V svet slovenskega glasbenega prostora je stopil z energijo, ki je ni mogoče spregledati. Sebastian, pevec z nalezljivo energijo in s širokim nasmehom, že vrsto let navdušuje svoje oboževalce. Njegove melodije nas popeljejo v svet pozitivne energije in mladostne igrivosti. Izjemen umetnik, ki nas vedno znova preseneti s svojo srčnostjo in iskrenostjo.
Kako so vaše otroške izkušnje in zgodnji vplivi oblikovali vašo glasbeno kariero in osebne vrednote?
V resnici sem že kot otrok rad nastopal. V šoli sem vedno sodeloval v kakšnih predstavah, recitacijah, povezoval dogodke. Že od malega sem sanjal o tem, da bi pel in plesal. Od kod je to prišlo, pravzaprav ne vem. Nihče v moji družini ni ravno rojen za to in se kamere ter odra prej bojijo kot kaj drugega. Po očetovi strani je družina sicer precej glasbena, očetova sestrična je celo Tatjana Vasle, izjemno priznana učiteljica opernega solo petja. Tako mi je morda veselje do petja in odra vseeno bilo nekako zapisano v gene, potem pa sta starša k temu dodala še bistven ščepec: podporo pri vsem, kar sem se loteval, in izjemno vzgojo ter disciplino za delo. Sliši se preprosto, a v resnici niti ni.
Kako izbirate sodelavce za svoje projekte? Katere kvalitete iščete v skladateljih in besedilopiscih?
Že lep čas glasbo in besedila svojih pesmi pišem sam. Glasbo sem nekoč doživljal le kot ventil za nastopanje, skozi leta pa je postala kar malo moja psihoterapija. Skozi njo izražam svoje misli, pogosto rad rečem, da so besedila na nek način tudi moj dnevnik. Sicer pa so mi pri iskanju sodelavcev pomembne precej podobne stvari kot pri sklepanju prijateljstev – najpomembneje mi je, da se z nekom ujamem na nekem čisto energetskem, človeškem nivoju. Če se to sklada, potem lahko od tu naprej premikamo gore. V Sloveniji delujemo v precej majhnem bazenu, kar ima kar nekaj prednosti – najpomembnejša je sigurno ta, da se estradniki med sabo bolj kot ne vsi poznamo. Tako se že skozi leta druženja stkejo prijateljske vezi, iz katerih vzniknejo sodelovanja.
V pesmi En poljub opisujete močno čustvo naklonjenosti do nekoga. Kaj je pravzaprav bistvo romantične ljubezni?
No, glede na to, da sem že precej let samski, ne verjamem, da sem najbolj kompetentna oseba za ljubezenske ali romantične nasvete. (smeh) Verjetno je bistvo para, da se povezujeta, sodelujeta in dopolnjujeta. Da razumeta, da zveza ni vedno pol proti pol, ampak kdaj nekoliko bolj poprime eden, drugič drugi. Zdi se mi tudi, da pari v dandanašnjem hektičnem življenju prepogosto pozabljajo, da je treba spomine zavestno nabirati ves čas, pa naj bo to v obliki sprehoda, pogovora na verandi, izleta ob koncu tedna. Največji strup v zvezi je pasti v rutino, ko vsi dnevi naenkrat postanejo enaki. Ali pa iskanje romantične zveze, kot jo poznamo v kakšnih filmskih romancah. Vseeno je treba ločiti med življenjem in filmskim platnom.
Tema skladbe Kri mi zavre je varanje. Mislite, da lahko glasba, ki obravnava težke in tabu teme, pomaga ljudem pri razumevanju in reševanju njihovih lastnih izkušenj?
Ne le vem – prepričan sem v to, da lahko. Sklepam iz tega, kako glasbo dojemam sam, predvsem pa po tem, kakšno povratno informacijo dobim od poslušalcev. Veliko nastopam kot presenečenje na rojstnih dnevih, porokah, obletnicah in vedno pade kakšna glasbena želja s pesmijo, ki je nikakor ne smem izpustiti, ob tem pa še izvem zgodbo, zakaj ima neka moja pesem posebno mesto v srcu. Pred leti sem izgubil ta odnos do glasbe in se mi je skupaj z estradnim delom naenkrat zazdela precej površinska – celo do te mere, da nekaj let nisem spremljal ničesar. Zdaj jo ponovno dojemam in čutim z vsem srcem. In ko slišim ali preberem, skozi kaj vse je nekatere moje poslušalce spremljala moja glasba, sem neizmerno vesel in ponosen, da se lahko na tak način dotaknem njihovih življenj. To je privilegij, ki se ga zelo zavedam, zanj sem izjemno hvaležen. Ker – roko na srce – je prav to bistvo življenja: eden drugemu risati lepe sledi v življenju. To šteje največ.
