Tulio Furlanič: Izrael bi moral biti izključen iz vseh internacionalnih dogajanj
Življenje ima začetek in konec
Intervju s Tuliem Furlaničem je kot pogovor z nekom, ki je z aplavzom preživel več življenj. V njegovih odgovorih ni veliko romantiziranja, še manj olepševanja: glasba je zanj disciplina, nagrade so spomin, Evrovizija pa skoraj karneval. Med vrsticami se prepletata starošolska jasnost in suha duhovitost človeka, ki dobro ve, da se kariera meri v letih, resnica pa v stavkih, ki ostanejo. Ta pogovor je zato manj nostalgičen sprehod in bolj trezen, mestoma pikro iskren pogled na glasbo, čas in svet, ki se vrti malo prehitro.
Glasba kot disciplina in ritem srca
Gospod Tulio, če začnemo pri izviru: kako je ritmična govorica bobna, to starodavno srce glasbe, počasi izklesala vaš notranji red?
Notranji metronom je prirojen, enako muzikalnost. Vse ostalo so vaje, vaje, vaje.
Od prvih uspehov do kultne Anite
Ko je zazvenela melodija Anita ni nikoli, ste slutili, da stopate v območje, kjer aplavz postane nekakšna usoda?
Anita ni usodna, ker ni bila prva. Začelo se je leta 1966 s skladbo Sjaj izgubljene ljubavi. Anita je po vrnitvi iz tujine zaznamovala moj stil petja, kar traja že trideset let. Aplavz pa je duševna hrana.
Vaša interpretacija popevke Nocoj joče neko srce marsikomu še danes zatrepeta pod rebrnim lokom. Povejte mi kaj o njenem sporočilu.
Za pesem Nocoj joče neko srce sem dobil nagrado kot najboljši interpret. Pesem pove, da je ljubezen minljiva.
O nagradah, ki nabirajo prah, in nastopih na EMI
Nagrade strokovnih žirij, nekoč svetinjice na oltarju glasbene cehovske časti, kaj pomenijo danes: spomin, opomin ali zgolj lepo zložen prah na polici?
Prvo nagrado za interpretacijo sem dobil leta 1966 v Zagrebu in to mi ostane v spominu, ko me nekdo vpraša, kaj sem dosegel na področju glasbe. Prah pa nabira vse, kar stoji na polici.
Ob vaših dveh podvigih na EMI – je bila to bolj viteška odprava proti stari celini ali prijetna pustolovščina brez nuje po zmagi?
Na EMI se delajo napake in premalo se razmišlja o komerciali. Zmaga je vedno dobra reklama, ki jo moraš izkoristiti na nadaljnji glasbeni poti.
Katera med skladbami Lagal sem ti, Okoli mene vse si ti in Cyrano de Bergerac vam je najbližje po duši in katera vas razkriva najbolj neolepšano?
V bistvu so vse tri življenjske, Okoli mene vse si ti pa je potrdilo, da ljubezen mine in preide v skupno življenje. Tudi če se ne vidim v sporočilu teksta, ga lahko emocionalno zapojem.
Izdali ste tri samostojne albume v časih, ko je bil cede še mali oltar poslušanja. Verjamete, da se bo ta obred zbranega poslušanja še kdaj vrnil?
Prisoten sem na več nosilcih zvoka, za katere ne vemo, kje in kdaj bodo odvečni. Glasba pa bo ostala.
Od italijanske kancone do kritike Evrovizije
Ko ste se spogledovali z italijansko pesmijo Zingara, je to bila nostalgična poklonitev ali tiha izpoved vaše navezanosti na italijansko kancono?
Že kot otrok sem začel s petjem italijanske glasbe, ker sem manj ali več odrastel z njo. Angleška je prišla v šestdesetih letih, slovensko pa sem odkril šele po vrnitvi iz tujine.
Brez dlake na jeziku o Evroviziji in politiki
Kako danes zrete na Pesem Evrovizije, tudi v senci razprav o vlogi Izraela in o tragediji v Gazi: kot na spektakel, ki presega politiko, ali kot na oder, kjer se politika neizogibno razkrije?
Evrovizija je postala pustna zabava in je nepomembna za kvalitetno glasbo. Izrael bi moral biti izključen iz vseh internacionalnih dogajanj. Za politiko pa se ve, kaj je.
Če si sposodimo misel Franeta Milčinskega o lahkotnosti življenja mrtvaka, ali je za vas to ironija, modrost ali zgolj opomnik, da je življenje najlepše prav v svoji minljivosti?
Življenje ima začetek in konec, le klobasa ima dva konca.
