Poletna noč 2023: Poklon Tomažu Domicelju in slovo Miše Molk

Tradicionalni gala koncert Poletna noč, ki se je zgodil 20. junija na Kongresnem trgu, je bil letos posvečen izjemnemu avtorskemu opusu Tomaža Domicelja. Ne nazadnje pa je gala dogodek – ki ga je vodila prva dama nacionalne televizije Miša Molk, ki se je z vodenjem te prireditve poslovila od nacionalne televizije (30. junija je šla namreč v pokoj) – predstavljal tudi otvoritev 71. Ljubljana Festivala.

RTV Slovenija je poletno prireditev Poletna noč prvič organizirala na pobudo Jureta Robežnika, in sicer v posvetilo ob smrti Majde Sepe, nadaljevala pa z obeleževanjem obletnic velikih imen slovenske popevke – skladateljev, tekstopiscev in pevcev.

“Hvaležna sem dragemu in spoštovanemu Tomažu Domicelju, da si je prav mene zaželel za povezovalko čudovitega koncerta in mi zaupal sprehod skozi njegovo dolgoletno in vseobsežno ustvarjalnost.” Miša Molk

Tomaž Domicelj

75 let na svetu, 57 let na sceni

Tomaž Domicelj je po srednješolskih plesih, ki jih je v letih 1965/66 obvladoval s svojim kvartetom Helioni, na pravo slovensko zabavnoglasbeno sceno najprej stopil kot kitarist. Z ansamblom Bojana Adamiča je sodeloval pri snemanjih filmske glasbe, z Majdo Sepe pa je leta 1969 na opatijskem festivalu priigral Juretu Robežniku in Branku Šoemnu prvo nagrado za skladbo ‘Človek, ki ga ni’. Že naslednje leto se je kot komponist in tekstopisec z dvema skladbama pojavil na drugem slovenskem mladinskem festivalu. Njegovo skladbo ‘Sanjska deklica’ je odpel Edvin Fliser, Alfi Nipič pa je z aranžmajem Jožeta Privška Domicelju pripel nagrado tednika Mladina za skladbo ‘Zbogom, sin’.

Tomaž Domicelj je že več kot 55 let del slovenske glasbene scene. V 60. letih prejšnjega stoletja je ustanovil kvartet Helioni, samostojno pot nadaljeval kot kitarist in skladatelj ter se v začetku 70. let uveljavil kot tekstopisec in pevec.

Čez leto dni, 1971, je Tomaž Domicelj na ljubljanskem mladinskem festivalu nastopil tudi kot pevec in s ‘Staro mamo’ (aranžma: Dečo Žgur) spet osvojil eno izmed nagrad, s tem, da je ta skladba takorekoč postala prva prava Domiceljeva radijska uspešnica oziroma ‘hit’. Tovrstni uspehi, ki zvenijo še dandanes, so se nadaljevali. ‘Brez sonca cvetja ni’ v izvedbi Janeza Puha je osvajala prva mesta v ‘Mladinskem radijskem klubu’ RTV Ljubljana, ‘Jutri bo vse dobro’ (aranžma: Jure Robežnik) pa je Domicelju, ki je vedno pel v slovenščini, celo prinesla nagrado občinstva na subotiškem festivalu.

Pot na Slovensko popevko je začel leta 1972 in v naslednjih letih postal priznan kantavtor. Med prekinitvijo Slovenske popevke je sodeloval na festivalu Pop delavnica in tudi zunaj glasbenih festivalov nizal številne glasbene uspešnice, ki so še danes žive in zanje upravičeno rečemo, da so ponarodele.

Leta 1972 je Tomaž Domicelj kot prvi pravi kantavtor zakoračil na oder Slovenske popevke in za drugo izvedbo pesmi ‘Nič več sam’ (aranžma: Tomaž Habe) povabil sarajevske rokerje Indekse, kar je bil prvi tovrstni dogodek v Hali Tivoli. Uspeh je sicer izostal, se je pa Domicelj s svojo 12-strunsko kitaro in vokalom leta 1975 let toliko udarneje pojavil s skladbo ‘Danes bo srečen dan’ (aranžma: Jože Privšek), ki je v drugi verziji zazvenela z Nedo Ukraden in skupino Kamen na kamen. Zaradi vojaščine je bilo leto 1976 popevkarsko mirno, medtem ko je leta 1977 v Celju na Slovenski popevki zazvenela Domiceljeva ‘Moja kitara’ (aranžma: Milan Ferlež), v drugi inačici zopet s Sarajevčani, s skupino Teška industrija.

Spevne melodije – od bluesa in romantičnih srčnih popevk do punkovsko in rapersko obarvanih, celo klasično začinjenih glasbenih eskapad, skupaj z vrhunskimi aranžerskimi sodelavci, so značilni za ustvarjalnost Tomaža Domicelja.

