Njegovo ime, prevedeno iz keltskega jezika, pomeni harmonijo. Je ambiciozen, predan in vztrajen glasbenik, ki svoje življenje posveča triletnemu sinu Maiu. Na svoji koži je izkusil, kako je biti član priljubljene skupine New Game Over.
Alen Hasanagić je slovenski glasbenik, ki se lahko pohvali z večletno prisotnostjo na slovenski glasbeni sceni. Širšemu občinstvu se je najprej predstavil z različico komada Ajmo ruke svi u zrak. Kasneje smo ga lahko poslušali kot enega izmed vokalistov popularne skupine New Game Over, zdaj pa gradi svojo samostojno glasbeno kariero. Poznan je po prepevanju številnih uspešnic, med katere spadata tudi Le enkrat se živiin Srce bez adrese. Iskrica v njegovih očeh odseva navdušenje, ki ga čuti nad svojim glasbenim delom. Ena njegovih posebnosti je nedvomno strast do petja.
Alen, prijazno pozdravljen. Si se za pot glasbenika zavestno odločil ali se je vse začelo spontano?
Rok, živijo. Čeravno se morda sliši nekoliko klišejsko, smatram, da mi je bila glasba položena v zibelko. Moja generacija je že tretja v družini, ki se ukvarja z glasbo. Zgleda pa, da sem to svojo čisto ljubezen in talent do petja prenesel tudi na svojega triletnega sina Maia. Že pri svojih zgodnjih letih starosti sem se včlanil v osnovnošolski pevski zbor, v katerem sem kot edini deček kasneje prepeval z dekleti. Čez čas se je vse to preneslo še v srednjo šolo, kjer pravzaprav ni bilo nobene pevske skupine, ampak sem vsako priložnost, vsako šolsko prireditev izkoristil za to, da sem prijel za mikrofon in tako nabiral potrebno kilometrino, ki mi je že do sedaj prišla še kako prav. Seveda tu ne govoriva o svetovni glasbeni karieri, ampak glede na to, da sem nedolgo nazaj pristal v eni izmed najpopularnejših slovenskih zasedb, verjamem, da mi je nekaj le uspelo. Lahko bi torej dejal, da ni bilo zavestne odločitve. Vse se je začelo spontano in po črkah usode.
Si pri ustvarjanju discipliniran ali pustiš, da te vodi naključni navdih?
Definitivno gre v tem primeru zgolj za naključni navdih, ki pa se ničkolikokrat izkaže tudi za napačnega. Mislim, da je kombinacija discipline in naključja potrebna za velike uspehe. Morda mi ravno to občasno pomanjkanje discipliniranosti predstavlja težavo pri preboju na višjo raven. Trenutno sem v fazi ustvarjanja novega, svežega projekta, ki bo luč slovenske glasbene scene ugledal kmalu. Singel nameravam izdati osmega marca, in sicer na dan žena. Moram priznati, da sem tukaj nekoliko bolj discipliniran, saj gre za moj prvi solistični projekt. Tokrat nisem gost nobenemu didžeju, nisem del nikakršne glasbene skupine. Želim si, da bo moj prvi komad res takšen, da bom dobil kurjo polt, ko ga bom čez dvajset let slišal na radijski postaji ali pa mogoče na drugi glasbeni platformi. Zato sem si tokrat vzel resnično veliko časa, ki ga imam trenutno zaradi aktualne situacije nekoliko več kot prej. Obenem verjamem, da bodo poslušalci to strast začutili, ko bo pesem prišla do njih. Če pa bi moral izbirati med disciplino in navdihom, potem bi se bržkone odločil za slednjega.
Pesem Ajmo ruke svi u zrak je nedvomno tvoja prelomnica. Kako si jo doživljal?
