INTERVJUJI

Peter Stanković: Bomo s prepovedjo ruskih umetnikov na Evroviziji kaj spremenili?

Stanje v kulturi je slabo

Peter Stanković je s Simbolnim imaginarijem sodobne slovenske narodnozabavne glasbe povzročil vihar, v katerem nenehno odmevajo salve iz najtežjih topov politike. Njegov vpliv na slovensko kulturo je monumentalen. Slečen vseh iluzij, tudi na račun miru, govori o vsem: aktualni slovenski politiki, zmotah glasbene industrije in predvsem o aktualni problematiki generacije mladih samozaposlenih v kulturi, ki je ena največjih žrtev korona pandemije.

Ko sem malce povprašal o vas pred intervjujem, so mi študenti rekli, da ste eden najmarljivejših in najprijaznejših profesorjev sploh. Od kod vam to bogastvo?
Zdaj ste me pa presenetili. Mislil sem, da sem strog. (smeh) Ne vem, takšen sem po značaju. Nimam občutka. Je pa res, da verjetno vsak poskuša biti prijazen, čeprav moja profesorska funkcija je, da sem vsaj malo strog, da nekaj naučim študente. Moja vloga definitivno ni, da jih teroriziram. Vloga vsakega profesorja je, da poskuša študente zapeljati v znanje, ne pa jim na silo nekaj vbiti v glavo. Poskušam jim pokazati, kako je znanje fascinantno, zanimivo. Znanje je nekaj, kar človeku odpira nove horizonte v življenju.

Katera glasba vas spremlja pri ustvarjanju in kateri glasbeni žanr je najbolj vaš?
Rastel sem s pankom, panker sem po osebni konstituciji. Čeprav je od tega že vsaj petintrideset let, je pank ostal del mene. Bil sem tudi član ljubljanske pankerske skupine, družili smo se v Leninovem parku. Bili smo zelo slikoviti. (smeh) Že takrat smo se nagibali h glasbeni širini. In to se je nadaljevalo vse do danes. Tam sem se resnično naučil, da je to, da imaš rad glasbo, najpomembnejše. Seveda pa z leti poslušam vse živo. Danes obožujem džez, ki se mi zdi fenomenalna glasba. Od rokerskih mi je blizu glasba novega vala, sedemdeseta in osemdeseta so odlična leta. Rad sledim tudi novim zadevam, kot sta alternativni rock, elektronika. Rad se osredotočam na skladbe, ki me komaj v drugo ali celo v tretje prepričajo. Meni mora biti glasba zanimiva, da ni čisto vse po matematičnih formulah. Zame glasba predstavlja razpoloženje. Me pa malo odbijajo stvari, ki so agresivne ali preveč trde. Danes mi namreč ni potrebno biti ves čas jezen, tečen. (smeh) Pesem mora enostavno imeti nekaj, da te začara in da začneš migati. Največkrat je to melodija, ki jo moraš čutiti. V trebuhu, v bokih. Študentom sicer razlagam, da v popularni glasbi prideta skupaj dve zelo močni stvari. Glasba, ki je razpoloženjska, in besede, ki so zelo močne v življenju. Je pa res, da ko poslušam glasbo, se večinoma osredotočam na melodijo. Cenim pa glasbenike, ki imajo nekaj za povedati. Predvsem pa zven besed. Besedne zveze, ki prikličejo razpoloženje. Ki narišejo podobe. Bob Dylan je eden, ki resnično ustvarja poezijo. Pa Branimir Štulić.

Leta 2019 je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo kvote slovenske glasbe v primeru zasebnih radijskih postaj. Kako doživljate in ocenjujete to odločitev?
Razumem, tukaj so dileme in tako kot mnogokrat v življenju tudi tu ni preprostega odgovora. Če nekdo stoodstotno podpira kvote ali pa jih zavrača, je to po mojem mnenju zelo ozkogledno. Zavedati se moramo, da je trg zavezan diktatu profita. Če torej prepustimo glasbo popolnoma trgu, ne bo avtomatično svobodna. Posledično pride zgolj en segment glasbe, ki je ozek, do predvajanja. Ne gre samo za atraktivno glasbo, temveč za to, kar ima močan marketing, močno produkcijo. V praksi to pomeni, da trg duši vse tisto, kar je drugačno, kar ni na prvo žogo. Lahko bi dejal, da je trg diktatura. Tako da se strinjam, da je treba trg regulirati. Vprašanje je edino, kako to storiti. Kvote znajo biti problematične, sploh za komercialne radijske postaje. A če bomo prepustili vse trgu, ne bo lepo. Težko namreč nek glasbenik, ne vem, iz Ankarana konkurira mogočni založbi, svetovni glasbeni industriji. In spet ne gre tukaj samo za slovensko glasbo. Težko slišimo tudi pesmi, ki prihajajo iz Črne gore, Španije, Paragvaja in podobno. Povsod ljudje delajo odlično glasbo, a na trgu dominirajo predvsem Združene države Amerike. Mogoče še Združeno kraljestvo in Južna Koreja. Vsekakor je treba zaščititi lokalne glasbenike. In potrebno se je zavedati, da je glasba odraz časa, v katerem živimo. Glasba je kultura in prav je, da je kulturno raznolika. Da različno doživljamo življenje, da različno čutimo življenje in da se različno izražamo. Da spoznamo tudi drugačna izkustva življenja. Bistvo življenja ni, da živimo samo tukaj, da poslušamo zgolj ameriško glasbo, da gledamo zgolj hollywoodske filme. Na tak način niti ne moremo razsvetliti lastnega življenja.

