Oto Pestner: Evrovizija je fenomen, ki se razvija z vsako generacijo

Oto Pestner, ena največjih ikon slovenske glasbene scene, že več kot pet desetletij navdušuje s svojim izjemnim talentom in čutno interpretacijo. Glasba ga spremlja že od otroštva, danes pa njegov opus obsega vrsto uspehov doma in v tujini. V ekskluzivnem intervjuju nam je zaupal svoje glasbene začetke, vpliv festivalov na njegovo kariero ter poglede na razvoj sodobne glasbe. Pestnerjev glasbeni pogled ostaja jasen – glasba je univerzalni jezik, ki povezuje in presega meje.

Glasba je bila del vašega življenja že od mladih let. Kako se spominjate svojih začetkov? Kateri trenutki so bili tisti, ko ste začutili, da bo glasba postala vaša življenjska pot?
Glasba me spremlja že od rojstva, saj je bil moj oče glasbenik, v našem domu je bilo vedno veliko glasbe. Že kot otrok sem rad prepeval in poslušal različne glasbene zvrsti. Moj prvi stik z odrom je bil povsem naraven – nastopal sem že kot deček in takoj začutil, da je oder moj drugi dom. Eden prvih pomembnih trenutkov je bil nastop pri dvanajstih letih, ko sem v studiu Radia Celje snemal prve pesmi. Takrat sem se zavedal, da je glasba moje poslanstvo.

Na svoji glasbeni poti ste nastopali na številnih festivalih in dosegali izjemne uspehe. Kako so vas festivali, kot so Melodije morja in sonca, oblikovali kot izvajalca? Imate kakšno posebno zgodbo ali spomin na svojo zmago na teh festivalih?
Festivali so bili vedno odličen način za predstavitev novih pesmi in stik z občinstvom. Melodije morja in sonca so festival, ki mi je posebej pri srcu, saj združujejo poletno vzdušje in ljubezen do glasbe. Spomini na zmage in nastope so neprecenljivi, a pomembnejša od nagrad je bila vedno energija, ki sem jo delil z občinstvom.

Leta 1995 ste skupaj z Ireno Vrčkovnik nastopili na EMI s pesmijo Oda ljubezni. Kakšni so bili vaši občutki pred nastopom? Kaj vam pomeni sodelovanje na nacionalnem izboru in kako gledate na ta festival danes?
EMO sem vedno dojemal kot festival, kjer glasbeniki pokažemo, kaj zmoremo, in kjer se soočimo z glasbenimi trendi tistega časa. Oda ljubezni je bila pesem, ki sva jo z Ireno pela z iskrenimi čustvi, kar se je poznalo tudi na odru. Pred nastopom sem čutil vznemirjenje, a ko sem stopil pred občinstvo, se je vse umirilo – glasba je vedno tista, ki vodi. Danes na EMO gledam kot na pomemben festival, čeprav se je skozi leta precej spremenil.

Evrovizija se skozi leta spreminja in prilagaja glasbenim trendom. Kako vi osebno vidite njen razvoj? Menite, da ohranja svoj izvirni čar in glasbeno vrednost?
Evrovizija je fenomen, ki se razvija z vsako generacijo. Nekatere pesmi, ki so nekoč zmagale, bi danes morda ne bile konkurenčne in obratno. Včasih je bil večji poudarek na vokalni interpretaciji in melodiji, danes pa ima vizualna podoba večjo težo. Kljub temu Evrovizija še vedno ostaja prostor, kjer lahko umetniki predstavijo svojo glasbo množicam, in to je njena največja vrednost.

Sanremo velja za enega najprestižnejših festivalov v Evropi. Kako gledate na italijansko glasbo in na festival Sanremo, ki že desetletja vpliva na evropsko glasbeno sceno?
Italijanska glasba ima posebno dušo, melodije so izjemno čustvene in besedila nosijo močna sporočila. Sanremo je festival, ki že desetletja ohranja kakovostno glasbo in omogoča, da odlične pesmi dosežejo širše občinstvo. Italijanski glasbeni vpliv je močan in brezčasne pesmi, ki so nastale na tem festivalu, so del evropske glasbene dediščine.

Skladba To noč, ki ste jo zapeli z Alenko Godec, je meni ena vaših najljubših. Kaj vam ta pesem osebno pomeni? Kako doživljate povezavo z občinstvom, ko jo izvajate?
Pesem To noč nosi posebno energijo in emocijo. Z Alenko Godec je bilo petje vedno užitek, saj je neverjetna vokalistka. Ko jo izvajava v živo, občinstvo začuti iskrenost pesmi, kar je najlepši del glasbenega nastopa – ko veš, da si z nekom povezan skozi glasbo.

Kot dolgoletni glasbenik ste bili priča številnim spremembam v svetovni glasbi. Kakšno je vaše mnenje o današnji svetovni glasbeni sceni? Menite, da glasba danes še vedno nosi enako čustveno globino, kot jo je nekoč?
Glasbena scena se nenehno spreminja in prilagaja trendom. Danes je veliko več poudarka na produkciji in vizualni predstavitvi, kar ni nujno slabo. Vendar pogrešam pesmi, ki bi imele bolj poglobljena besedila in močna sporočila. Seveda še vedno obstajajo izjemni izvajalci, ki ohranjajo kakovost, a potrošniška naravnanost glasbene industrije je marsikaj spremenila.

Ko pogledate nazaj na svojo kariero, kaj bi rekli, da vas je glasba naučila o sebi in o svetu? Kateri so tisti trenutki, ki so vam najbolj ostali v spominu in so vas oblikovali tudi kot osebo?
Glasba me je naučila potrpežljivosti, discipline in predvsem tega, da so trenutki, ki jih deliš z ljudmi, največje bogastvo. Eden najpomembnejših trenutkov je bila zmaga na Slovenskem festivalu popevk pri petnajstih letih – to je bil trenutek, ko sem začutil, da me glasba vodi. Posebno mesto imajo tudi nastopi z velikimi glasbeniki, ki so me navdihovali skozi leta.

Glasba ima moč, da povezuje ljudi in premika meje. Kako vi kot glasbenik doživljate vlogo glasbe v sodobnem svetu, ki je poln izzivov? Menite, da ima glasba še vedno moč, da prinaša upanje in spreminja družbo na bolje?
Verjamem, da ima glasba še vedno moč, da združuje, zdravi in prinaša upanje. Svet se spreminja, izzivi so vedno novi, a glasba ostaja univerzalni jezik, ki presega meje in povezuje srca.

Kakšne nasvete bi dali mladim glasbenikom, ki šele začenjajo svojo pot? Kaj je po vašem mnenju ključno, da ostaneš zvest sebi in svojim glasbenim vrednotam v današnjem hitrem in komercialno usmerjenem svetu?
Najpomembnejše je, da verjamejo vase in v to, kar ustvarjajo. Glasba ni le posel, ampak predvsem umetnost in način izražanja. Naj se ne prilagajajo samo trendom, ampak naj ostanejo zvesti svoji viziji. Iskrenost in trdo delo vedno najdeta pot do občinstva.