Tinkara Kovač: Slovenija krvavo potrebuje več festivalov

Na odprt in sproščen pogovor me sprejme s silno ter z ustvarjalno energijo. Ko govoriva o glasbi, ljubezni in življenju, me samo še bolj prepriča, da je pomembno to, kakšni smo ljudje. Zaupala mi je, da je v glasbeni industriji najpomembnejše zavedanje sebe in svojega bistva, kar je najtežje in obenem najlepše. Še danes si izvrstna glasbenica prizadeva za prebuditev človečnosti v človeštvu.

Kdo je Tinkara Kovač?

Primorsko flavtistko je med zvezde pred natanko petindvajsetimi leti izstrelil komad Veter z juga, pohvali pa se lahko tudi s sodelovanjem z velikimi glasbenimi imeni, kot so Anika Horvat, Bobby Solo, Elisa, Ian Anderson, Katy Garbi, Massimo Bubola in Perpetuum Jazzile. Poznana je po številnih uspešnicah, med katere spadajo tudi 1957, Če je to vse, Doma, Grem, Hiša, Jagodne oči, Kamorkoli greš, Ko smo skupaj, Me ni, Med zemljo in zrakom, Nikoli, Nočem več, Ocean, Pridi spet, S tabo, Skozi zavese srca, Še tam ne ter Ujeti svet.

Kako ste prepevali kot otrok? Ste se vsakič znova preselili v okolje, v katerem se je zgodba dogajala?
Na svoje otroštvo imam lepe spomine. In da, prav glasba mi je bila položena že v zibelko, zelo zgodaj sem začela prepevati. Moja mama, ki je bila profesorica na osnovni šoli, večkrat izpostavi, da sem bila kot otrok zelo samostojna in zrela in da sem si želela postati pevka. Že nekje okoli sedmega leta starosti sem se tako rekoč prvič spoznala s flavto, ki je še dandanes moja zvesta glasbena spremljevalka. Predvsem pa se mi je ta instrument zdel zelo praktičen – zaradi njegove majhnosti sem ga lahko brez problema pospravila v šolsko torbo in odšla na izlet s sošolci in z učitelji. Prav tako pa sem kot majhna deklica zelo rada brala. Od pravljic do šolskih spisov. In seveda ob tem tudi poslušala zgodbe in jih kasneje pripovedovala. V umetnosti sem vedno cenila avtentičnost in prav to pristnost sem ohranila in jo nosim še zdaj.

Na nacionalnem izboru za Pesem Evrovizije ste sodelovali petkrat, zadnjič leta 2020. Česa vas je, če se ozrete nazaj, ta festival naučil, tudi za življenje?
Predvsem to, da je v Sloveniji smiselno iti na festival, včasih je bilo to še bolj pomembno. Tudi boljši pogoji so bili nekoč, sodelujoči smo namreč takrat prejeli določeno finančno nadomestilo. Pri nas imamo dejansko malo glasbenih festivalov in vsak nastop na takem dogodku te predstavi morebitnim novim poslušalcem. Obenem pa me je ta festival naučil, da te uvrstitev ne definira, da mogoče v tistem trenutku občinstvo ali strokovna žirija ne prepozna vrednosti glasbenega dela. Spomnim se, da sem leta 1997 s pesmijo Veter z juga pristala na desetem mestu, a prav ta skladba me je izstrelila na slovensko glasbeno sceno. Veter z juga je bil velik uspeh. Zanimivo je to, da veter z juga načeloma prinaša slabo vreme, meni pa je prinesel eno čudovito glasbeno pot, ki še traja. Me pa žalosti, da slovenski glasbeni festivali niso dovolj podprti s strani države. Slovenija krvavo potrebuje več festivalov. Sem pa na tem izboru tudi preizkušala nove glasbene ideje – tako sem leta 2001 nastopila s sončno pesmijo Sonce v očeh. Imela sem poseben imidž, nosila sem oblačila zlatih barv. Ta nastop je predstavljal nov mejnik na moji glasbeni poti, z novimi parametri sem dobila tudi novo prepoznavnost. Lahko rečem, da je bil to moj najljubši nastop na tem festivalu. Žal pa za uspeh na Evrosongu potrebuje glasbenik celo mašinerijo za sabo, to si lahko privošči kaka Italija. Skupina Måneskin je imela za seboj celotno Italijo, da je lahko na svetovni turneji predstavljala album.