Nedavno tega je slovensko (predvsem politično) javnost razburila vaša knjiga Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe. Kako to razumete?
Jaz to povezujem s predvolilnimi boji. Naša raziskava je pokazala, da slovensko narodnozabavno glasbo posluša približno oseminštirideset odstotkov slovenskih državljank in državljanov, skoraj polovica, kar je ogromna baza ljudi. In politične stranke se borijo za vsak glas. Skratka, Slovenska demokratska stranka je presodila, da lahko učinkovito nagovori te volivce na način, da ustvari nekega sovražnika in s tem postane zaščitnica slovenske narodnozabavne glasbe. Tako dobi politične točke. Šlo pa je za brutalno izkrivljanje mojih trditev. V svoji knjigi sem namreč napisal, da obstaja nevarnost, da si bo slovensko narodnozabavno glasbo poskušala prisvojiti kakšna avtokratska ali fašistoidna politična sila v državi, ne pa da je ta glasba avtokratska ali fašistoidna. Kasneje so mediji, ki so blizu SDS-u, predrugačili, da sem rekel, da je slovenska narodnozabavna glasba fašistična. To ne drži. So pa določeni ljudje temu verjeli in bili posledično prizadeti. Ko pa je to napisal še Janez Janša, in sicer s poudarkom, da je to izjavil nek Stanković, pa je temu seveda sledila zlobna politična gonja. Upam si celo trditi, da je malokdo izmed njih sploh prebral to knjigo.

Pravite, da je simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe s svojo izrazito normativnostjo, monokulturnostjo, standardiziranostjo, uniformiranostjo, urejenostjo, odsotnostjo razlik in podobno za fašistične prisvojitve izjemno pripraven. Lahko to razložite?
Jaz sem z analizo videospotov, podob in besedil ugotovil, da je simbolni imaginarij, ta svet, ki ga ta glasba prikazuje, izrazito kulturno uniformen. Vedeti pa moramo, da je za moderne družbe značilen pluralizem. Ljudje smo si različni, življenjski slogi so različni, različne vrednote so. Gre za raznolikost. Za tradicionalne družbe pa je značilna enopomenskost. Vsi razmišljajo na podoben način, se podobno oblačijo, navade so si podobne, ljudje se z vsem strinjajo. Moj zaključek je bil ta, da sodobna slovenska narodnozabavna glasba zelo spominja na tradicionalno kulturo in to kljub dejstvu, da živimo v enaindvajsetem stoletju. Njen simbolni register je torej tradicionalističen, izraža tradicionalen pogled na svet. Slovenska narodnozabavna glasba je sicer večinoma neproblematična, v njej ne prevladuje nestrpnost. Eksistira pa politika, ki tudi gradi na tradicionalističnih vrednotah. Ta politika pa ne mara tujcev, skrbi samo za svoje, ne mara homoseksualcev, temnopoltih ljudi. Tukaj gre predvsem za vzhodnoevropske države, kot so Madžarska, Poljska, Rusija. Regresivne politične sile, ki se zelo bojijo odprtosti in lahko delujejo zelo agresivno. Čeravno živimo v modernem svetu, ki je odprt in prepihan. Čeravno vemo, da je križanje kultur spodbudno. V Sloveniji obstaja stranka, ki je zelo avtokratska in ki ima večletnega voditelja. Je konservativna, nestrpna. In ki ima fašistoidne tendence. Skupna lastnost nestrpne politike in tradicionalistične narodnozabavne glasbe je, da se oboji ozirajo v preteklost. Ena sama kultura, nobenih tujcev, nobene različnosti, nobenih odstopov. No, tukaj sem zaznal to nevarnost. Bojim se, da si bodo v bližnji prihodnosti avtokratske sile poskušale prisvojiti narodnozabavno glasbo, ker gre za podoben simbolni imaginarij. Rock glasba je na primer odprta, heterogena, vsebuje družbene kritike, zato je manj verjetno, da se bo njej zgodil podoben scenarij. Upam pa, da se moje napovedi ne bodo uresničile.