Kaj vam pomeni nastop na glasbenem festivalu? Se je vaš pogled na tekmovanje z drugimi kaj spremenil skozi vašo kariero?
Ah, seveda. In to zelo. Nekoč so štela samo prva mesta na lestvicah, okoli blagovne znamke Sebastian je bila zgrajena večina slovenske glasbe. Radii so klicali, kdaj bo nov singel, televizije, kdaj bo nov spot, da so izdajam lahko prilagodili program. Okoli mene je delovala takšna mašinerija, da te vse skupaj potegne v to, da stremiš po vrhu. Morda sem se prav zato po letih glavnega buma za leto dni umaknil, da sem se na novo sestavil – sebe kot človeka in kot umetnika. Danes vsak projekt v prvi vrsti dojemam skozi prizmo, ali mi bo dal neko novo izkušnjo, mi je izziv, si bom lahko nabral lepe spomine, morda spoznal nove ljudi. Tako lahko danes resnično ustvarjam stvari, ki so mi všeč in ki so v obsegu, ki mi ustreza. To je čisto posebna oblika svobode, ki me zelo zadovoljuje in mi je izredno pomembna.
Kako bi opisali vaš notranji svet in kako ta vpliva na vaše glasbeno ustvarjanje?
Vpliv je precejšen. Opazil sem, da najlepše pesmi nastanejo v največjem navalu čustev: ali pozitivnih ali negativnih. Ko sem bil zelo žalosten zaradi smrti moje babice, sem napisal pesem »Kriv sem«. Ko sem bil resnično jezen, je nastala pesem »Kdo misliš, da si?!«. Ko sem imel srce raztreščeno na milijon koškov, se je rodila pesem »Vse mi priznaj«. Ja, notranji svet in vse, kar se mi dogaja v življenju, neverjetno močno zaznamuje mojo glasbo. Morda se prav zato toliko ljudi najde v teh zgodbah, ker smo na koncu dneva estradniki tudi ljudje in kot vsi ljudje tudi mi doživljamo enake pretrese.
Delate v plesni šoli, katere lastnik ste. Kako vas je poučevanje plesa spremenilo kot osebo in kot umetnika?
Že kot otrok sem vedno želel peti, plesati in nastopati, vedel pa sem, da se bom izobrazil za učitelja. Najprej sem se lovil glede tega, učitelj česa bi želel biti: slovenščine, nemščine ali angleščine, potem pa sem se iz čisto uporabnih razlogov odločil za angleščino, čeprav imam tudi iz nemščine narejene mednarodne izpite na Göthe Institut. Tako sem že od malega imel v sebi željo po poučevanju, sem pa plesati začel relativno pozno, do kakšnega petnajstega ali šestnajstega leta ni bilo sile, ki bi me spravila na plesišče. Potem se je odprla neka čakra, za katero niti nisem vedel, da jo imam, čeprav sta oba moja starša izjemna plesalca. Ustanoviti plesno šolo je bila nekako logična posledica moje izobrazbe, mojega petja in želje že iz otroških dni po poučevanju. Danes odprtje Plesne šole Sebastian ocenjujem za eno najboljših odločitev v mojem življenju in projekt, na katerega sem izjemno ponosen. Skozi njega sem se naučil postavljati stvari čisto sam na noge iz nič, bolj osebnega stika z ljudmi, kako z njimi komunicirati, kako se prilagajati različnim osebnostim. Izjemno je tudi, da lahko plesno šolo lepo združujem s pevsko kariero pri sebi in tudi pri drugih pevcih, ki potrebujejo plesno spremljavo – moje plesalke pogosto nastopajo na televiziji, v videospotih, na različnih prireditvah. Lepo je ustvarjati z mlado generacijo, ki dokazuje, da niso samo za telefone. Moje srce je polno, ko jih vidim, kako sklepajo nova prijateljstva, kako se me vsak teden razveselijo, kakšno pomembno popotnico jim dajo plesni nastopi za življenje. Pa ko nekdanje plesalke pripeljejo svoje otroke v plesno šolo ali ko se nekdanji plesalci, ki so se spoznali v plesni šoli, med sabo zaljubljajo in ustvarjajo družine – tudi takšne zgodbe imamo.
Izgledate odlično. Kako pomembno je za vas, da skrbite za svojo fizično podobo, in kako to vpliva na vašo samozavest?
