Pred vrati je jubilejni festival Sanremo, ki bo skozi pet glasbenih večerov (od 11. do 15. februarja 2025) ustvaril še eno nepozabno zgodbo. Zgodbo, o kateri bo govorila vsa Italija. In zgodbo, na katero se pri naših zahodnih sosedih spoznajo prav vsi.
Še kako dobro pa pozna ozadje slovitega Sanrema glasbeni producent, urednik, voditelj in umetniški vodja festivala MMS, Andrea F, ki nam je v prijetnem razgovoru postregel z res izčrpnimi ter šokantnimi številkami o festivalu, ne nazadnje pa je pojasnil, zakaj je Sanremo tako poseben.
75. festivalsko edicijo bo mogoče spremljati na televiziji RAI 1 (ki je vidna tudi v Sloveniji), in sicer vsak večer, od torka 11. pa vključno do sobote, 15. februarja, s pričetkom ob 20.40 uri.
Sanremo je Sanremo
Effe, kaj pričakovati od jubilejne edicije?
Res, 75 let ni mačji kašelj! Iskreno povedano sem morda pričakoval celo več napovedanih sprememb in “izrednih dogodkov” za tako visok jubilej, a seveda “Sanremo je Sanremo”, kot pravi slogan festivala. Tudi zato, ker nas zna vsakič presenetiti in zato, ker se spremembe in dodana imena ter s tem dodane vrednosti festivalu veliko krat utegnejo kar vrstiti med samim potekom festivalske šestdnevnice. Torej … pustimo se presenetiti, a že zdaj sem radoveden, kakšna bosta zagotovo vedno veličastna luč in scena, ki ji letos poveljuje Riccardo Bocchini. In že zdaj vemo, da bodo na oder tako, kot je lepa navada in tradicija italijanske glasbene scene brez bojazni pred tekmovanjem stopili prenekateri uveljavljeni glasbeni zvezdniki (Giorgia, Massimo Ranieri, Marcella, Modà, Francesco Gabbani ter drugi) ob številnih mlajših, a že na vrhu glasbene scene (Achille Lauro, Elodie, Fedez, Irama, Noemi, The Kolors, Rkomi, Rocco Hunt, Wille Peyote ter drugi). Nekoliko spremenjena pravila igre prinašajo povratek sicer ravno tako prenovljenega pod-tekmovanja “Sanremo Giovani”, med še mlajšimi neuveljavljenimi izvajalci, v sklopu katerega se je 24 izvajalcev plus 4 iz pod-pod-tekmovanja “Area Sanremo” že pomerilo. Štirje polfinalisti se bodo za zmago potegovali v toku drugega in četrtega Sanremskega večera. Praznik glasbe bi lahko temu rekli – sploh, če pomislimo, da ob zgoraj naštetih štirih polfinalistih tekmovalnih skladb kar 29! Jaz upam, da bo to tudi praznik dobre glasbe, seveda kvantiteta ni enačba za kvaliteto, čeprav je ta na Sanremu z redkimi izjemami zavidljivo visoka. Poleg vedno pestrega četrtega večera priredb in duetov, popestritev in za moje pojme dobrodošla vrnitev bo tudi prisotnost ne le gostujočih estradnih zvezd in italijanskih glasbenih velikanov ampak tudi tujih, npr. Duran Duran, Noa, pa do imen, kot so Jovanotti, Raf, Damiano David iz sedaj svetovno priljubljenih Maneskin, pa še nekateri. Prepričan sem, da ima RAI še kakšen namenoma skriti as v rokavu za sprotno presenečenje in dodaten dvig že tako vedno rekordne gledanosti.
Omenili ste 29 tekmovalnih skladb … kaj torej pričakovati?! Bi lahko slišali kakšno novo kancono ali bo vse skupaj bolj moderno?