Ena vaših največjih uspešnic je komad Hijene, zato me zanima, koliko ljudi, ki vam je prekrižalo pot, je bilo brezobzirnih, grabežljivih in izkoriščevalskih.
Oh, veliko ljudi. Sem oseba, ki se je pustila nekaterim ljudem izkoristiti. Tudi ljudem, ki so mi bili svojčas zelo blizu. Nekateri ljudje so tudi taki, da pretirano duševno izčrpavajo druge ljudi, ako imajo čiste namere. Zato sem se naučila, da potrebujem čas zase, za svoje misli, občutke, spomine. Branje kakovostnih knjig mi pri tem pomaga. In narava. In prav ena čudovita knjiga o naravi mi je dala eno odlično in življenjsko primerjavo, ki govori o tem, da tudi če imamo na razpolago dve različni si drevesi – bambus in sekvojo –, ju ne moremo primerjati. Resda sta si tako različni, a še vedno sta tako samosvoji.

Kateri so vaši najslajši spomini na Dansko, na Conchito Wurst, na občutek, da se vam je s pesmijo Round and Round odprl evrovizijski svet?
Predvsem na trenutek, ko sem slišala, da gre Slovenija v finale. Tistega leta so se namreč pri nas odločili, da če si slovenska delegacija ne uspe izboriti mesta v finalnem izboru, Slovenija preneha tekmovati na Evrosongu. Moram pa reči, da smo bili res zelo dobra ekipa, bili smo pridni in držali smo skupaj, ko je bilo treba. Spomnim se, da smo se vmes celo skregali, a se je prepir obrestoval. Je pa Danska bila kar draga, a zelo lepa država. Celo mnogo novih oboževalcev sem dobila, in sicer od Španije do Turčije. Mi bo pa za vedno ostal ta triminutni oziroma štiriminutni nastop v prečudovitem spominu. Danes sem hvaležna, da je bil del pesmi odpet v slovenskem jeziku. Takrat sem za trenutek občutila brezčasje. Nepopisno.

Priznam, skladba Moder let galeba me je prav ganila. Spomnila me je na to, s kakšnim entuziazmom vsak dan iščemo mir in moč. Za kakšno zgodbo gre?
Ta skladba je tudi meni ljuba. Mistična pesem in ekspresivna. Besedilo je prispeval Marko Kravos, ki je verjetno zaradi svojega ne prav lepega življenja uspel napisati tak tekst. Moder let galeba govori o tem, kako potrebujemo pogum, ki ga v resnici tudi nosimo v sebi, da najdemo svoj dom. Dom, ki simbolizira mir. Vsi namreč zasledujemo tako mir kot tudi dom. Ko ta dom najdemo, smo lahko to, kar smo. Brez pretvarjanja, brez laži, brez spletk. V tistem obdobju sem izgubila očeta, ki ga še zdaj pogrešam, le da sem se naučila živeti brez njegove fizične prisotnosti. Njegova ljubezen pa bo za vekomaj živela z mano.

Pietra e schiuma je komad, ki mi je ostal v spominu. Kaj vse tiči za tem simbolom kamna in pene?
Kamen simbolizira nekakšno stabilnost, trdnost. Kot skala, ki je ne premaknejo niti razburkani valovi. Gre za prvinsko tvar, ki jo moramo živeči sprejeti, da lahko preživimo in živimo na našem modrem planetu. Tudi če nam ni kaj všeč, se moramo naučiti sobivati z drugimi ljudmi, z živalmi, z rastlinami. Le s sožitjem lahko premikamo meje. Pena pa je simbol iz grške književnosti. Tisto vse ostalo. Magija, ki je ne vidimo z očmi. Smisel življenja. No, v skladbi lahko zaznamo tudi motiv Cankarjeve Lepe Vide, ko ženska odide in zapusti družino ter kasneje išče ta življenjski rezon, išče sebe. In se spremeni.

