Boštjan Pertinač – trubadur s klobukom – o pravljici v obliki melodije

Boštjan Pertinač te dni predstavlja prvo noto z novega albuma. Vili v slovo je skladba kraškega kantavtorja in trubadurja, ki jo je zložil z mislijo na izgubljeno ljubezen – tisto, ki se lahko dotakne prav vsakega izmed nas. Na kraških gričih, kjer se burja poigrava z belimi kamni in trta pripoveduje zgodbe stoletij, je vzniknila nova pesem, ki bo segla v srca, kjer so sledi pustile sladko-grenke poti ljubezni. In tudi skozi naš pogovor smo se dotaknili Krasa … pa festivalov, Eme in še marsičesa drugega. Vabljeni k branju!

Zgovorni trubadur s klobukom

Boštjan, na odru ste več kot le pevec … ste tudi multiinštrumentalist. Kako ta širina glasbenega znanja vpliva na vaš nastop in ustvarjalni proces?
Smešno, do predkratkega sem se imel samo za kitarista, ki zna peti. Sicer sem res multiinštrumentalist, ampak na odru zaenkrat samo pojem in igram akustično ali električno kitaro. Počasi imam pa namen dodati še kak inštrument več, ki bo del nastopa. Zanimivo bi bilo kakšno pesem odpeti z ukulele ali mandolino. Mogoče pa moram napisati spet kakšno klavirsko balado in se spremljati na klavirju sam. Glede ustvarjalnega procesa pa večino pesmi napišem s kitaro/klavirjem in vokalom, nato prepustim Lorenzotu, da pripravi aranžma. Zaradi te glasbene širine pa lahko konstruktivno pripomorem z idejami ali kritikami, da je potem končni izdelek čim boljši. Poigravam se celo z idejo, da bi katerega od prihajajočih albumov posnel kot Lenny Kravitz, vse v lastni režiji. Mogoče nekoč.

Ko govoriva o ustvarjalnosti … pod streho ste spravili že dva albuma, sploh pa odmevajo številne Kraške štorje, kajne?
Moram reči, da se je predvsem drugi album, Kraške štorje, kar lepo prijel pri ljudeh. Z nostalgično noto sem poskusil ljudem približati zgodbe malega kraškega človeka, zgodbe v katerih z lahkoto prepoznamo sebe in naše prednike. Mislim, glede na odzive ljudi, da mi je to uspelo.

Prav tako ste nastopili na dveh festivalih, na poletnih melodijah in še na Kantfestu, kjer ste osvojili bron. Kako se spominjate teh dveh nastopov?
Melodije so bile nekako moj krst na večjih odrih, kot solo izvajalec. Priznam, da smo z raznimi zasedbami večkrat poslali prijave, ampak nekako nikoli nismo prišli v ožji krog izbrancev. Zato, ko sem tisto leto poslal prijavo in dobil klic z Avditorija Portorož, najprej sploh nisem verjel in mislil, da me kdo od kolegov vleče za nos. Več kot očitno temu ni bilo tako. (smeh) Kantfest je bila tudi zanimiva izkušnja, sploh ker sem preko teh dveh nastopov v Rušah spoznal dva izmed mojih največjih vzornikov, in sicer Adija Smolarja in Zorana Predina.

Festivali so lahko dobra promocija

Vas danes festivali še mikajo?
Festivali so zelo dober način promocije, tega se zavedamo vsi glasbeniki. Sem mnjenja, da bi jih moralo biti več. Pa tudi nekako izgubljajo na priljubljenosti, verjetno malo zaradi pojava pretočnih platform, kot so Youtube, Netflix, TikTok in podobno … veste, mlajše generacije na drugačen način konzumirajo vsebine. Nekoč je že nastop na festivalu v večini pomenil, da se bo tudi tvoja pesem vrtela po radijskih postajah in televizijah. Pa žal ni več tako. Ker sem “stara duša” bi si želel, da bi festivali spet dobili tisto pravo veljavo, kot so jo imeli nekoč.

Kaj pa Ema in Evrovizija? Pred dnevi se je zaključil razpis …
Tudi nastop na Emi je ena izmed mojih želja, mogoče se mi pa uresniči. Mogoče že letos. Kaj več pa ne bom govoril. (smeh)

Vaši poslušalci pogosto govorijo o toplini in humorju na vaših koncertih. Kako pomemben je za vas humor v glasbi in na nastopih?
Veste, kako rečejo na Krasu, smeh je pol zdravja, druga polovica pa brinjevec ali teran. (smeh) Kot rečeno, če nekaj delaš res iz srca, ljudje to čutijo. Je pristno. Meni zjutraj ni težko vstat, si skuhat kafe, vmes kako zapet in potem se kar nekako znajde kitara v naročju. Obožujem moje delo. In če ti uživaš v delu, to sploh ni več delo. Je nekako način življenja. Upam samo, da se mi to vseeno šteje v delovno dobo. (smeh)

