Evrovizijska nostalgija – prijeten večer ali naklonjenost bizarnosti?
Pohvaliti je treba TV Slovenija, da nam je za uvod v evrovizijski mesec maj in za ogrevanje pred 60. tekmovanjem za Pesem Evrovizije predvajala posnetek jubilejnega koncerta, ki je bil 31. marca 2015 v Londonu.
V nasprotju z jubilejnim koncertom ob 50-letnici festivala, ki je potekal jeseni 2005 v Københavnu, je bilo tokrat že vnaprej odločeno, da prireditve ne bodo prenašali v živo, ampak bo na voljo samo posnetek.
Kdo razume britanski humor?
O marsikaterem nastopajočem bi lahko razpravljali, BBC kot organizator
pa je ostal zvest svojemu tipičnemu britanskemu pojmovanju evrosonga –
naklonjenosti bizarnosti.Samo Koler
To ima svoje prednosti pri montaži, seveda pa se delno izgubi šarm nepredvidljivega, kar se vedno lahko zgodi pri neposrednem prenosu. Za predvajanje v različnih terminih se je odločilo 26 članic EBU (za primerjavo: na Dunaju jih bo nastopilo 39 in Avstralija), nekatere pa so predvajanje zavrnile (npr. Nizozemska, Češka, Armenija, Makedonija …) Zelo dolgo so se odločali in razmišljali tudi na nemški ARD, pa posnetek na koncu vendarle uvrstili v spored v petek med 2. polfinalom in finalom.
Večer evrovizijske nostalgije se je zgodil v Londonu.Pri takih koncertih, kjer je na izbiro toliko skladb (1356 z 59 dosedanjih festivalov) je vedno vprašanje izbora: tako glede glasbenega okusa, predvsem pa tudi dosegljivosti morebitnih nastopajočih. (Treba se je pač vnaprej sprijazniti z odločitvijo članov Abbe, da nikoli več ne bodo nastopili skupaj, Céline Dion pa tudi ne bo zgolj za en večer pripotovala v Evropo in pustila svoje donosne službe v Las Vegasu). O marsikaterem nastopajočem bi lahko razpravljali, BBC kot organizator pa je ostal zvest svojemu tipičnemu britanskemu pojmovanju evrosonga – naklonjenosti bizarnosti. Ne glede na švedsko sovoditeljico Petro Mede je tako izbor nastopajočih in arhivskih posnetkov odražal ta britanski pogled, da o precej britanskem humorju v scenariju niti ne govorimo. Poleg tega se je večina nastopajočih odločila za angleške verzije svojih pesmi.
Nostalgičen (statičen) večer
Prireditev pa je tudi pokazala, zakaj je
evrovizijski festival tak spektakel in organizacijski podvig. Čeprav
dvorana Apollo v londonskem Westendu sprejme okrog štiri tisoč ljudi in je
opremljena z vrhunsko odrsko tehnologijo, se je vseeno pokazalo, da ima
tako prizorišče svoje omejitve – svetlobni in drugi učinki so se začeli
ponavljati, kljub številnim dodatnim plesalcem so bili nastopi pogosto
statični ipd. Tudi glasbeniki, ki so igrali v živo, kar je vse pohvale
vredno, so bili pogosto ovira za bolj dinamično televizijsko
predstavitev.Vseeno smo bili priča nadvse
prijetnemu, nekoliko nostalgičnemu evrovizijskemu večeru, zdaj pa se
lahko posvetimo zadnjim pripravam za Dunaj.
Na koncertu so tako nastopili Anne-Marie David (Luksemburg 1973 in Francija 1979, a zapela je samo svojo zmagovalno pesem Tu te reconnaîtras), Brotherhood of Man (VB 1976), Nicole (Nemčija 1982), Herreys (Švedska 1984), Bobbysocks (Norveška 1985), »kralj Evrovizije« Johnny Logan (Irska 1980, 1987 ter 1992 kot skladatelj), Dana International (Izrael 1998), Brata Olsen (Danska 2000), Natasha St-Pier (Francija 2001), Rosa (Španija z venčkom obeh španskih zmagovalk iz 1968 in 1969, uspešnice Eres tú iz leta 1973 ter svoje pesmi iz leta 2002 s primernim naslovom Europe’s living a celebration), Lordi (Finska 2006), edini predstavnik vzhodne Evrope Dima Bilan (Rusija 2006 in 2008), ki ga je občinstvo sicer sprejelo z žvižgi, a jih je režiser posnetka spretno izbrisal, Loreen (Švedska 2012), Emmelie de Forest (Danska 2013) in trenutna vladarica evrosonga Conchita Wurst (Avstrija 2014). Škoda, da prireditelji niso pustili zapeti tudi prvi zmagovalki iz leta 1956 Lys Assia, saj gospa kljub svojim 91 letom še vedno poje, ampak so ji namenili zgolj vlogo častne gostje in kratek intervju. Nastopila je tudi plesna skupina Riverdance, ki je zablestela v premoru pred glasovanjem leta 1994.