Ali ste se v pesmi Forever dotaknili prav tega, kako vi doživljate večno, veliko ljubezen?
Pravzaprav gre za zelo preprosto besedilo, a se te dotakne. Glasbo in besedilo sta ustvarila Aleš Klinar in Anja Rupel, ki sta mi kot par zelo všeč. Pesem Forever je zelo lepa, zelo nevsiljiva, je nežna. Je tam in se pusti, da jo poslušamo. Tudi zato je moj odgovor na vaše vprašanje pozitiven. Verjamem v večno ljubezen. Kaj pa sploh pomeni, da je nekaj večno? Večnost se zgodi, ko pri sebi sprejmemo, da ni nič perfektnega, da imamo vsi napake. In to sprejmemo brez obžalovanj. Ko se začnemo imeti brezpogojno radi. Le takrat imamo lahko radi tudi druge.

Je odgovoren odnos do glasbe nekaj, kar je v Sloveniji dovolj pomembno vprašanje? Je SAZAS dejansko nekakšen bavbav za glasbenike ali prej obratno?
Ni vse belo in ni vse črno. In tudi ni SAZAS vedno za vse kriv. To združenje samo obravnava zakon, ki je slab. Dejstvo je, da bi moralo gospodarsko ministrstvo bolj komunicirati z glasbenimi avtorji, predvsem pa bi moralo napisati boljši zakon. Pač človeški faktor, ki se vmeša povsod. Smo pa tudi sami glasbeniki krivi za trenutno situacijo. Koliko se nas sploh bori za kakovostno in pošteno glasbeno ustvarjanje? Glasba tudi za vsakega glasbenika predstavlja nekaj drugega – enim je glasba le zabava, drugi se iz nje učijo. V Sloveniji premalo cenimo glasbo, umetnost, gledališče. Lahko bi bilo boljše. Manjkajoči člen v tej verigi so tudi glasbeni uredniki, ki jih je premalo. Obstaja na nacionalni televiziji sploh dovolj oddaj, kjer lahko predstavljajo glasbeniki nove skladbe? Včasih sem prav jezna, ko vidim, kako nekateri odločevalci in avtorji ravnajo s pravicami glasbenih sodelavcev. Kje je tukaj družbena angažiranost? Tragikomično.

Morda se motim, ampak ali imate tudi vi občutek, da nas minule težke razmere niso dovolj pretresle?
Se strinjam z vami. Že naslednji teden po nekem apokaliptičnem dogodku je vse po starem. Se mi zdi, da zaman držim pesti, da bi imeli dovolj pametnih glav, ki bi bile sposobne kaj ukreniti. In spet so tukaj vojne, ki niso enoznačne. Ni za vojno kriv samo en človek. Nedopustno je, kar se dogaja okoli nas. Da morijo nedolžne ljudi. Pesem Glas sveta je danes še kako aktualna. V misli se mi prikrade album angleškega glasbenika Rogerja Watersa – Amused to Death. O tem, kako so se pozabavale do smrti. Priporočam vsem tistim, ki znajo pogledati na svet skozi družbenokritične oči, a jim obenem ni zmanjkalo smisla za humor.

Kako lahko vi kot glasbenica spreminjate trenutno družbeno stanje?
S svojimi pesmimi, z besedili, z dobrodelnimi koncerti. Z zgodbami, ki jih vsakodnevno na tak ali drugačen način pripovedujem, pojem ljudem. Da sem angažirana, ustvarjalna. Da dopuščam sebi in drugim svobodo. Pomembno je, da moje delo nekaj premakne v ljudeh, da najdejo pot do nečesa, kar iščejo. Seveda pa moramo biti najprej mi sprememba, le tako se bo tudi ostalo spremenilo. Življenje je preprosto, zanj pa smo odgovorni sami.

Gnezdo iz las

Kjer se v noči mrak najdlje sešteva,
kjer žarek čez hrib najkasneje pogleda,
kjer se luna potunka v morje
kot kugla zlate skorje.

Preden odplavam do svojih strahov,
v sanje ujamem vzorec valov
in si spletem varno gnezdo iz las
in se naslonim na tvoj glas.

Vir: Kovač, Tinkara. Enigma. Numar un; Dallas, 2004, pp. 1 CD (37 min, 26 sek).