Dama, ki je v svoji karieri dosegla že toliko, da jo številni glasbeni kolegi gledajo z zavidanjem. Vsekakor se okoli nje vrti veliko vprašanj, češ, kako ji je uspelo, kdo jo je potisnil naprej, kakšna je njena skrivnost. Morda ta, da je ni? Da je bistroumna, hudomušna avtorica besedil, neodvisna novinarka, ki je vedno hotela po svoje?
Miša Čermak je znana kot avtorica besedil za glasbo številnih slovenskih izvajalcev, zanje je na glasbenih festivalih prejela več nagrad. Doslej je napisala mnogo tekstov, med njimi Ko je eno vse, Ljubezen je le ena, Pojdi z njo, Pusti času čas, Svet za oba, Še si tu, Tisti si ti in Verjemi vase.
Kdaj ste prvič začutili ljubezen do glasbe?
Najverjetneje je bila moja v mnogih prejšnjih življenjih, morda sem bila trubadur. (smeh) No, zagotovo pa v trebuhu moje mame, ko je v čistem sopranu, ki ga je kot kadilka ohranila do zadnjega dne, prepevala sama ali pa v krogu širše družine, saj so imeli vsi izjemen posluh in pevski talent. Velikokrat smo prepevali. Na vseh srečanjih s sorodniki in tudi v krogu družine, predvsem v avtomobilu, saj radijskega aparata v avtu ni bilo. Oče je rekel, da ga ne potrebujemo, ker smo sami pevci. Res je, glasba je v meni, odkar pomnim. Kot en sam ton, kot sozvočje morskih valov, kot harmonija glasov ali tišine. Kot odtenki besed, zapisani v vetru, spominu, občutju. Vedno sem jo iskala, glasbo. Na domačem radiu sem vrtela frekvence in zvesto poslušala redke oddaje, v katerih so vrteli tudi zabavno glasbo. Vrtiljak melodij, V nedeljo zvečer Marjana Kralja. Za deseti rojstni dan sem si izprosila dragoceno darilo, droben tranzistorski sprejemnik, ki je lovil tudi Radio Luxembourg in kakšno italijansko postajo, ko smo bili na morju. Takrat sem bolj malo spala. Po navadi sem dolgo v noč vrtela mali gumbek malega radia, iskala glasbo, ki se me je dotaknila, vmes brala, brala, brala. (nasmeh) Sestri sem šla tako na živce, da ga je nekoč vrgla, da se je razletel na majcene dele. No, polepila sem ga in z menoj je bil do moje polnoletnosti, ko sem si za darilo izbrala velik radio s kasetofonom na elektriko in na baterije, ki me je mnogo let spremljal tudi na potovanjih (smeh) – pa sem imela na voljo dražja darila, a meni osebno manj dragocena. Glasba je ljubezen, ki nima začetka in nima konca. Je lepota in izraz in strast življenja, je milina in tišina in bolečina in smeh. Je odgovornost do sebe in do drugih, saj z njo vplivamo na čustva ljudi. S harmonijami in z besedami. Zato je treba ustvarjati s srcem. In ko pišeš s srcem, se pesem piše sama. Ne gre po poti, ki bi si jo želela jaz. Nima konca, ki si ga želim sama. Čisto svojo zgodbo ima, čisto svoje življenje. Takšna je srčna pesem. Vesela sem, da je v mojem repertoarju med več kot dvesto uglasbenimi besedili veliko srčnih. Srečnih in nesrečnih. Zaljubljenih v svetlobo in lepoto, a tudi v žalost, razmišljanje in bolečino. V življenje samo.
Ali ste se v komadu Ljubezen je dotaknili prav tega, kako vi doživljate uresničeno, zrelo ljubezen?