Komad Ajmo ruke svi u zrak je pesem didžeja, ki sliši na ime RobiX. Jaz sem pri tej skladbi sodeloval kot glavni vokalist. Ker v samem štartu nisem imel veliko pričakovanj, sem vse skupaj doživljal precej z rezervo. No, bilo pa je ravno nasprotno. Poklical me je glasbeni producent Milan Lončina in me povabil k sodelovanju za nek demo posnetek, jaz bi mu moral tako rekoč samo posoditi vokal. Tisti čas sem delal v športni trgovini, s takratnim dekletom sem se ravno zapletel v ljubezensko zvezo, vse drugo me je bolj mikalo kot pa sama glasba. Ko pa sem to povabilo omenil dekletu, mi je ona v momentu pritrdila in me vzpodbudila k sodelovanju. No, saj izgubiti res ne bi mogel ničesar. In tako se je tudi zgodilo. Poklical sem producenta, zmenila sva se za termin in nato sem prišel v njegov studio. Kot zanalašč mi je na ta dan brez kakršnekoli zdravstvene razlage zmanjkalo vokala, nisem mogel ne govoriti, nisem mogel peti. Poskusil sem z vsemi možnimi napitki za grlo, da bi le lahko odpel to, kar se je od mene pričakovalo. Nekako mi je le uspelo, ampak žal nisem bil v tem komadu najboljši. Kasneje je bila ta pesem poslana na založbo, ki je želela to skladbo izdati kot moj singel. Čez približno deset dni pa sem že sedel v njihovi pisarni in podpisoval svojo prvo profesionalno pogodbo z glasbeno založbo. Mislim, da je bila pesem celo himna ene izmed petkovih oddaj na Radiu Aktual. Kasneje sem se tudi preizkusil na enem tujem pevskem tekmovanju in bil sem sprejet v oddajo, kar pa je predstavljalo problem v povezavi z že podpisano pogodbo. Zato sem z založbo pogodbo sporazumno prekinil, kar se je na koncu izkazalo za napačno potezo. Na omenjenem tekmovanju nisem dosegel večjih uspehov, prav tako pa sem ostal brez pogodbe z založbo. Vseeno pa sem neizmerno hvaležen za ponujeno priložnost, za izziv in za vabilo k sodelovanju pri komadu Ajmo ruke svi u zrak.
Od kod ideja za komad Srce bez adrese?
Ko smo se prvič po treh letih pavze srečali, je imel Denis ravno plesno produkcijo plesne šole. Fantoma sem zapel refren, besedilo je napisal moj prijatelj Zlatko iz Postojne. V trenutku smo bili vsi trije prepričani, da ima komad potencial. Tako Denis kot tudi jaz sva bila v tistem obdobju v ljubezenskem razmerju in verjetno sva inspiracijo za glasbena dela črpala ravno iz ljubezni. Ideja za pesem Srce bez adrese je nastala spontano in izkazala se je kot pravilna, saj skladba danes šteje nekaj manj kot tristo tisoč ogledov na spletni strani YouTube. Avtorja teksta sva jaz in Denis. Videospot smo snemali na Obali in na italijanskem gradu Miramar. Z lahkoto lahko rečem, da sem najbolj ponosen prav na to pesem. In z veseljem si jo večkrat zavrtim. Celoten proces snemanja komada in videospota je potekal zelo suvereno, ni bilo nobenih tenzij, saj smo se vsi trije res pridno pripravljali na to. Pri tej skladbi smo resnično dali vse od sebe, moj poklon. Vsekakor gre za moj najboljši in najlepši spomin na New Game Over.
Zate ima skladba Le enkrat se živi posebno simboliko, kajne?
Da, lahko se temu tudi tako reče. Za band New Game Over je bil ta komad prvi, ki je bil napisan v slovenskem jeziku. Obenem pa prvi, v katerem so me poslušalci lahko slišali prepevati v slovenščini. Istočasno, ko je ta pesem nastajala, je prišlo do velike prelomnice v mojem zasebnem življenju. Že kmalu po rojstvu sina sva se z njegovo materjo odločila za razhod, saj je prihajalo do vedno več nesoglasij med nama. Skupno sva se odločila, da je za otroka najbolje to, da se razideva. Mislim, da je bolj zdravo in primerneje, da otroka vzgajava tako, kot ga trenutno, kot pa da otrok odrašča v kregih in nesoglasjih staršev. Z Ines imava trenutno odličen odnos, obema je prioriteta otrokova dobrobit in mislim, da sva ne glede na vse težke trenutke v zadnjih dveh letih takrat sprejela pravo odločitev. In ravno o tem pripoveduje omenjena skladba Le enkrat se živi. Nujno je, da enkrat toliko pozabimo na skrbi. Pomembno je tudi to, da se znamo sprostiti, plesati, se ljubiti pod zvezdami. Mislim, da nobena stvar v življenju ni vredna, da bi se zaradi nje tepli z glavo v zid. Iz vsake situacije je potrebno izvleči pozitivno plat in gledati naprej v prihodnost. Če se predolgo obremenjuješ s stvarmi, potem mogoče izpustiš iz rok pravo priložnost, ki se ti morda ne bo nikoli več vrnila.
