila štirikrat, vsak nastop je bil zame nekaj posebnega. Vedno pa so zame trdili, da se obkrožam s kvalitetnimi avtorji glasbe in besedil. Sem lahko mirno prištejem Damjano Kenda Hussu, Danila Kocjančiča, Mišo Čermak, Mefa. Verjetno pa sem pustila svoj pečat tudi z interpretacijo, s celostnim nastopom. Nikoli se pa nisem prijavljala na festivale zaradi zmage in nagrad, nisem tekmovalna oseba. Pesem Samo laži je definitivno tista, s katero sem se v tistem trenutku počutila najbolj samozavestno. Če bi imela možnost, bi se mogoče prav s to pesmijo najraje predstavila na velikem evrovizijskem odru. Vem, da se z Ujel si se ne bi. Se mi pa je leta 2004 pripetil zanimiv dogodek, pozabila sem namreč na melodijo komada Kralj neba. V hipu nisem več vedela, kje sem, zakaj sem. Kar stresno, priznam. Pesem je bila nekoliko drugače odpeta kot na studijskem posnetku, ampak večjih posledic to ni imelo. Ko se danes spominjam tega dogodka, mi je zares lepo pri srcu. Mogoče se nekega dne celo vrnem. Seveda pod pogojem, da bom imela kaj za povedati.
Ena izmed vaših skladb se imenuje Naj živi. Je to tudi vaše osebno življenjsko vodilo – neuničljiva energija?Seveda. Brez te skrivnostne sposobnosti ni ničesar. Dogaja se ti dobro in dogaja se ti slabo. Bistveno je, da vse to vzameš tako, kot je. Da sprejmeš vse, kar se ti pač že zgodi. In da vedno znova iščeš smisel življenja. Naj živi je čudovita pesem iz leta 2002, ki sta jo napisala Patrik Greblo in Miša Čermak. Miša je itak enkratna besedilopiska. Čeprav je pesem na Melodijah morja in sonca prejela kar dve strokovni nagradi, se pa v tistem obdobju nisem poistovetila z njenim tekstom. Zgleda, da sem bila premalo zrela. Kar pa ni osamljen primer. Spomnim se koncerta v Cankarjevem domu, med prisotnimi je bila tudi Ditka Haberl. Z velikim navdušenjem sem pristopila do nje in jo povprašala o njeni popevki Samo nasmeh je bolj grenak. Zanimalo me je namreč, kako je to pesem dojemala, jo začutila. Odgovorila mi je, češ da je ni začutila. Da je bila premlada za tako besedilo. In ravno to se mi je zgodilo s pesmijo Naj živi, ki pa nosi izjemno sporočilo. »Naj živi, kar hoče živeti in preživeti.« Včasih se nam v življenju zgodi, da se srečamo z ljudmi, ki nas v nekem obdobju bogatijo, osrečujejo, ampak enostavno nismo takrat pripravljeni na njih. Ali pa gre za odnos, za katerega enostavno nismo dovolj zreli v tistem trenutku. Bistveno je, da smo nenavezani na dogodke, ljudi, odnose, stvari. V svojem življenju sem se naučila, da ne pričakujem dosti. Tako sem mnogokrat pozitivno presenečena, predvsem pa sem manjkrat razočarana.
No, če se zdaj poskušam domisliti, kateri lik ste, lahko z gotovostjo rečem, da niste kot pripovedovalka v Ostani še malo, kajti ona se le pretvarja, da zna ljubiti. Tudi lik iz Podnevi manj boli niste, ne zdite se mi tako krhki. Kdo ste?
Ženska v mnogih oblikah. Mama, partnerka, prijateljica. Sem pevka, ustvarjalka. Poskušam biti razumevajoča in spoštljiva do sebe in drugih. Ne načrtujem prihodnosti, vsega se lotevam spontano. Po trenutnem navdihu. Trudim se razmišljati pozitivno in gledati na svet s pozitivne strani. Sem iskalka same sebe. Trudim se razmišljati tudi o sebi. Tukaj mi pomaga meditacija. Ta me tudi uči, kako oproščati. Drugim in sebi, kar je zame najtežje. Pred časom sem si namreč priznala, da si nekih stvari iz preteklosti nisem oprostila. Najprej sem morala ugotoviti, kaj me bremeni, šele nato sem začela delati na tem. Za to je potreben čas. Obožujem naravo in dolge sprehode v njej. Obenem sem oboževalka glasbe. Od trših ritmov do jazza. Od slovenske do tuje glasbe. Tuji glasbeniki, ki si jih pogosto zavrtim, so Adele, Luciano Ligabue in Vasco Rossi. Od domačih pa vsekakor Dan D in Big Foot Mama. Skladbi, s katerima se najbolje poistovetim, sta Jin-jang in Kralj neba. Danes celo razmišljam, da sem bila mogoče v preteklosti premalo naivna v glasbi. In drugod. Ampak je že moralo biti tako. O tem govori tudi pesem Jin-jang. »V duši je zdaj noč, nato spet le dan. Čarni krog jin-jang.« Karkoli se zgodi, je v redu.