Ta pojem “canzone” ali “kancona”, kot ji pri nas radi rečemo, je v resnici precej varljiv in zraste bolj na zelniku tujih nostalgikov ali nepoznavalcev realnosti in vitalnosti Sanrema ter italijanske glasbene scene, kot pa pri Italijanih samih. “Canzone” pomeni pač pesem – in to definitivno je festival pesmi, saj za razliko od drugih festivalov jih slišimo kar trikrat, izvajajo se popolnoma v živo z izjemno dovršeno in personalizirano zvočno produkcijo, pa se z njimi in tudi z izvajalci postopoma in detajlno spoznavamo kar šest dni. Zdaj, če je italijanska pesem skozi desetletja postala bolj sodobna in se razvejala v prenekaterih žanrih in slogih, od baladnega popa do rocka, od alternative do rapa in trapa, od dance in house do punka in metala ali proga, se mi to zdi povsem normalno in pravilo. Pričakovati torej, da se bodo na sanremskem odru čudežno znova pojavile pesmi v slogu “Volare” ali “Grazie dei fior” je povsem anahronistično in nerealno, podobno, kot bi pričakovali, da se bodo na EMI ali na MMSu nenadoma pojavile pesmi in aranžmaji in zvoki v slogu Ditke Haberl, Belih vran, Mladih levov ali Janka Ropreta, če me razumete. Vsa glasba gre naprej, tako italijanska, kakor tudi slovenska, kakor angleška ali ameriška. Zvok gre naprej, slog gre naprej, okus gre naprej. Ali je to vedno dobro in ali to vedno pomeni izboljšava je včasih težko reči, dejstvo pa je, da napredek je potreben in zaželen. No, s tem v mislih in včasih, ko ljudje rečejo “kancone” v bistvu mislijo na balado z močnim refrenom in izjemnim vokalom. In Sanremo vedno postreže tudi z lepimi baladami in še bolj z glasovi s fantastičnimi, dovršenimi pevskimi sposobnostmi. Tudi v Amadeusovih najbolj agresivno “moderniziranih” letih smo vendar zaslišali tovrstne pesmi s strani mlajših in starejših izvajalcev, kot npr Diodato, Elisa, Marco Mengoni, Ultimo, Annalisa, Massimo Ranieri, Tosca, itd. Zagotovo bo tudi letos ta slogovno-glasbeni element prisoten. Nekateri med mojimi tamkajšnjimi viri so mi že poročali celo o nekakšnem povratku sanremskih velikih balad: Giorgia, Simone Cristicchi , Massimo Ranieri, Noemi, in tudi nekateri izmed domnevnih favoritov, Irama, Francesco Gabbani in predvsem Achille Lauro naj bi stavili ravno na baladah in velikih emocijah. Z druge strani, če iščemo najbolj sodobne pop zvoke in trende … Sanremo je prava izložba in ambasada tega!
Mimogrede, veliko se je govorilo o odstopu raperja Emisa Kille. Se nam obeta še kakšen ‘škandal’, saj je Sanremo še kako znan tudi po tem …
Ja, škandal pripada Sanremu in mu tudi neizmerno pomaga, dokazano in skozi zgodovino. Od najbolj tragičnih in resničnih, kot je bil še sedaj skrivnostni domnevni samomor, ki ga je leta 1967 storil Luigi Tenco, ali pa protest Freddie Mercuryja in Blurov proti playback nastopanju za tuje goste, ali pa manipulacije mlade pevke Madame z dokazili o testiranju in cepljenju v obdobju Covida, ki je Italijo tako krvavo prizadel … pa vse do tistih najbolj ležernih ali celo sprovociranih in insceniranih, kot npr. leta 1995, ko je Pippo Baudo kar med prenosom pred kamerami čudežno in skorajda kaskadersko rešil domnevnega samomorilca iz lože gledališča Ariston, ali pa primer tetoviranega metuljčka eksotične lepotice Belen Rodriguez, ki je na oder pokukal izpod krila zelo očitno brez spodnjih hlačk, ali pa zelo javni odrski spor in razhod dua Morgan in Bugo. Škandal gre k Sanremu, kot muha na med. Ali pa morda, kot med v čaj – ni obvezen, ampak pogosto paše zraven. (smeh) Emis Killa je dokaj neškandalozno in tudi neglamurozno odstopil, saj je bil pred kratkim predmet obtožb in policijske ter sodne preiskave zaradi navijaškega nasilja v sklopu prave kriminalne združbe. Zato ne bi rekel, da gre za tipičen sanremski škandal. Bom pa pripomnil, da ravno z Amadeusovo skorajda slepo neomajno naklonjenostjo kateremu koli trendu iz lestvic prodaje v imenu ujemanja z domnevnim okusom mlajše publike, so se na festivalu začela pojavljati imena iz trap scene, ki žal slovijo po izredno nasilnih, nespoštljivih, če že celo odvratnih besedilih – Junior Cally, letos Tony Effe (s katerim si očitno žal delno deliva umetniško ime?!?). Še zdaleč nisem čistun, ampak v Napoliju imajo pregovor, ki pravi “A chi pazzèa cu’ ‘o ciuccio nun le mancano ‘e càuce” – tistemu, ki se igra z oslom ne bo primanjkovalo brc.
