Severinin večer v Stožicah: solze, uspešnice in Golica
Hrvaška evrovizijska predstavnica 2006
Ljubljanske Stožice so v soboto, 14. novembra, znova gostile Severino, eno največjih glasbenih zvezdnic v regiji. Po šestih letih se je vrnila na največji slovenski koncertni oder in v okviru turneje Ja samo pjevam pripravila več kot dve uri in pol dolg glasbeni spektakel, v katerem ni manjkalo največjih uspešnic, čustvenih trenutkov in presenečenj.
Severina ima z Ljubljano posebno zgodovino. V Stožicah je prvič nastopila leta 2013, se vrnila leta 2019, tokrat pa je tamkajšnje občinstvo navdušila že tretjič. Na odru jo je spremljala številčna glasbena zasedba z godalci in trobilci, občinstvo pa je od prvih taktov prepevalo njene največje uspešnice. Od Dalmatinke in Djevojke sa sela do Uno momento, Tarapane in Gas gas so se vrstile pesmi, ki že desetletja povezujejo različne generacije.

Čustveni trenutek, ki je ganil Stožice
Toda večer ni bil namenjen le glasbi. Severina je z občinstvom delila tudi nekaj osebnih zgodb in se spomnila težkega obdobja, povezanega s sinom Aleksandrom. Ob skladbi Rođeno moje so jo premagale solze, ganljiv trenutek pa ni pustil ravnodušnih niti obiskovalcev. Pevka je sicer skozi večer poskrbela tudi za precej smeha, saj je med pesmimi pripovedovala anekdote in se večkrat pošalila na svoj račun.
Koncert je bil obenem sprehod skozi več kot tri desetletja njene glasbene kariere. Med nastopom se je spomnila tudi nekaterih priznanih avtorjev in glasbenikov, ki so zaznamovali njeno ustvarjanje. V Stožicah so se zbrali oboževalci različnih generacij, med njimi tudi obiskovalci, ki so v Ljubljano pripotovali iz drugih evropskih držav.

Za konec še Avsenikova Golica
Posebno presenečenje je Severina pripravila ob koncu večera, ko je slovenskemu občinstvu zapela Avsenikovo Na Golici in poskrbela, da so Stožice še zadnjič zaplesale. Več kot dve uri in pol dolg koncert je nato sklenila z uspešnico Italiana.
Severina je tako še tretjič osvojila ljubljanske Stožice in potrdila, da njena priljubljenost tudi po več kot treh desetletjih ne pojenja. Slovensko občinstvo je nanjo čakalo šest let, glede na sprejem, ki ga je bila deležna, pa si lahko le želimo, da bo do naslednjega srečanja minilo precej manj časa.