Po pravici, vas je česa strah? Kam utegne vse to prerasti, če se bo stopnja manipuliranja, ustrahovanja in žaljenja še stopnjevala?
Ne. V akademskem okolju nimam nobenih težav. Večina ljudi razume, kaj sem rekel in kaj je bila manipulacija. Seveda pa smo vsi skupaj zaskrbljeni, da se je to sploh lahko zgodilo. To namreč lahko pomeni, da se bo nekaj podobnega lahko ponovilo tudi nekomu drugemu. To, da postajajo te odkrite laži nekaj samoumevnega v družbi, je zelo zaskrbljujoče. Ko postane normalno, da nekoga diskreditiramo s popolno izmišljotino, je kasneje težko iti nazaj. Zato mene bolj skrbi za Slovenijo in za to, kam gremo.

Darja Švajger, Romana Krajnčan, Vlado Kreslin in nekateri ostali slovenski ustvarjalci so v odprtem pismu posvarili: »Upanje, da bo štirinajsta vlada Republike Slovenije pomagala mladim samozaposlenim v kulturi, se je izjalovilo.« Se strinjate?
Absolutno se strinjam. Kot kulturolog spremljam usode naših študentov s področja kulture. To, kar je počela naša štirinajsta vlada s kulturniki, ni bilo prav. Ni pomagala kulturi, ni pomagala mladim samozaposlenim v kulturi. Občutek sem imel, da je želela slovensko kulturo celo zadušiti. Ali pa jo zamenjati z neko svojo politično propagando. Stanje v kulturi je slabo.

Peter Stanković (1970) je slovenski kulturolog in visokošolski učitelj. Že leta 1999 je doktoriral na Univerzi v Ljubljani in velja za enega najbolj prodornih kulturologov v Evropi. Zaposlen je na Fakulteti za družbene vede, rad potuje okoli sveta in je zelo priljubljen pri študentih.

Ruski glasbeniki, ki želijo nastopiti na letošnji Evroviziji, so žrtev odnosa med Evropsko radiodifuzno zvezo in Rusijo. Kje so vzroki za že kar vsesplošno sovražnost s poudarjanjem domnevne problematičnosti Ruske federacije v glasbenem svetu?
Uf, vprašanje ni preprosto. Se pa bolj nagibam k temu, da to ni v redu. Predstavljajmo si, da imamo v Sloveniji diktatorja, ki našo državo popelje v vojno. Sem jaz kriv za to? Ogorčenje je primerno, prav tako določene geste, ampak jaz bi to rezerviral za področje politike, eventualno ekonomije, financ, gospodarstva. Ne pa kulture. Večinoma gre za ljudi, ki niso krivi za ravnanje ruskih vojakov. Kultura je namreč po navadi tista, ki je subverzivna. Kulturniki, umetniki so tisti, ki odpirajo prostor izven teh dirigiranih medijskih komunikacij. Velikokrat so cenzurirani s strani oblasti. Kulturo bi bilo treba podpirati. Gre pa seveda tudi za delikatne meje. Določeni umetniki verjetno podpirajo tudi Vladimirja Putina. Ali pa so Adolfa Hitlerja. Tako da je težko zarisati neke črte, ni pa aktualno dogajanje čisto najboljša metoda. Bomo s prepovedjo ruskih umetnikov na evrovizijskem odru kaj spremenili?

Ljudje smo zmožni vsakršnih grozot. Katero je največje zlo v glasbi?
Da svetovna glasbena industrija služi mastne denarje s predvajanjem trivialne glasbe, ni dobro, ne vem pa, če je to zlo. Glasba je dobra, lepa, žal pa imamo tudi glasbo, ki spodbuja k nasilju. Na srečo tega ni veliko. Izključujoča, nasilna, nestrpna, sovražna glasba nima kaj iskati v pravni in socialni družbi. No, tudi patriotska glasba je lahko nevarna. Na primer: mi smo mi in oni so naši sovražniki. Do neke mere sem zadržan tudi do take glasbe.

Kaj je pravzaprav pravo sporočilo, vodilo, ki ste ga spoznali ob zmagi glasbene skupine Måneskin na lanski Evroviziji?
Če pogledamo evrovizijske skladbe, vidimo, da so skoraj vse izpeljane iz iste formule. Kitica, refren, kitica, refren. Bogata orkestracija. Bombastični refreni. Že nekaj časa prihaja do velike zasičenosti in potemtakem zmagajo tudi takšne skupine, ki se do neke mere odmikajo od tipične evrovizijske formule. Pri lanskoletnih zmagovalcih gre za standard, Zitti e buoni je klasična popularna skladba, čeprav vsebuje glasne kitare in jezne vokale. Je pa artikulirana z neko majhno razliko, da je prišla do izraza v poplavi vsega ostalega. Vsekakor pa gre za družbenokritično pesem, ki jih v tem evrovizijskem svetu definitivno primanjkuje.

Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
2
+1
3
+1
0
+1
1
+1
0
+1
0
+1
0
Back to top button
X