Novi festivalski voditelj
Jubilej je prinesel tudi novega (starega) voditelja. Kako drugačen bo Carlo Conti, če ga primerjava z Amadeusom, ki se je celo poslovil od televizije RAI?!
Amadeus si je najbrž želel malo zasluženega počitka. V vseh smislih zasluženega, saj je za umetniško vodenje in televizijsko vodenje Sanrema prejel vsakič med 200.000 do 750.000 evrov, s krovno pogodbo vredno kar 10 milijonov evrov v štirih letih. To so za naše razmere in pojme nedosegljivi in skorajda nepredstavljivi zneski, a to si pač lahko privoščita italijanska scena in šovbiznis, s tem se tudi se gradijo liki, zvezde in nivo celotne glasbene, televizijske ter estradne scene. Zato me prav nič ne čudi, da bi si Amadeus sedaj želel malce uživati v zasluženem, istočasno pa se, kot medijski stari maček zaveda, da včasih moraš malo ponikniti zato, da se te ljudje enostavno ne nasitijo. Carlo Conti, novi Umetniški direktor tega jubilejnega 75. Sanrema, ki ga je že v vodil v letih 2015, 2016 in 2017 (mimogrede so to tudi leta, ko je design scene podpisoval prej omenjeni mojster Riccardo Bocchini, očitno Contijev zaupnik in favorit), je izredno priljubljeni in prekaljen TV voditelj. Seveda je tudi velik ljubitelj Sanrema, kar je absolutno in neizbežno predpogoj za tako odgovorno pozicijo in delo. Je pa glasbeno morda malce bolj tradicionalist od njegovega predhodnika. In v tem duhu je tudi že vpeljal nekatere spremembe, ki sem jih prej omenjal in so vsaj deloma povratek k tradiciji ali pa vsaj kombinacija že preverjenih formul iz prejšnjih let. Ali bo to pomenilo tudi še večjo gledanost in uspešnost festivala, kot nekateri napovedujejo, to bomo videli. Conti je tudi mojster “politically correct” vodenja in javnega ter medijskega krmarjenja, zato ni bojazni, da bi se komurkoli preveč zameril.
Vsako leto se ugiba in špekulira o gostih, tako domačih (italijanskih) kot tudi tujih. Bo letos več tujih? Namreč zdi se mi, da je bil v času vodenja Amadeusa poudarek na domačih gostih.
Ja, Amadeusova izrecna želja in zamisel je bila menda ta, da se tudi zaradi dolžine prireditvenih večerov vse fokusira na tekmujoče izvajalce in glasbo.To seveda drži le delno, saj kljub temu, da je s tem umaknil prisotnost prestižnih tujih glasbenih gostov in čas namenil le peščici italijanskih megazvezdnikov, je istočasno dragocene minute podaril skečem z njegovim prijateljem, priljubljenim komikom in voditeljem Fiorello, ali pa večno prisotnim športnikom, nogometašem, domnevno dobronamernim politikom, ipd. To so mu številni kritiko očitali in tudi sam moram priznati, da pogrešam obdobja, ko sem v Sanremu osebno videl, poslušal in pogosto tudi srečal in intervjuval svetovne izvajalce, kot npr. U2, Blur, Robbie Robertson, Bryan Adams, Lionel Richie, Al Jarreau, Madonna, Chris Isaak, ipd. Sploh, ko so tej nastopali 100 % v živo, pogosto v izjemnih posebej za to priložnost izdelanih aranžmajih ob spremstvu velikega orkestra RAI in sanremskega benda! Pomislite, če na primer naštejem samo goste Sanrema leta 1996, ki ga je vodil železni Pippo Baudo, so tuji gostje bili: Bruce Springsteen, Pat Metheney, Cher, Blur, Take That, Kelly Family, Kenny G, Simply Red, Celine Dion, Vanessa Mae, George Benson, Michael Bolton, The Cranberries, Alanis Morissette, Andreas Vollenweider, East 17, Tina Turner in Bon Jovi. Ni slabo za eno samo leto, kajne?! Morda celo preveč, se strinjam, saj se pozornost že malce odmakne od predstavitve in tekmovanja nove italijanske glasbe. Pa tudi diskografski trg je bil v tistih letih bistveno drugačen – da, da, tudi to je omogočala dobra stara prodaja nosilcev zvoka, današnja pretočna in “zastonj” glasba se lahko zdi fajn in priročna, a vsak glasbenik, diskograf ali TV voditelj in organizator prireditev ve, da … malo denarja, malo muzike. No, letos je že nekaj gostov najavljenih in upam, da se bo še kakšno obetavno ali zveneče tuje ime našlo – sploh, ponavljam, če bo to v kombinaciji z nastopom v živo, s fantastičnim bendom, orkestrom in zvočno-slikovnimi mojstrovinami, ki jih RAI premore in naredijo iz sanrema zares svetovni unikum.
