Nino Ošlak: Lanska zmaga je bila pika na i, zdaj pa grem naprej

Nino Ošlak je glasbenik, ki te s svojo toplino pritegne že ob prvem stiku. V pogovoru se razkrije kot izjemno prijazen in optimističen sogovornik, ki globoko spoštuje tako svojo glasbo kot občinstvo. Njegova ustvarjalna pot ni le odsev dolgoletnega trdega dela, ampak tudi ljubezni do lastnega glasbenega izraza. Z nasmehom pripoveduje o izzivih v glasbeni industriji, a kljub vsem spremembam ostaja prepričan v moč glasbe, ki presega zgolj površinsko potrošnjo.

Kako ste našli svoj glasbeni izraz? Je to bila zavestna odločitev ali bolj naraven proces skozi čas?
Najprej bom rekel hvala, ker ste to opazili, ker to slišite. Skozi leta in leta ustvarjanja, vaj, pisanje, izvajanja različnih stilov glasbe sem se izoblikoval. Zadnja leta mi velikokrat ljudje rečejo, da prepoznajo mojo glasbo, da slišijo njen zvok. Tudi ko recimo pišem za kakšnega drugega izvajalca. In to jemljem kot kompliment. Zato težko rečem, da je bila zavestna odločitev. Ko sem že hodil po poti svoje avtorske glasbe, sem se vedno bolj začel tega zavedati in sem postopoma začel bolj zavestno usmerjati še več energije v ustvarjanje lastnega izraza, zvoka.

Kako gledate na razvoj glasbene industrije v zadnjih petnajstih letih? Kakšne spremembe ste opazili in kako so vplivale na vas kot glasbenika?
Spremembe so del življenja. So edina stalnica v naših življenjih in tega se ne zavedam vedno dovolj dobro. Glasba je, tako mislim osebno, vedno odraz nekega časa, obdobja, v katerem živimo. In njen zvok, zven je doživljanje umetnika v tistem času skozi njegove oči, ušesa, srce. Bistven napredek in spremembe so se zgodile s prisotnostjo interneta na vsakem koraku. Danes je poplava glasbe, video vsebin, vseh mogočih kombinacij različnih umetniških izrazov. Veliko je tudi »pofla«. Kar ti neka platforma predlaga, sugerira, ni ravno morda najboljše, kar obstaja. Na nek način je včasih še težje priti do ljudi, do njihovega srca. Ker smo postali kot družba zelo drugačni. Naša pozornost je izjemno kratka. Če se refren ne zgodi v nekaj sekundah, večina poslušalcev obupa, klikne naprej. Ne pravim, da sem pesimist in da vse vidim kot slabo. Samo opisujem spremembe, ki jih opažam. Vedno znova pa me navdušijo živi koncerti. Tam je še vedno pristen stik, ljudje čutijo s teboj. In to je tisto najlepše, kar obstaja.

Ste kdaj občutili pritisk, da se v svoji glasbi prilagodite določenim standardom ali tematikam, ki so varna izbira za širše občinstvo?
Po duši sem starec, po izgledu pa mi večkrat rečejo, da dobro skrivam leta. Čeprav se ne trudim, ampak tako pač je, mati narava je naredila svoje. (smeh) Zato je velikokrat izziv, ko pojem kakšno resnejšo pesem, da me ljudje ne bi jemali dovolj resno. Vsaj pred leti se mi je zdelo tako in sem kakšno balado, ki sem jo res napisal s srcem, prepustil drugim pevcem, pevkam. Ampak ni mi žal. Super občutek je, ko vidiš, kako tvoja glasba zaživi z novo izvedbo, z nekim drugim pogledom. Priznam pa, da sem v začetnih fazah kariere večkrat razmišljal in kalkuliral. Ne vem, zakaj bi lagal, ampak želiš ugajati, želiš biti všečen. Kdo pa ne, kajne? Ampak sem dovolj hitro ugotovil, da se s tem oddaljujem od sebe. Kmalu sem nazaj vzel klavir, napisal nekaj bolj osebnih pesmi in takrat so se karierno stvari začele odvijati drugače. Vedno bolj grem po poti, da pojem res tisto, kar mislim, kar mi je všeč in v kar verjamem.

Kako se soočate z idejo, da je glasba postala zgolj produkt za hitro potrošnjo?
Na stvari lahko človek vedno gleda z različnih zornih kotov. Znam se odmakniti od stvari, izdelkov, tudi svojih. In jih čisto komercialno pregledati, analizirati. Čeprav je to včasih težko, ja. Slovenija je res mali trg, ne govorimo o milijonskih številkah, no, če kdaj tudi, so to le številke na YouTubu in podobno. Na naših bančnih računih ni takšnih številk. (smeh) Kljub temu znam pogledati tudi z drugega kota – verjamem v veliko moč glasbe. Pred leti mi je pisala mlada bolnica, ki je pristala na onkologiji. Osebno krizo je imela, razšla se je s fantom in v eni od mojih pesmi, v besedilu našla izjemno moč. Napisala mi je tako ganljivo sporočilo. Še danes ga hranim. Glasba lahko premika. Ne samo nakupovalne košarice, ampak mnogo, mnogo več kot le to.