Sodeloval si v oddaji Nikad nije kasno, ki je za srbski narod pomemben šov. Katere misli so ti šinile v glavo, ko si se pripravljal na nastop?
Res je. Dve leti nazaj sva jaz in moj oče nastopila v glasbeni oddaji Nikad nije kasno, pravzaprav je bil on tekmovalec v tem šovu. Gre za pevsko tekmovanje, za glasbeno oddajo, v kateri pevci in pevke nad štiridesetem letu starosti, ki niso uspeli zgraditi svoje lastne glasbene kariere, dobijo priložnost, da se predstavijo širšemu občinstvu. Eden izmed takih je tudi moj oče, ki je moral mikrofon pred več kot dvajsetimi leti postaviti v kot, ker mu je enostavno družina predstavljala prioriteto. Ko se je prijavil, seveda ni pričakoval ničesar, saj so večinoma iskali tiste, ki so imeli za seboj ganljivo, močno zgodbo. Ko je prejel telefonski klic iz Beograda, smo bili vsi presenečeni, hkrati pa odločeni, da mora iti in pokazati celotnemu Balkanu vse glasbene zmožnosti. V drugem krogu tekmovanja, kamor je prišel gladko, so imeli tekmovalci na voljo dva nastopa. Enega so sami izvedli, k drugemu pa so priključili nekoga bližnjega, člana družine ali prijatelja. Moj oče je za ta nastop izbral mene, kar mi je iskreno predstavljalo veliko breme. Nisem želel, da bi bil on zaradi mojega morebitnega slabega nastopa prikrajšan za tretji krog tekmovanja. Na koncu se je vse skupaj izšlo super, v tretji krog se je uvrstil direktno. No, taistega leta sva bila povabljena še na Švedsko, kjer sva nastopila na poroki dveh mladoporočencev. Želela sta si namreč, da zapojeva komad, ki sva ga pela na srbskem tekmovanju. In to celo za njun poročni ples. Tako jaz kot tudi oče bova to prelepo izkušnjo nosila v spominu do konca dni, saj je to bilo najino prvo glasbeno potovanje izven slovenskih meja.
Je slovenska glasba zastarela in v mnogih pogledih celo škodljiva za človeško kulturo?
Če bi moral na to vprašanje odgovoriti pred približno petimi leti, potem bi bil moj odgovor pritrdilen. Zdaj pa moram reči, da se tako slovenska glasba kot tudi slovenski trg izvajalcev v zadnjih letih širita precej bolj kot pa v preteklosti. Na razpolago imamo več kvalitetnih izvajalcev in komadov, seveda pa je to stvar okusa. Če pa potegnem črto, smatram, da sledimo nekim novim svetovnim trendom, hkrati pa ostajamo zvesti našim zgodovinskim koreninam. Mnogo izvajalcev se odloča snemati v hrvaščini, nekateri tudi v angleškem jeziku. Sam ne vidim v tem nič spornega. Vsak naj dela to, kar čuti. Če seveda ostane zvest samemu sebi. Sam sem bil tudi precej časa v precepu, ko nisem vedel, ali naj delam glasbo v hrvaškem jeziku ali v slovenščini. Naposled sem se odločil za slovenski jezik, saj je to moj materni jezik. Obenem sem mnenja, da v slovenščini pojem precej bolje kot pa v kateremkoli jeziku tega sveta.