Nepredstavljive številke
Imate morda podatek, koliko ljudi stoji v zakulisju izbora ter kako potekajo priprave na ta najbolj odmeven festival?
Imam, in bo marsikoga šokiral! Skupna, celotna ekipa, ki tako rekoč “dela” Sanremo sestavlja 3564 ljudi. To vključuje vse RAI televizijske in radijske ekipe v Rimu, Milanu in na lokaciji v Sanremu, podporne ekipe za organizacijo, garderobo, masko, oglaševanje, varovanje, prevoz, logistiko ter tudi ekipo gledališča Ariston. Mimogrede, gledališče letos varuje 370 pripadnikov policije, Carabninierijev in drugih posebnih enot. Sama tehnična ekipa, ki dejansko izpelje festival šteje kar 405 ljudi. Zanimiv in zelo natančno razdelan je tudi organigram Sanrema, ki ga nad vsemi in s skorajda absolutno močjo odločanja o vseh vsebinah in oblikah festivala vodi umetniški direktor. Ta poveljuje ožji organizacijski ekipi, ki jo sestavljajo izvršni producent, projektni manager, pod njima pa odgovorni urednik, pod njim pa projektni manager za glasbeno koordinacijo ter dva avtorja besedil za voditelje, skeče in ostalo, pod njima pa 13 specializiranih podurednikov, štirje za odnose z izvajalci in založbami, dva za ustvarjanje video vsebin, eden za glasovanja ter 6 za logistiko in odnose s teritorijem in občino Sanremo. Ta ekipa celih 10 mesecev (začnejo namreč maja s potrditvijo umetniškega direktorja in julija z objavo razpisa s pravilnikom) pripravlja in ustvarja ta petdnevni festival z najdaljšo tradicijo v Evropi, za državo s 60-imi milijoni prebivalcev, ki si ga v povprečnem večeru ogleda 15 milijonov gledalcev v Italiji, plus neposredni evrovizijski prenos, plus prenos v vsaj šestih drugih, izvenevropskih državah. V Sanremu se ekipa seli že decembra, vaje v studijih italijanske radiotelevizije v Rimu pa se za glasbenike, orkester in vse izvajalce ter njihove producente začnejo en mesec pred festivalom, januarja. Veste, na RAI velja nepisani kodeks, da je uvrstitev v Sanremsko ustvarjalno, organizacijsko ali tehnično ekipo nekakšno priznanje odličnosti, ki tudi pri tujih RAI-evih poslovnih in medijskih partnerjih veliko šteje – ljudje se za to dobesedno potegujejo in se tudi z delom izkažejo. Evo, kadar se kdo sploh po kakšnih družbenih omrežjih glasno in očitajoče sprašuje: “Zakaj pri nas ne zmoremo narediti nekaj takega?” naj si pozorno prebere te številke in zgoraj omenjeno dejstvo. In, če bi začeli poglavje o financah, torej o honorarjih, o tehničnih in programskih investicijah, sponzorskih vložkih, cenah reklam, a tudi o izjemnih zaslužkih in finančnih plusih, ki jih vsa ta ekipa in trud in organizacija vsako leto in vse bolj ustvarjajo s Sanremom, so številke še bolj vrtoglave.
Kaj pa veličastna scenografija? Pri nas se za podobne festivale postavlja nekaj dni prej. Kako pa je s tem v gledališču Ariston?