Kateri so vaši najslajši spomini na Finsko, na Rudija Bučarja, na občutek, da se vam je s Cvetom z juga odprl evrovizijski svet?
Uf, nepozabno obdobje. Pisalo se je leto 2007, bili smo na enotedenskem izletu v Helsinkih. Skandinavija je vsekakor moja ljuba dežela. Imela sem srečo, da sem bila tam kot spremljevalna vokalistka, tako sem bila dovolj daleč od medijskega pompa, obenem pa dovolj blizu. Predvsem ni bilo tako stresno. Vsak dan smo seveda hodili na zabave, kjer smo peli in plesali do jutra. Hvaležna sem za to izkušnjo. Čeprav sem pred tem veliko delala kot spremljevalna pevka za studijske posnetke, pa je bila v živo to moja prva izkušnja. Tam se res počutiš kakor zvezda za en teden. Spomnim se dogodka, ko sta do mene pristopila dva evrovizijska oboževalca. Ko sem ju že hotela napotiti do Alenke, sta mi razložila, da sta prišla zaradi mene in da želita moj podpis. Vse moje komade z obeh plošč sta znala zapeti. Krasno. Evrovizija je res šov, ampak je tudi kvalitetno in navdihujoče tekmovanje. Resda je v določenem obdobju ponudilo kar nekaj ironičnih, plehkih nastopov, vendar je nanizalo tudi ogromno kvalitetnih izvajalcev in skladb. Tukaj imamo nenazadnje legendarno skladbo Waterloo. Od novejših pa sta se me definitivno najbolj dotaknili švedska Euphoria in portugalska Amar pelos dois.
Vsebina in celostna podoba vašega besedila Taka kot sem sta polni časovne praznine, neizrečenih besed, pešanja sil prijateljstva, želje po odobravanju. Za kakšno zgodbo gre?Gre za čudovito balado, ki mi jo je leta 2012 napisal Sašo Fajon. Besedilo pa je spet nastalo po trenutnem navdihu, verjetno v ožjem krogu mojih najbližjih ljudi, ki jih imam brezpogojno rada. Včasih se nam zgodi, da želimo kaj povedati, deliti z drugimi, pa nam to preprosto ne uspe. Lahko krivimo tudi čas, ki pa ni nujno kriv. Mogoče si želimo, da bi bila naša zgodba slišana, še več: razumljena od drugih. Kar pa ostane, je le praznina neizrečenih besed. Ta pesem me tudi uči, da vsakodnevno vadim tišino, praznino. Da se učim samospoznavanja. Da poskušam globje razumeti sebe. Da upoštevam sebe. Da se imam čedalje raje.
Vaš komad Voda izraža izgubo bremena, izkoreninjenost, izgubljene temne spomine. Od kod navdih?
Iz sebe. Iz iskrenosti do sebe. Živim izjemno sproščeno, mi pa zelo veliko pomeni, da sem povezana z vodo. Voda je moj element. Pa ne samo zato, ker sem rakica po horoskopu. Rada sem v bližini jezera, morja, oceana, potoka, reke. Tam najdem svobodo. Preteklost ni nekaj, kar bi me zanimalo. Ne padam na temne spomine. Zame je bistveno to, da kako olajšano zrem v prihodnost, da imam vizijo. Voda nam poleg miru lahko postreže tudi z novo smerjo, voda odplakne črne misli. Seveda je tukaj tudi prisotna osebna rast. Kot vedno.
Kako lahko vi kot glasbenica spreminjate trenutno družbeno stanje?
Glasba je od nekdaj spreminjala družbene norme tako pri nas kot po svetu, predvsem za pripadnike subkultur je lahko glasba izrednega pomena. Od pankerske do rokovske subkulture. Glasba je za marsikoga v določenem duševnem stanju kot svetloba, kot luč, ki mu pomaga priti iz temnega obdobja. Vedno me ganejo zgodbe ljudi, ki mi pripovedujejo, kako je moja glasba nekomu spremenila pogled na življenje, kako se mu je ob poslušanju moje glasbe zgodil nek lep dogodek, kako mu je moja glasba narisala nasmeh na obraz. Vedno upam, da se bo moja glasba koga dotaknila, mu bo v pomoč. Ta glasba, ki je zrasla iz mene. Glasba dela svet lepši. To je doprinos glasbe k družbi.