Meniš, da je glasba potrebna za osebno srečo?
V mojem primeru je odgovor vsekakor pritrdilen, meni se dan začne in konča s komadom. No, včasih mi med vožnjo z avtomobilom paše tudi malo tišine. Mislim pa, da je glasba na splošno močan, velik dejavnik pri spravljanju ljudi v dobro, boljšo voljo. Ničkolikokrat se zgodi, da si slabe volje, potem pa slišiš določeno pesem in si avtomatsko dobre volje. Najprej si jo začneš prepevati v glavi, kasneje pa se že na ves glas dereš in vživiš v skladbo. Ljudje smo si različni, vsakega osrečuje nekaj drugega. Vendar pa vseeno predvidevam, da predstavlja glasba pri večini pomemben element osrečevanja.
Kako se ti je zdelo, ko si se priključil skupini New Game Over?
Iskreno? Ko sem leta 2013 s strani Denisa in Marka prejel povabilo, nisem okleval niti za trenutek. Takoj sem pristal in se jima pridružil pri ustvarjanju nove glasbene zgodbe. Tisti čas sem živel na Nizozemskem, kamor sem šel s trebuhom za kruhom, in v roku nekaj dni sem že sedel na letalu, ki je bilo usmerjeno proti Sloveniji. Lahko bi kdo dejal, da sem mogoče sprejel napačno odločitev. Vendar sam gojim do glasbe tolikšno strast in ljubezen, da mi ni žal za nobeno pevsko odločitev. Verjamem, da je vse za nekaj dobro. Delovali smo v dveh obdobjih, prvo je trajalo zgolj eno leto. Po triletni pavzi pa smo se ponovno združili ter nato tri leta delali neprestano. Če ni bilo rednih nastopov, smo se družili in zabavali, delali na novih komadih. Žal pa nekaj skladb sploh nismo nikoli izdali. No, v začetku leta 2020 pa se v tej zgodbi nisem več videl in sem skupino zapustil. Fantoma sem hvaležen za dano priložnost in upam, da sem izpolnil njuna pričakovanja. Zdaj sem fokusiran na svojo samostojno kariero, njima pa želim mnogo sreče na glasbeni poti.
Na kaj je ob tako negotovi prihodnosti osredotočeno tvoje glasbeno ustvarjanje?
Čeprav je marsikdo trenutno v zelo, zelo težki finančni situaciji, je potrebno, da vidimo tudi pozitivno plat slehernega dejanja. Šokanten padec prihodkov je v zadnjih mesecih šokiral nešteto oseb, ki so na nek način povezane z glasbeno industrijo. Če smo totalno iskreni, potem vemo, da od lanskega marca ni bilo nikakršnih nastopov. Sama sreča, da poleg petja hodim še v redno službo. Saj se znajdem čez mesec, vsekakor pa bi bilo s prihodki od nastopov manj stresa in bi tudi lažje, mirneje spal. Moram priznati, da sem v prvi polovici pandemije nekoliko stagniral. No, na srečo sem kasneje ugotovil, da mi to ne bo prineslo nič dobrega, nič pozitivnega. Moje glasbeno ustvarjanje bo tako osredotočeno na izid prvega vodilnega komada. Resnično si želim, da bo vse potekalo tako, kot sem si zamislil. Kot sem od nekdaj tudi sanjal, upal. Glasba je upanje na nek način. Kasneje se bo videlo, kako se bodo stvari odvijale. Vsekakor pa si želim dueta s kakšno slovensko glasbenico. V mislih imam trenutno super pevko Leo Sirk, s katero se poznava tudi izven glasbenih voda. Lea je odlična pevka, prav tako pa tudi oseba s pravim karakterjem in s pravo energijo, ki je nekoliko podobna moji. Če to slučajno bereš, Lea, se mi javi. Malo za šalo, malo za res. Želim si, da bo tega virusa in vsega slabega, kar se trenutno dogaja, kmalu konec. Da se čimprej vrnemo nazaj na glasbene odre.
In naj ti upanja nikoli ne zmanjka. Alen, srečno.
Hvala tebi. Srečno.