Kot rečeno, že decembra se ekipa pojavi na lokaciji, v gledališču Ariston in prične z izgradnjo scene, po načrtu, ki je nastal ne samo z odobritvijo temveč tudi po okusu in celo zamislih ali željah umetniškega direktorja. Ampak ta izbere svojega stage designerja (kakor tudi svojega TV režiserja) že junija prejšnje leto, načrt pa mora biti dokončan, sprejet in potrjen v dveh mesecih, do prve dni avgusta. Ta izgradnja odra in scene pa iz več razlogov ni tako neboleča, saj med drugim ni rečeno, da jo bodo vsako leto izvajali isti mojstri in ekipe – kot javni zavod, tudi RAI mora upoštevati sistem javnih razpisov in pogosto se zgodi, da razpis dobi podjetje ali obrtnik, ki je pač dal najnižjo ponudbo, včasih celo nerealno nizko … kar seveda pomeni, da se potem z veliko dobre volje in dejanske ljubezni do festivala, kot socialni in nacionalni moment in ponos, ki preprosto “mora biti”, starejši mojstri in podjetja iz prejšnjih edicij festivala s svojimi izkušnjami in namigi priskočijo na pomoč tem novograditeljem in razpisnim srečnežem. Menda je v pripravi posebna zakonodaja, ki bi ravno iz tega razloga omogočala izjemo javnim razpisom, samo za namene Sanrema.
Mimogrede, je gledališče Ariston res tako majhno, čeprav na televiziji ne izgleda tako?!
Če povem, da je manjše od Gallusove dvorane Cankarjevega doma, bi mi verjeli? Res je presenetljivo majhno, sploh glede na televizijsko podobo in učinek, ki ga mojstri scene, luči in kamere dosežejo za gledalce! No, v kapaciteti morda ne deluje tako zelo majhno, saj ob običajnih prireditvah med parterjem , balkonom in ložami Ariston sprejme kar 1900 obiskovalcev. Ampak od stene do stene, dobesedno od betona do betona, oder Aristona meri 21 metrov, globine pa ima samo 16 metrov – zadaj je namreč ulica! Tudi zgodbe o tako zelo nevarnih sanremskih stopnicah na odru so povsem resnične, saj so zaradi vizualnega učinka globine stopnice izredno strme, optično pa so v globino podaljšane z umetno pretirano perspektivo ravnih površin in s tem, da je pogosto vsaka druga stopnica samo narisana. Za namene festivala umaknejo več vrst stolov v parterju, da tudi tako dosežejo tako vizualno globino scene kakor tudi prostor za orkester in bend. Število razpoložljivih stolov za občinstvo se s tem zmanjša na nekje med 1100 in 1400, odvisno od leta in od načrta odra ter scene. In tudi zato so vstopnice za Sanremo kar zasoljeno drage, nekje okoli 200 do 250 evrov za parter v prvih štirih večerih, in čez 750 evrov za finalni večer, na posamično družinsko enoto in hišni naslov pa se lahko ne glede na sredstva in finance kupi le dve vstopnici, da bi preprečili trgovanje z njimi.
Gledališče Ariston
Ali sploh obstaja možnost, da bi Italijani spremenili lokacijo festivala, namreč večina festivalov se seli v večje dvorane?!
Hm, jaz močno dvomim v to. Večje dvorane so običajno športne dvorane. In športne dvorane so namreč dobre za šport – že vsak uspešnejši glasbenik ali izkušen tonski mojster ve, da pogosto niso niti kaj preveč akustično obdelane ali premišljene za glasbene dogodke, na Sanremu pa je mimogrede v dvorani ozvočenje veliko boljše, veliko glasnejše in tudi veliko bolj cenjeno, kot bi si lahko mislili. Ne samo to, tudi sam ambient, vzdušje je bistveno drugače v betonski hali, kot pa v gledališču obdano z lesom, žametom in predvsem s tradicijo. Ime festivala pa že samo veliko pove – Sanremo, zato naj bi ostajalo v Sanremu. Kjer se vsako leto zgodi ta čudež, da relativno majhna in neprimerna dvorana, sredi manjšega mesteca, s težavnim dostopom med ozkimi ulicami polnimi trgovin in goste množice obiskovalcev in radovednežev, se spremeni v najpomebnejši in najbolj bleščeč glasbeni oder z živo glasbo v Evropi, če ne celo širše.
In še za konec, zakaj je Sanremo tako poseben?
Naj rečem … zaradi vsega zgoraj naštetega, ali pa naj se vrnem k sloganu – ker Sanremo je Sanremo! Če mu je skozi desetletja uspelo postati zgled in navdih za Eurovision Song Contest in še dalje ostajati dejanska, relevantna in uspešna platforma ter izložba za vitalno glasbeno sceno in magnet za največje tuje goste … očitno Sanremo nekaj dela prav. Upajmo, da še dolgo bo, ker v kreativnosti, svojeglavosti in svojevrstnosti je pogosto več, kot le kanček magije.