Se vam zdi, da slovenska publika ceni glasbo dovolj, da bi podprla njeno dolgoročno rast?
To je precej širši problem, ne samo glasbeni. Nasploh se mi zdi, kar opažam predvsem med mladimi, da ni več spoštovanja do naše lastne identitete – kulture širše gledano. Od jezika na prvem mestu do neke pripadnosti, ponosa, navdušenja nad domačimi izvajalci, umetniki, ustvarjalci. Opažam velik razkorak med velikimi tujimi glasbeniki in lokalnimi. In ko rečem lokalnimi, imam v mislih celotno regijo, tudi južno od nas. Slovenija pa je tako majhna, da si izvajalci težko privoščimo takšne velikanske produkcije in ogromne koncerte. Prepričan sem, da ni problem v kvaliteti, ampak pač ekonomsko gledano v naši majhnosti. Vseeno pa sem velik optimist. Zadnje čase je na slovenskem glasbenem prizorišču spet porast dobre glasbe, veliko se snema, veliko je koncertov. In to dobrih. In tega sem res vesel.

Kako ste se čustveno in umetniško razvili od zmage na lanski Popevki do danes? Kakšne so glavne spremembe v vašem pristopu do glasbe in komunikacije z občinstvom?
Težko rečem, da je kaj korenito drugače, ker me je izbralo občinstvo. To jemljem predvsem kot potrditev, da delam odlično in da je prav, da delam glasbo s srcem. Skušam res ostati zvest svojemu zvoku, izrazu, iščem pa seveda nove ideje, navdihe. Lanska zmaga je bila lepa pika na i dolgoletni karieri, zdaj pa grem naprej. Nisem se ustavil. Vmes sem veliko ustvarjal. Res pa sem si nekaj časa po festivalu vzel čas za počitek, ker sem kar precej hudo zbolel. S tem ni šale, sem občutil na lastni koži. Žal.

Kaj želite sporočiti poslušalcem s komadom Kdo te zdaj objema? Kako je nastala ta pesem in kakšna je njena zgodba?
Pesmi o zlomljenih srcih je bilo napisanih že nešteto, v to sem prepričan. A vsak od nas ima svoje zgodbe in ob tem svoje občutke, zato se mi zdi tema ljubezni vedno zanimiva. Zelo se me dotakne, ko se komu od mojih bližnjih kaj zgodi, in tako je bilo pri tej pesmi. Objem je močna beseda, močna gesta. In ko se neka zgodba konča, se velikokrat sprašujemo, kdo pa zdaj objema našo ljubljeno osebo, ali je ta objem dovolj topel. A še morda kdaj pomisli name? In podobno. Nisem želel objokavati preteklih vez, ampak pogledati naprej, ob tem pa vseeno ohraniti lepe spomine, ki jih v fazi žalovanja pogosto pozabljamo. Radi preklinjamo, obujamo slabe reči. Ta pesem pa, čeprav je konec ljubezni, nosi pozitivno noto in spodbuja k temu, da gremo naprej bogatejši za eno izkušnjo ali dve. (smeh)

Kako ste pri snemanju novega albuma združili elektronske elemente z romantično tematiko? Kakšne izzive ste pri tem srečali?
Naslov je nastal, ko sem razvijal koncept albuma. Elektro-romantika je pravzaprav besedna sestavljanka dveh delov plošče. To bo moj četrti album in izšel bo v digitalni obliki, ker grem seveda v korak s časom. Koncept, idejo pa sem dobil v nekih starejših časih, časih kaset. Bila je stran A, kjer so bili včasih večji hiti, pa stran B, na kateri so bile recimo novejše pesmi in tako dalje. In podobno bo pri meni. Stran A ali »elektro« bodo že znani hiti, pesmi, ki so v zadnjih letih odmevale na radijskih postajah in nosijo moj prepoznaven pop zvok z nekaj primesi elektronske glasbe. Stran B ali »romantika« pa bodo povsem akustične pesmi, posnete v živo samo s klavirjem. Pri eni se mi pridruži tudi violončelistka, sicer pa bodo to čisto surove, zelo intimno odpete pesmi. Med njimi tudi kakšna predelava kakšne starejše.

Koncert v Cankarjevem domu je velik dogodek v vaši karieri. Kaj lahko poslušalci pričakujejo od tega doživetja?
Preveč ne želim razkriti. Če vse veš vnaprej, ni tako zanimivo, a ne? Gostov ne bom razkril, lahko samo povem, da ne bo nikogar od pevcev, ampak bodo drugačne oblike presenečenj. To bo večer, kjer bom s svojim bendom in z nekoliko razširjeno ekipo obujal spomine na moje začetke, pogledali pa bomo tudi v prihodnost in zaigrali kakšno čisto svežo z nove plošče. Predvsem si želim, da se bodo ljudje imeli fajn. Mi z ekipo res noro uživamo in mislim, da se to vedno čuti na koncertih. Na tem še toliko bolj, ker bo drugačen, unikaten. Pridite sedmega novembra ob dvajseti uri v Cankarjev dom.

Kako skrbite za svoje notranje ravnovesje in duhovno zdravje ob napornem urniku glasbenika?
Verjamem v energije, v to, s kakšnimi ljudmi se obkrožaš, takšno energijo prejemaš in produciraš tudi sam. Skušam loviti ravnotežje med delom in prostim časom. Za ustvarjalnost je to zelo pomembno. Ko pride dolgčas, se rodijo najboljše ideje. Rad pa športam, tečem, kolesarim, telovadim vsaj petkrat tedensko. In to mi ni muka, ampak je postalo res način življenja.