
Ona. Ne le samosvoja glasbenica, pevka, pesnica in pisateljica, tudi zavestna mama in prijateljica sebi ter drugim. Predvsem pa ženska in velika opazovalka bivanja. Biva v duhovnem vedenju, različna obdobja življenja pa so ji dajala različna izkustva. Sedaj le še živi in diha trenutek bivanja na materi Zemlji. Ona. Ženska. Morebiti boginja.
Katera pomembna sporočila je uspelo vašim staršem in starim staršem predati vam?
Oče je bil velik naravoljub. Celo šaman. Akademsko izobražen glasbenik, ki ni pozabil svojih korenin, zato se je po študiju vrnil v rodno vas, Beltince. Odraščala sem v čudoviti družini, kjer se je plesalo in veliko pelo. Kljub temu, da je oče kasneje zbolel, je trobenta na terasi doma pela vsak dan. Na vsakodnevnih sprehodih v Sloparco – gozd v bližini doma – mi je s svojim občudovanjem tudi najmanjše cvetlice nekje v travi sporočal o smislu bivanja. Ni govoril preveč in je toliko bolj izžareval radost ob pogledu na cvet, ptico, mlad poganjek na drevesu, ki ga je pobožal ob njegovem rojstvu, ter dvigal roke v zahvalo stvarstvu. Predvsem pa se spominjam njegovih besed, da živenje premnogokrat jemljemo preresno. Z mamico sta se iskreno ljubila. Dragocena mu je bila in nenehna hvaležnost zanjo je prevevala naš dom. Mamica se je odzivala z nasmehom, igrivostjo in nežnostjo. Poznala sta težave, ki jih je nalagalo živenje, a še bolj sta poznala rešitve. Pri mojih trinajstih letih me je oče postavil na oder z družinskim ansamblom Finesse in hudomušno dejal: »Znanje se nabira na odru in ne v šoli.« Spominjam se tudi starih staršev, ki so se s težavo reševali okov preteklosti. Pa vendar so veliko prepevali in tkali rime, dedek je bil znan prekmurski mužikaš, igral je na črno kitaro in kontrabas. Z mojim bratom, ki je tudi glasbenik, sva odraščala v miru, v vedoželjnosti in negovanju lepih vrednot. Slednje mi je uspelo predati svojima dvema rojencema, oba pa sta tudi glasbeno izjemno nadarjena.
Delo vas vodi vse od džeza in popa do narodne ter romske glasbe. Kako so se te glasbene zvrsti spremenile v zadnjih letih?
Preplet stilov petja mi je dal dober uvid v to, da glasba ne pozna meja. Tako v jazzu, popu, narodni in romski glasbi lahko najdeš elemente enega ali drugega. Tehnokratski svet je v sodobnem času resda močno posegel v avtohtonost posameznih stilov glasbe, pa vendar je človekovo notranje izkustvo tisto, ki edino lahko razgiba izvornost nekega stila. Res je tudi, da sama še vedno raje posegam po glasbi, ki je izvorna in me s svojo značilnostjo popelje na potovanje po deželi, iz katere izvira. Tudi v moji lirični poeziji je v izraznosti zaznati elemente jazza prav tako kot brezčasnost panonske ravnice. Upoštevajoč zakona enosti takšne in drugačne meje ne obstajajo – niti geografsko niti v glasbi. V duhu smo eno in zato brezmejni.
Na Festivalu narečnih popevk ste sodelovali trikrat, zadnjič leta 2011. Česa vas je, če se ozrete nazaj, ta festival naučil, tudi za življenje?
Na prvem Festivalu narečne popevke sem sodelovala z očetovo pesmijo Müra, ki jo je oče poslal Edvinu Fliserju, in spomnim se obiska Edvina pri nas doma v Beltincih in njegovih besed: »To pa mora iti na festival.« Ker festivalskega nastopanja nisem poznala, nisem čutila nekega posebnega navdušenja. (smeh) Na nastop imam precej medle spomine, le ponosna sem, da je takrat Big Band vodil legendarni Jože Privšek. (nasmeh) Pred petnajstimi leti sem še enkrat sodelovala na mednarodnem tekmovanju v Čakovcu, kjer sem od strokovne komisije prejela prvo nagrado za najboljšo interpretacijo avtorske pesmi Znati, ki je na albumu Pisma v šatulji. Festivali me sicer nikoli niso posebej pritegnili, saj so velik odmik od načina življenja, ki ga živim, zato je zadnji festival leta 2011 bil verjetno zadnji. (smeh) Tekmovalnost je velik odmik od mojega načina živenja, zato sledim motu: »Nihče me ne more premagati, ker jaz z nikomer ne tekmujem.« (nasmeh)
Odkruške vaše zgodbe je čutiti tudi v vaši knjižici Pisma v šatulji, ki jo krasijo zajemljive pesmi. Kako (dolgo) je nastajala?