Leta 1978 je bila Slovenska popevka znova v Celju, kjer je ‘Jamajka’ (aranžma: Dečo Žgur) prejela prvo nagrado mednarodne žirije, s tem, da je Domicelj na taistem festivalu sodeloval tudi kot tekstopisec za skladbi Ota Pestnerja (‘Slovo od mladosti’) oziroma Jureta Robežnika (‘Sneg v maju’). Leto zatem je sledil premik nazaj v ljubljansko Halo Tivoli, kjer se je zgodil nekakšen prelom z zlatimi leti Slovenske popevke, saj je Domicelj za klavirjem, s svojo petčlansko zasedbo in skladbo ‘Avtomat’, osvojil prvo nagrado občinstva, medtem ko je drugo inačico ‘Avtomata’ v srbščini odpel beograjski kantavtor Srdjan Marjanović. Zanj je aranžma za big band prispeval Vojislav ‘Bubiša’ Simić, ki dandanes šteje devetindevetdeset let!

Pronicljivost, angažiranost, humor – včasih bridek ali črn – domačna sodobna besedila, ki so aktualna še desetletja po nastanku, so stalnica avtorja, ki preseneča že dobrih petinpetdeset let.

‘Hej, Meri’, ‘Joj, mami, pankerji grejo’, ‘Preveč je kartotek’ so angažirane Domiceljeve pesmi, ki so sledile na Slovenski popevki, dokler je ni nadomestila Pop delavnica, na kateri je Domicelj ponovno zagrmel s skladbama ‘Špricer blues’ in ‘Si-si-Simona’. Leta zatem se je znova pojavila Slovenska popevka in z njo, po vrnitvi iz Velike Britanije, tudi Domicelj, s skladbami kot so ‘Življenje se mi spet zapleta’, ‘Kino’ in seveda polemično ‘Zakaj ne maram Mozarta’, ki pa je leta 2002 prejela dve nagradi – za najboljše besedilo in za najboljši aranžma (Milko Lazar). Sodelovanje z Lazarjem je prineslo tudi dve zaporedni prvi nagradi na mariborskem festivalu narečnih popevk – ‘Če bi lohka’ in ‘Bog me še ne mara’.

Glasbenik, pevec, tekstopisec, skladatelj, prevajalec, novinar, založnik in producent so vsi obrazi Tomaža Domicelja.

Marsikatera Domiceljeva skladba ni bila nikoli na nobenem festivalu niti na kakršnikoli lestvici popularnosti, a se je vseeno prijela in ostala do danes, bodisi v njegovi ali kakšni drugi izvedbi. Če omenimo samo ‘Slovenskega naroda sin’, ‘Banane’, ‘Življenje je lepo’, ‘Ko se zjutraj zbudiš’, ‘Ker te nima rad’, ‘Kaj naj jem’… Še in še bi lahko naštevali. Spevne melodije – od bluesa in romantičnih srčnih popevk do punkovsko ter rapersko obarvanih, celo klasično začinjenih eskapad, skupaj z vrhunskimi aranžerskimi sodelavci, so značilnosti za ustvarjalnost Tomaža Domicelja. Pronicljivost, angažiranost, humor – včasih bridek ali črn – domačna sodobna besedila, ki veljajo še desetletja po nastanku, pa so nekakšna Domiceljeva stalnica, ki pravzaprav preseneča že več kot petdeset let.

Dvajset primerkov tovrstnega ustvarjanja je bilo letos možno slišati in v najrazličnejših novih izvedbah, in sicer 20. junija na otvoritvenem koncertu znamenitega 71. ljubljanskega festivala. In zato: Poletna noč – Srečen dan!

Gala koncert Poletna noč, ki vsako leto nastane v koprodukciji RTV Slovenija in Festivala Ljubljana, je postal že tradicionalna prireditev, ki obuja edinstven spomin na bisere iz zakladnice slovenske zabavne glasbe. Letos se je zgodil 20. junija, nacionalna televizija pa bo posnetek otvoritve prikazala 1. julija ob 20. uri na prvem programu TV SLO.

Izjmeno bogat arhiv

Tomaž Domicelj je za arhiv RTV Slovenija nanizal več kot 400 posnetkov. K tej številki je treba dodati še na stotine skladb na njegovih malih ploščah, kasetah, albumih in kompilacijah, da ne omenjamo posebej koncertov. Izmed le-teh, ki so se v osmih letih odvili na treh prizoriščih ljubljanskih Križank, je bilo lani na dvojnem albumu ‘Jubilej’ v počastitev 70-letnice Ljubljanafestivala (i)izbranih za več kot dve uri in pol izvedb – z najrazličnejšimi uglednimi gosti – od tega 38 vokalnih in ena inštrumentalna skladba.

Za konec še diplomsko delo

Obsežno je tudi Domiceljevo prevajalsko delo, bodisi na področju knjižnih biografij znamenitih angleških in ameriških glasbenikov, kakor tudi številnih tujih ponarodelih skladb. Leta 1974 je na filozofski fakulteti uspešno zagovarjal diplomsko delo ‘Besedila slovenskih popevk – delež pesnikov’, največji Domiceljev dosežek s področja uglasbenih besedil pa so – tudi visoko priznani na mednarodnem akademskem prizorišču – njegovi prevodi triindvajsetih pesmi za rekordno obiskani muzikal ‘Mamma Mia’.

“Predstavili smo del opusa izjemnega avtorja Tomaža Domicelja ob njegovi 75-letnici. Skozi kariero je uspešno krmaril med vlogami pevca, tekstopisca, skladatelja, založnika, prevajalca, producenta in celo reperja. Ustvaril je veliko uspešnic in za nekatere lahko upravičeno rečemo, da so ponarodele.” Miša Molk