»Ti si ta, ki sije luč sveta, / zasanjana, skrita v zven srca, / ujeta v čas, brezmejna kot nebo, / ti si nekdo, ki v meni vedno bo. / Vedno v sanje boš ovita, v meni skrita, / vdan resnici tvoji nisem sam.« Tako poje pesem, ki ne poje o ljubezni do nekoga drugega, poje o ljubezni do sebe. Tako govori srce. Šele ko se zavedamo brezpogojne ljubezni do sebe, ki prinaša lepoto in svetlobo in svobodo, ko jo živimo, ljubimo. Svobodno in brez pogojevanj. Ne vem, ali se da besedilo razumeti. Menim, da ga je treba začutiti, saj se z analiziranjem izgubi občutek. In to nam je vsem sodelujočim v celoti uspevalo. Enzu Hrovatinu, enemu redkih avtorjev glasbe, ki je znal pisati na moje že napisane pesmi, avtorju priredbe Sašu Fajonu, Slavku Ivančiću, ki je hrepenenje začaral v glas, in vsem fantom banda Faraoni. Naše sodelovanje je bilo lepo in plodno, veliko lepe muzike smo naredili. Tudi pesmi Srečna, Hrepenenje, Drugačen, Ti nisi sam. Ne samo Ne bom pozabil na stare čase in Mi ljudje smo kot morje. Ljubezen je so Faraoni predstavili na slovenskem izboru za Pesem Evrovizije leta 1995. Po snemanju pesmi, ki smo jo za izbor snemali v studiu nacionalnega radia, smo šli na kavo v Bangladeš, znameniti lokal nasproti RTV-ja. Bili smo dobre volje, hecali smo se in smejali, čez cesto nam je Miša Molk zaklicala: »Blagor vam, tudi jaz bi raje ustvarjala in se smejala, tako pa moram na nek intervju.« Ja, Ljubezen je. Jaz sem ljubezen – takšen je tudi naslov druge od dveh mojih knjig (prve pa Besede ljubezni) – in tudi vi ste. In drugi. Le pozabili smo na svoje bistvo. Tudi jaz v tistem času, ko sem pisala to pesem, a sem pisala, kar sem čutila. Kot sem omenila prej, se je pesem pisala sama, pretakala se je skozme. Pesem Ljubezen je poje o ljubezni, o občutenju te mogočne in večne sile, ki domuje v srcu in se je ne da ujeti, izmeriti, videti, ovrednotiti. Le zaznati in čutiti. In ko občutiš ljubezen, jočeš od veličine vsega, kar te prežema. Poje o tem, da ni z ljubeznijo v sebi nihče sam. Da je svetloba tudi takrat, ko je tema, da sije v črnini žalosti vsaj mali migetav žarek te lepote, ki nas nikoli ne zapusti, ne izda, ki nas sprejema v vsej naši popolni nepopolnosti. Kajti ravno naša tema sprejme k sebi in vase vse to, kar nam pri nas ni všeč, kar skrivamo, česar se sramujemo. Sprejema brez obsojanja. Če to ni ljubezen …
Na slovenskem nacionalnem izboru za Pesem Evrovizije ste sodelovali sedemkrat, zadnjič leta 1999. Česa vas je, če se ozrete nazaj, ta festival naučil, tudi za življenje?
Res, tolikokrat? Uf, dobro ste prešteli, jaz nisem nikoli. (smeh) Vem, da je bil moj prvi še v času Jugoslavije, ko smo bili v Novem Sadu predstavniki Slovenije na Jugoviziji leta 1989. Nepozabna izkušnja in pesem Kadar sem sama, velik orkester, kolegi glasbeniki, dirigent Emil Spruk – krasen človek, palme, ki smo jih kupili vsi in z letalom vozili v Ljubljano, avtor glasbe Tomaž Kozlevčar, pevke Alenka Godec, Mojca Vižentin in Marta Zore, takrat še skodrana, ki pretežni del tedna ni jedla, no, po koncu pa se je res zelo najedla, pojedla je tudi moj in ne samo moj zrezek. Takrat sem se naučila, da ne gre nasedati sladkim besedam: »Super pesem, krasno, zmagali boste.« Glasovali so tako, da so nam to onemogočili. Ne le takrat, kasneje tudi v Sloveniji so postala telefonska glasovanja predvidljiva računalniška štancanja z znanim izidom. Določeni avtorji ali izvajalci ali organizatorji so vedeli, kako lahko tehnologija in manipuliranje premagata glasbena ušesa in voljo ljudi. Tudi zato ne maram tekmovanj, čeprav so nagrade – dobila sem jih kar nekaj in denar je prišel prav – bile. Na nagradah in na takoimenovani slavi pa se rad nabira prah. Sama sem zavestno izstopila iz medijev pred veliko leti – preveč prahu se je nabralo, predvsem pa ta prah ni bil in nikoli ne bo Zlati prah. Še dve zanimivosti. Neko leto sem na našem evrovizijskem predizboru sodelovala s tremi izvajalci treh uglasbenih besedil, ampak so naknadno eno pesem in izvajalca vrgli ven iz tekmovanja, češ da en avtor ne bi smel sodelovati s tremi avtorskimi deli, čeprav to v razpisu ni bilo navedeno. Tomaž Domicelj mi je svetoval, citiram: »Vrzi jim drek v ventilator.« Pa da naj organizatorje tožim. Druga zanimivost: šele pred nekaj leti sem izvedela, da smo na nekem evrovizijskem izboru po glasovanju ljudi zmagali, tako mi je bilo rečeno, a so se odločili poslati nekoga drugega. Tudi to je življenje. Ker smo ljudje tako svetloba kot tema. In vsak s svojimi interesi. (nasmeh)
Sporočilo pesmi Naj živi je izjemno celovito. Kaj je vam uspelo dognati, da je tisto, kar ohranja življenje živo?