Pisma sem v šatuljo devala zadnjih nekaj let, pisala sem jih v zgodnjih jutrih, ko je svet še spal, v trenutkih, ko so bila čutenja skozi sen očiščena. (smeh) Ko se je leta 2020 začela svetovna virusna predstava, sem bila primorana zaključiti sedemletno nastopanje v Avstriji. In ker poznam le rešitve, sem tudi tokrat zgolj sprejela, da bo pa odslej pač drugače. (smeh) Na vrhu griča s čudovitim razgledom na svet panonske ravnice sem končno imela dovolj časa za dokončanje Pisem v šatulji. Knjigo in uglasbitve besedil sem spisala v enem letu in v studiu Dejana Berdena, ki je vse melodije aranžiral, uglasbila deset skladb avtorjev besedil – Ferija Lainščka, Simone Šarotar Žižek in prav tako moje ter besedila Milana Kranjca. Slednji mi je velikodušno pomagal, da sta se knjiga in album lahko umesila v obliko za dotik.
Priznam, pesem Istina me je prav ganila. Spomnila me je na to, s kakšno strastjo vsak dan iščemo svobodo. Kaj vse tiči za tem simbolom resnice?
Spoznanje je, da smo tukaj na materi Zemlji le popotniki skozi živenje. Ta uvid se je porodil ob neki priliki na sprehodu po ravnici, ki je dal že marsikateri odgovor na moja vprašanja. Zapisala sem ga v Istini, resenici, kjer opisujem, kdo sem in čemu sem na materi Zemlji in da je iskanje ključa, ki odpira vso vedenje v nas, bistvo. V pesmi je veliko simbolike. »Vöter kundra moje misli, / nešče, ka bi čüjla istino.« Veter je ta navihanec, ki mi ne pusti slišati moje istine, kajti nenehno se zapleta v moje misli, jih kuštra, da prikrije resenico, ki je globoko v meni. A potem: »Ftič v meni klüjn odpre.« Ptič v meni kljun odpre in zapoje istino. Pesem Istina se je rodila sinhrono tako v besedilo kot melodijo, danes pa jo čaka še obleka, ki bo v studiu kmalu kreirana. (nasmeh) Svoboda, ki jo razkriva Istina, je v nas, ko razgrnemo vse tančice prepričanj, ki smo jih pridobili skozi šolski sistem, norme in izrojena prepričanja, zapisana v kolektivni zavesti. Svoboda je notranji mir, ko spoznaš, da je ta trenutek edino, kar imaš. Tu sem zaradi svoje izbire, a od tu lahko svobodno odločam, kakšen bo moj naslednji trenutek.
Kako se je življenje spremenilo, ko ste končno dočakali sebe?
Mojih štirideset zemeljskih let delovanja v glasbenem svetu je zgodba, ki bi jo privoščila vsakomur. (smeh) Učenje je moja strast in vsakršna situacija je bila zame učenje. Bila sem aktivistka za ohranitev reke Mure, sodelovala v mnogih glasbenih projektih, v mnoge tuje zgodbe sem devala košček sebe. Plesala sem v različnih stilih glasbe, srečevala mnogo ljudi, bila uvidevna, prijazna, nemalokrat naivna, ker sem verjela, da prav vsi zmorejo poštenost in integriteto. Obenem pa mi prav nič ni ušlo iz pogleda in čutenja. Vse sem skrbno zlagala in sedaj razbiram le še semena, ki obetajo. Dobro kalijo. (smeh) Uvidi zadnjih zemeljskih let so pritekali preko mojih razvitih tipalk kot darovi za graditev templja svoje ženskosti in ženstvenosti. Notranji mir pa je moj pogoj, da se zagledam v izvornosti. Prav všeč sem si. (smeh)
Bi sami sebe prevarali, če bi svojo originalnost, svobodo in to, da mislite s svojo glavo, izdali ali celo prodali?