Kraške zgodbe pogosto slišite v kantinah in jih prenesete v glasbo. Katere zgodbe pa vas najbolj navdihujejo in zakaj?
Pa čisto odvisno. Na prejšnjem albumu so bile zgodbe o vaških posebnežih, o ljubezni, škratih, gostilnah, šegah, navadah in nostalgiji. Cel album je bil nekako skok v preteklost, nostalgijo po enostavnejših časih, brez telefonov, interneta. Ko ni bilo sramotno se peljati dvajset kilometrov na delovno mesto vsak dan s kolesom. Druženjem na njivah, gostilnah, …

Kaj pa lahko pričakujemo na novem, tretjem albumu ter kdaj bo ugledal luč sveta?
Zelo ne rad se ponavaljam, tudi zato je bil drugi album precej drugačen od prvega. In zvokovno in aranžersko. Verjetno botruje tudi dejstvo, da se poskušam glasbeno vedno razvijat in izobraževat. Mogoče so pripomogla tudi sodelovanja, katera so se spletla na albumu. No, tudi na novem albumu bo tako. Zvokovno me je mogoče zaneslo bolj v rock vode, kraškega dialekta pa definitivno nisem opustil.

Prvi singel iz tega albuma je Vili v slovo? Kdo je avtor te skladbe ter ali gre za vašo osebno zgodbo?
Avtor glasbe in besedila sem jaz. Pri aranžmaju sem pa kot na prejšnjem albumu sodeloval s tržaškim pianistom in kompozitorjem Lorenzom Visintinom, ki je tudi član moje spremljevalne zasedbe. Zgodba je osebnoizpovedna, ampak poslušalcu dopušča lastno interpretacijo in mislim, da se lahko slehernik najde v tej zgodbi.

“Interpretacija glasbe je kot realnost. Vsak jo doživlja po svoje s svojimi očesi in ušesi. Mislim, da se lahko vsak najde v tej ali podobni zgodbi, in da je vsakdo vsaj enkrat v življenju izgubil svojo Vilo,” prvo skladbo s tretjega albuma – Več kot beseda – opisuje Boštjan Pertinač.

December je čas pripovedovanja zgodb in topline. Kako vi preživljate praznični čas – kaj vas napolni z navdihom?
December je namenjen zadnjim detajlom pri miksanju novega albuma in seveda je prepleten z glasbenimi nastopi. Nekaj bom tudi potoval in preživel čas z družino in prijatelji. Najverjetneje pa zaradi moje razširjene družine pridobil kak kilogram ali več. Katerega bomo v melahoničnem januarju poskusili spraviti dol. (smeh)

Če bi ustvarili praznično pesem, kakšna bi bila – bi tudi ta vsebovala kraško tematiko?
V bistvu sem jo nekaj let nazaj že in to je pesem Šaldo š’tmam, ki je duet s pevko Tinkaro Kovač. Pesem lahko slišite na mojem prvem albumu. In da, vsebuje kraško tematiko. Kraguljčke in vse. Nisem pa pristaš tega, da pišem pesmi za točno določen »praznik«. Pristna pesem se zgodi sama. Zato mogoče napišem še kdaj kako praznično. Mogoče pa ne. Kdo ve.

Ali imate kakšen poseben praznični spomin iz otroštva, povezan s kraško pokrajino, ki bi ga delili z nami?
Kot rečeno, naša družina je zelo razvejana tako, da prazniki so vedno razgibani, prej ko obiščeš vse tete, strice, babice in ostalo razširjeno družino … Kakšen prav poseben trenutek, mi pa ne pade na pamet. Trenutno uživam v sedanjosti.

V vaših pesmih pogosto čutimo melanholijo, a tudi optimizem. Kako doživljate prehod v novo leto – je to za vas čas novih začetkov ali refleksije?
Kot rečeno, pišem po občutku … Če pesem kliče melanholijo, naj bo taka, če kliče fešto, pa naj bo poskočna. Definitivno pa je novo leto nek čas refleksije, sploh, ko je potrebno oddati bilanco. Tudi pri sebi potegnem črto, pregledam dosežke in postavim nove cilje za naprej.

In ko že govoriva o slovesu, kakšno bo vaše slovo od tega leta?
Smešno, da ker sem učitelj, meni leto teče v drugačnem vrstnem redu. Navadno je zaključek šolskega leta na koncu junija, konec koledarskega, pa samo preskok v naslednji semester. Je pa december vedno zalo pester s koncerti in prazničnem rajanjem, januar pa tista rahla melanholija oz post praznična depresija, kjer je čas se umirit, narediti pregled preteklega leta, obrniti nov list in iti novim zmagam naproti.