Platformo, ki jo imam kot estradnik in tudi v sklopu plesne šole, pogosto uporabim prav za ozaveščanje o potrebi po gibanju, pozitivnem pogledu na svet in življenje, zdravi prehrani. Fizično podobo, torej izgledati urejen, fit in se redno gibati, jemljem kot osnovni izraz spoštovanja in odgovornosti do samega sebe, četudi ne bi bil javna oseba – že zaradi sebe in svojega zdravja in tudi zato, ker živimo v izrazito vizualnem svetu in ker urejenega človeka okolica dojema drugače. Kljub temu je seveda najpomembnejša vsebina: si prijazen do ljudi, se počutijo dobro v tvoji družbi, sploh želijo biti v tvoji bližini. Prav to se potem kaže tudi navzven, tudi z leti se človek pomiri sam s sabo in s svojimi napakami ter začne dihati z bolj polnimi pljuči. Skupek vsega tega te naredi privlačnega za okolico in samozavestnega, se mi zdi. In moram priznati, da sem na eni izjemno lepi točki v življenju, ko sem zadovoljen z vsem, kar počnem, in sem našel pravo ravnotežje med delom in prostim časom. Prav tega včasih nisem poznal in znal.
Kako poteka vaše vsakdanje življenje? Ste vegetarijanec, vstajate zgodaj zjutraj, prakticirate meditacijo?
Tako je, sem vegetarijanec, ne kadim, ne uživam alkohola, vsak teden grem v savno, po Wim Hofu se tuširam z mrzlimi tuši, počasi osvajam tudi njegove dihalne tehnike, vsaka dva meseca grem na potovanje, kjer lahko ležim na soncu, ki resetira telo. Vstajam brez budilke, ker se moje delo večinoma odvija popoldan in zvečer, sem pa po značaju bolj nočna ptica – brez težav znam bedeti tudi celo noč, takrat sem tudi avtorsko najbolj ustvarjalen. Je pa ena izmed mojih letošnjih zaobljub bila, da si uredim higieno spanca: če sem prej hodil spat okoli tretje ali četrte ure zjutraj, se letos držim rituala, da okoli triindvajsete ure začnem počasi lesti proti postelji, vzamem v roke knjigo in običajno do polnoči ali ene zjutraj zaspim. Zbujam se sam od sebe – večinoma med šesto in sedmo uro. Meditacije sicer ne prakticiram, jo pa vedno bolj čutim. Poskusil sem jo že pred leti, ko še nikakor nisem bil pripravljen nanjo. Ravno pred slabim mesecem dni sem začel izvajati meditacije Joe-ja Dispenze, za katere mi je povedala Alya. Prav zato letos v Plesni šoli Sebastian uvajamo nov program, ki sicer ni plesni, združuje pa elemente pilatesa, meditacije in vaje za mobilnost ter fleksibilnost. Gre za licenčni program Circl Mobility in se ga že zelo veselim – mobilnosti in fleksibilnosti posvečamo premalo pozornosti. Je izjemen, nujno potreben za večino in ga doma tudi sam vsak dan izvajam.
Kako lahko vi kot izvrsten umetnik prispevate k boljši prihodnosti sveta in družbe?
Po mojem mnenju je to najlažje tako, da si dober zgled – ne le kot umetnik, v prvi vrsti kot človek. Naj se ne bere zguljeno, a pomembno se je vsak dan truditi in narediti ljudem življenje lepše, širiti pozitiven pogled na svet, na svojih platformah, kot sta Facebook in Instagram, tudi dosledno brišem kakršnekoli negativne komentarje, namenjene meni ali drugim. Sam sicer z njimi nimam nikakršne težave, ker vem, kdo in kaj sem, predvsem pa tudi to, kdo in kaj nisem, tako da me besede ne prizadenejo, a ker je vedno več ljudi, ki jih ni sram z imenom in s priimkom ter z obrazom sejati negativo med ljudi, ki jih ne poznajo, jih niso nikdar srečali in nimajo z njimi nobene veze, sem se zavestno odločil, da na mojih platformah tega ne bo. Tukaj ne odstopamo in ne dajemo drugih priložnosti, komentar izbrišemo in profil blokiramo. Na splošno se mi zdi, da je čas, da se pozitivci začnemo ponovno bolj postavljati zase – za nami so desetletja, ko smo na vsako negativo rekli: »Ah, pametnejši odneha, škoda energije.« A zato zdaj živimo v svetu, kjer vsak misli, da mora prav o vsaki stvari imeti mnenje in to mnenje deliti s svetom, pa bi v resnici večinoma bilo modreje molčati. Kot sem rekel uvodoma: trudimo se, da bomo drug drugemu vsak trenutek puščali v življenjih lepe sledi, tako bo svet veliko lepši.