Prodajamo se na različne načine, a največkrat se človek niti ne zaveda, da prodaja sebe za majhen denar, za občutek ljubezni, za občutek pripadnosti, za ugajanje, za občutek bližine. Kar ni enako z »biti ljubezen, biti obilje, biti pripaden sebi, ugajati sebi, biti bližina sebi«. Kajti samo tak si lahko neškodljiv drugim in kot tak lahko čudovito bivaš z drugimi. Izraz »delo na sebi« se uporablja v boju s samim sabo, zato mi ni blizu. (smeh) Raje bi ga opisala kot potovanje vase, k iskanju notranjega miru, kar pa seveda zahteva delo in trud, da se očistiš tisočero naloženih tančic in nekaterih težkih odej. (smeh) Otresla sem se zarjavelih prepričanj, usidranih skozi šolski sistem iz zgodnjih let. Kot pri nas vseh veliko nečastno vlogo indoktrinacije odigra prav šolski sistem, ki skrbno vsrka otroke v svoje kolesje, starše pa pošlje v službe za golo preživetje. Tako se loči otroke od vira in edinega zdravega temelja, od materine bližine in nje brezpogojne ljubezni. S tem se prepreči, da otrok odrašča v ljubezni, ki je pogoj za razvoj čustvene inteligence, in da bi se naravno ljudsko izročilo prenašalo iz roda v rod. Temo o ljudskih izročilih se kvečjemu suhoparno navaja v učbenikih in otroci dobijo le informacijo, ki je oropana občutenj. Idealno za sistem, da otrok prevzame formo, ne razvije pa notranjih potencialov, s tem je osiromašen in lahka tarča potrošništva. Za dete kasneje skrbijo zdravniki, odvetniki, učitelji, farmacija. Notranji mir in ničelna toleranca sta odslej moji vodili. Česar koli se lotim, preverim najprej, ali mi ponujeno riše mir. Tudi ta intervju in vprašanja sem sprejela skozi to sito, kajti ponujajo mi, da izrazim temeljito in zmeraj očiščeno sebe. (smeh) Zavesten človek se ne proda, tak človek je nov steber novo porajajočega se sveta in obilje razuma iz drugačnega polja zaznavnosti.
Koliko je vredna sposobnost, da zna človek vsak dan pravilno obvladovati čustva in izraziti v prvi vrsti samega sebe?
Čustvena odzivnost je kriterij, po katerem se meri stabilnost človeka. Čustva so priponka človeku in so največkrat obliž, s katerimi le prekriješ izvor dražljaja. Porajajoča čustva so namenjena le tebi, prav pa je, da najdeš vzrok za čustven odziv. A ko ga najdeš, ga pospremiš v svobodo in mu veliš, da ga ne potrebuješ. Osvobojen vsakršnih čustev, tudi pozitivnih, si v čutenju. Takrat samo v ljubezni, ki ni čustvo. Ljubezen je vir in je mir. Je bivanje v najvišji obliki zavesti. Je esenca naše biti. Vse, kar gledaš in se te močno dotika v svetu zunaj sebe, je odsev tvojega notranjega sveta. Ko človeka prežema manjko, ga bo nadomestil z nečim, kar mu le trenutno zapolni praznino, o čemer sem govorila v prejšnjem odgovoru. Zato so v zadnjem času ostali zvesti sebi le redki. Neprebujen človek se prodaja za navidezen užitek svobode. Dober opazovalec stanja v svetu pa ve, da se materialni svet sesuva. In prav božajoče je srečevati ljudi, ki so spregledali objestnost sistema, ki se že tisočletja okorišča in hrani z ljudmi. To se zaključuje.
Slovenska glasbena industrija je že dolgo na prepihu, a tudi ponekod drugje je bolestno hlepenje po denarju pred kulturnimi potrebami prebivalstva, kajne? Kaj se dogaja?