Srčna pesem. Lepa. Se še danes podpišem pod njo. (nasmeh) Doživeta interpretacija Polone Furlan. Lepa muzika Patrika Grebla, ki je takrat pisal pod psevdonimom kot še mnogi drugi. Razlog? Če bi nekateri dobri, priznani in ustvarjalni avtorji podpisali partiture s svojim imenom, ne bi bili sprejeti na festival. Da, ime je včasih v slovenski glasbi tudi ovira, včasih pa je način manipulacije: dopišeš besedo ali verz in že si soavtor. Ali pa narediš glasbeno špico, jo zlepiš skupaj, predvajaš v neskončnost na svojem radiu in že leti k tebi denar od avtorskih pravic. Če ima nekdo trideset radijskih postaj, priteče tridesetkrat toliko denarja. Je tudi to glasba? Ampak Naj živi je nastajala v lepi energiji in to se čuti, morda zato tudi nagrada strokovne žirije na MMS-u leta 2002 in nagrada za besedilo. Nagradi sem sprejemala s cmokom v grlu in solzami v očeh, čeprav je pesem govorila o nekem odnosu, je vendarle govorila tudi o zavedanju in poti, ki jo bomo vsi prehodili. O poti do luči, do zavedanja, do samih sebe. In prav ta del me je spravljal v jok. Moj oče se je v tistem času poslavljal, vsak dan sem bila z njim v izolski bolnišnici, željo o življenju sem takrat goreče mrmrala in namenjala njemu, a hkrati čutila in vedela, da je neuresničljiva. Naslednji dan po festivalu se je dokončno poslovil. Kaj ohranja življenje živo? Energija. Je neuničljiva. Tudi oče je v mojem srcu, torej ni nikoli prav daleč. (nasmeh)
Vemo, da nekatera vaša besedila nosijo vsaj nekaj prispodob, kdaj pa kdaj kakšno stvar zamaskirate. Vas, sploh pri tekstu Luč, ni skrbelo, da ne bi kaj odletelo mimo?
Začetek pesmi: »Bel oblak nad nebom mojih sanj, / svetloba lije nanj, / večna luč neskončnega sveta / sije na skrivno pot srca. V sebi čutim jo, v tišini govori, / v globini skriva se, v samoti zaživi.« Konec pesmi: »Vse, kar sem jaz, / ona je – moj izraz.« Le kaj bi se lahko izgubilo, odletelo? Nič ne zamaskiram (nasmeh), treba se je prepustiti in čutiti, potem besede niso več potrebne. Besede marsikdaj in marsikaj zamaskirajo, občutkov – ne čustev – pa se ne da. To me razveseljuje, saj je glasba predvsem občutenje, kajne? Še ena lepa in večna na glasbo Omarja Naberja in Nušino doživeto interpretacijo. Nušo sem povabila k sebi, ko je želela besedilo, da bi se pogovorili, da bi jo spoznala – ravno takrat je doživela neko izgubo – in z besedilom našla najino skupno točko. Tako po navadi delam, saj interpret mora začutiti kot svoje besede, ki jih poje. Nuša je ubrala s ploščo Prestiž, na kateri je tudi pesem Luč, če se ne motim, v prelepo smer, ki mi je bila blizu in mi še vedno je. Pesem se je zelo vrtela, to vem zaradi višine obračunanih avtorskih pravic. Toda ne, ni se vrtela na veselicah. (smeh)
Kako ste se prepletali z glavnim likom v skladbi Ti veš? Kako se vas je dotaknil?
Gašper Rifelj je bil krasen fant čarobnih modrih oči – zdaj je prav takšen partner svoji dragi in oče, kot berem. Je lepih manir – prinesel mi je šopek kot del nagrade za najboljše besedilo, saj me na Slovenski popevki 2009 ni bilo. In dober pevec. Pesem je bila prilagojena fantu mladih let, kot je bil takrat. Od nje so mi ostale besede svoboda, ki jo še danes živim, in skuštrano srce, ki je še vedno del mene. In najbrž tudi bo. Želim mu harmonično življenje. Iz srca. Nad nagrado sem bila presenečena, saj si je besedilo po mojih merilih ni zaslužilo, ker ni bilo presežek. A je že tako, da je ne dobiš, ko ustvariš nekaj res izjemnega. Tudi to je življenje.
Ali glasbo lahko prepoznamo kot nasilje? Na primer psihično.