Slovenska glasba je za moje čutenje najbolj pristna v obdobju zlate dobe Slovenske popevke – tam do sedemdesetih let. Ženske so pele čuteče, kar je bila odlika vseh pevk tistega časa. Majda Sepe, Marjana Deržaj, Ditka Haberl, Elda Viler, Meri Avsenak in še mnoge in mnogi. Te čuteče odpete pesmi so zimzelene. Zatem je prišel val pevskih šol, ki so začele producirati pevce, po katerih se je natančno dalo razbrati, iz katere šole prihajajo. Tako se je brisala pristnost glasu in s tem pristnost sporočanja. Nevede smo dopustili, da nas je tehnokratski svet zavedel in nas zamajal v svoji avtentičnosti, kar je bilo groteskno uprizorjeno na letošnji Evroviziji kot odraz skrajnosti, h kateri pelje svetovna agenda. Po mojih uvidih le v prepad. Pa vendar nas je čedalje več, ki se peljemo na drugem vlaku, svobodno okrašenem z grafiti: smeh, radost, mir, pristnost, ljubezen. Moje ustvarjanje ima temelj v pristnosti, četudi je tistih monet manj. (smeh) Odmik od samega sebe in s tem svoje avtentičnosti v površinski način živenja se odraža torej tudi v glasbi. Vse več je vsiljenih tako imenovanih hitov s skrajno zbanaliziranimi besedili, ki jih v naslednjem mesecu ali celo tednu zamenja nek nov, karavana z brezvrednim blagom pa potuje naprej. Tudi nekatere struje glasbene industrije skrbijo za poneumljanje ljudi. A tudi tukaj vidim sva svetova, ki se dokončno ločujeta. V onem me ne boste našli. Zvesta sem glasbenemu svetu brez transhumanizma, kjer beseda in melodija nosita nedizajnirano pristnost in ponujata neuniformirano čutenje.
Čedalje več ljudi je apatičnih, depresivnih. Nekaj torej delamo narobe. Bomo spregledali – ste optimistični glede tega?
Znanstvena doba je uničila avtentičnega človeka, saj za čutenje nima prostora. Samooklicani glasniki vsak dan postrežejo z navodili, kakšen mora biti moški, kakšna ženska, kaj je treba jesti, koga in kaj ljubiti, koliko spati, kaj pomeni biti uspešen, kako vzgajati otroka, kaj je dobra mama in kakšna bi morala biti žena možu. Znanost se je usidrala v vse pore živenja. Posledica je, da se uspeh meri skozi zaslužen denar, skozi visoke izobrazbe. Zdravje je prepuščeno farmaciji, naraven občutek o pravu odvetnikom, notranje stiske pa psihologom in psihiatrom. Tekmovalnost, ki jo spodbujajo v vrtcih in šolah ter službah, je pot k depresiji in apatičnosti, kajti v tem procesu ni pomembno, kdo si in kaj čutiš, temveč le to, kaj moraš postati in kako nekomu biti na razpolago. Nič več ni prepuščeno naravni presoji, temveč je človek – seveda brez lastnega stava – zgolj priročen za izčrpavanje njegove potencialne energije le za hrano objestnega sistema. Ponovno poudarjam, da je predvsem šolski sistem odgovoren za generacije depresivnih otrok in mladostnikov, kjer je vsak tretji otrok že na odločbi. Sistem k odgovornosti kliče starše, ki pa so odgovorni le toliko, da še vedno zaupajo v sistem. Za stanje otrok so – kot izvajalci – soodgovorni učitelji, ki v zadnjih letih niso rekli »ne« raznim škodljivim ukrepom in to kljub vedenju, da sta se enormno povečala samomorilnost in medvrstniško nasilje. Visoko zavestni učitelji pa so že zdavnaj izstopili iz šolstva. Pa vendar in kot rečeno: ustvarja se nov svet prebujenih ljudi. Tu ni statistike, to se preprosto čuti. Zato gledam na ta prebujajoč se nov svet z lepimi očmi. Poli moči se zamenjujejo. Uspeh in obilje se razume globje. Obilje je trenutek v miru, miren dih v naravi, objem drevesa, uspeh pa je, ko si v tem prisoten in radosten ob srkanju vedenja, ki se osvobaja v nas. To stanje ustvarja kreativnost, ki pa vodi v obilje na vseh ravneh. Istina o našem izvoru na eni strani in vseh temačnih nečednostih vladajočih na drugi strani prihaja na plano, ker jih osvetljuje sonce v nas. Kam izgine tema, ko prižgeš luč? (smeh) Zato bodimo prijazni do sebe in drugih. Izbirajmo lepe besede zase in sočloveka. Sledimo svojim notranjim navodilom, v popolni odsotnosti strahu recimo »ne« tistim, ki nas skušajo zavesti. Smo veliko več, kot so nas prepričali. Smo moč, smo energija, smo božjost, smo ljubezen. Tišina pa je pot, kjer se odpira vso vedenje, ki je v nas, saj duh zmeraj išče pot. In na videz velike stvari postanejo prav majhne, ko jih pogledaš iz pogleda ptice v letu.