Jaz da. Toda vedno imamo vsi možnost izbire poslušanja različnih zvrsti glasbe ali ritmov ali tonov. No, skoraj vsi. Znani so primeri mučenja z vodno kapljico, ki je kapljala v nedogled – razumljivo, da kloneš ob takšnem mučenju. Tudi glasba, ob kateri moraš biti zadet, da lahko migaš, ni zame. Sem poskusila in bruhala. Od glasbe, ne od substanc, ker jih nisem zaužila. (smeh)
Glasba je tudi zdravilo. Kaj naj posluša človek, ki se želi vsestransko okrepiti?
Osebno imam rada harmonijo tako v življenju kot v glasbi. Nekaj mi mora dati, se me dotakniti, mi zašepetati skozi občutenja, me pobožati po srcu ali pač zasrbeti v podplatih, da začnejo noge topotati in telo udarjati v ritmu roka, da ne bo same zasanjanosti. Ali da odplavam z dobrim džezom. Zaplešem s cigansko glasbo. Filmsko glasbo. Šansoni. Umirim z glasbo izjemnega slovenskega avtorja Janeza Gregorca. Glasbo dežnih kapljic in tihoto belih snežink. Pa glasbo omamno dišeče burje v borovcih. In še in še. Vsak mora najti svojo pesem. Le odpreti se je treba življenju, mu prisluhniti in izničiti strah, ki je itak dim.
Je odgovoren odnos do glasbenih ustvarjalcev nekaj, kar je v Sloveniji dovolj pomembno vprašanje?
Življenjsko pomembno vprašanje. Ne le za glasbenike, ampak tudi za slovenski narod, za preživetje. Tudi pop glasba je del nacionalne kulture, to mi je dejal eden od kulturnih ministrov, a tudi če mi ne bi, vemo, da je Slovenija zrasla iz kulture in umetnosti ter s kulturo in z umetnostjo. Tenek kruh se reže glasbenikom – ob nerazumevanju odločevalcev lahko podjetniki, ki so bili nekoč založniki, in tisti, ki so si pridobili radijske frekvence, skrbijo zase in ne za našo glasbo. Še več, vedno debelejše rezine glasbene potice gredo v tujino, ker se podpira večinoma tujo glasbo, saj jim več predvajanja tuje glasbe prinaša še večji profit. In tako vedno manj drobtinic suhega kruha ostaja za veliko slovenskih avtorjev. Pa živimo v Sloveniji. Ne pravim, da se zaprimo pred svetom. Zakaj bi se le? A glasbeniki znamo biti cenjeni pri ljudeh – raziskava je pokazala, da si najbolj želijo poslušati slovensko glasbo. Pa ob proslavah, ob dnevu kulture. Zakaj ne tudi sicer? Zgledujmo se po Hrvatih, Italijanih in Francozih, ki podpirajo lastno ustvarjalnost, lastno produkcijo. In le zakaj in tako za lase privlečeno bi bila kvota štirideset odstotkov slovenske glasbe preveč? In zakaj za predvajanje slovenske ustvarjalnosti potrebujemo zakonsko predpisane kvote? Ali ne živimo v Sloveniji? Kje je zavedanje tudi o lastni kulturi, podpiranje lastne ustvarjalnosti? Združenje SAZAS ni bavbav, ni črna organizacija – tako se jo namreč z razlogom, ki se imenuje pohlep, prikazuje krepko več kot desetletje. SAZAS smo avtorji, ki ustvarjamo. In želimo biti plačani za svoje delo. Kako naj bom plačana za svoje delo, svojo glasbo, če nek urednik prepove vrteti mojo glasbo na radiu, ker povem stvari brez dlake na jeziku, in to prepove tudi kolegom urednikom? Kako naj bom plačana za svoje delo, če frizerju, ki za svoje delo pokasira v povprečju petdeset evrov na glavo in v lokalu vrti muziko, zaradi katere ljudje plačajo vrtoglave zneske frizerskih uslug, ker jim je ob glasbi pač prijetno, odveč plačati minimum za moje delo in delo kolegov? Kako naj bom plačana za svoje delo, če so celo nekateri kolegi tako mahnjeni na denar, da povozijo vrednote? Ustvarjalnost? Iskrenost? Strast?
Kako bo vaša glasba vplivala na naša življenja v prihodnje?
Z mrtvaško koračnico. Ali s poročno, nisem se še odločila. (smeh) Ne, šalim se, zelo rada se hecam na svoj račun in smejem. Verjamem pa, da bo tako, kot je in je bilo. Jaz sem ljubezen. Biti je ljubiti. Glasba je ljubezen. Torej?
