Vladimir Čadež o Evroviziji: Odloča mali krog ljudi, ki se drži nekega korita
Včasih mora zgodovina molčati

To je zgodba o neverjetni volji, pokončni drži, tudi o zlu, ki preži na šibke. Glasba je privilegij, v besedah je res moč in pesmi so zaklad – četudi jih najdemo na smetišču. Vladimir Čadež. Zna se pobrati, poiskati svetlobo v sebi in zapeti s tistim svojim globokim glasom. Zmeraj se goreče postavi na stran pravice in vedno reče bobu bob. Nauk intervjuja: ljubezen je sveta.
EMA in Vladimir Čadež
Vladimir Čadež je na odru EME stal dvakrat, in sicer obakrat z Giannijem Rijavcem. Prvič leta 1998, ko sta v Ljubljani zapela pesem Pusti času čas. Avtor glasbe je Gianni (Janez) Rijavec, besedilo je prispevala Miša Čermak, aranžma pa je delo Saša Fajona. Pesem se je uvrstila na drugo mesto. Naslednje leto sta ponovno tekmovala, zapela sta pesem Ljubezen je le ena (alternativni naslov dela je Ljubezen je ena). Glasbo je napisal Gianni Rijavec, besedilo Miša Čermak, Sašo Fajon pa aranžma.

Vesel, da lahko pomaga
Ko sem malce povprašal o vas pred intervjujem, so mi otroci rekli, da ste eden najprijaznejših učiteljev sploh. Od kod vam to bogastvo?
Hvala za takšen kompliment. Sicer pa res nisem imel težav z učenci, namreč vsa ta leta, šestindvajset jih je, kar petje poučujem, skušam biti učencem zanimiv, inovativen, individualen in kreativen. Vsakemu seveda ponudim, kar zmorem, kar lahko sprejme. Vesel pa sem, da sem marsikateremu pomagal naprej, kar nekaj jih je na profesionalni poti petja in glasbe.
Nič ni večno in vse se spremeni. Je to mogoče sporočilo besedila Pusti času čas?
Res je, to je bil lep tekst, ki spominja na stare slovenske pregovore.
V komadu Zbogom, sonce je upanje močno prisotno. O čem pravzaprav pripoveduje ta pesem?
Res je nekaj časa preteklo od tega in žal nisem avtor besedila, mislim pa, da je odgovor najbolj jasen, da tu sonce prebuja ljubezen, a kot v vseh slovenskih pesmih mora biti nekaj patetike, ki pa je v tej pesmi – hvala bogu – mladostna.
Dotaknimo se skladbe Ljubezen je le ena. Oh, ljubezen. Kako pogosto je ta beseda zlorabljena?
Je res zlorabljena. Povem pa naj, da vseeno mislim, da vsakemu le ena vre v dnu duše. Včasih mora zgodovina molčati.
Ljubezen je le ena
Človek v človeku hrepeni,
čaka na ljubezen, ki je ni,
ker dvomi v resnico, izgublja se v lažeh,
ne vidi je ne v sanjah ne v ljudeh.
Ljubezen je le ena v človeku za vse dni,
v sanje potopljena, ko zdi se, da je ni,
za vse življenje dana vsem in vsepovsod,
ena sama misel, ena pot.
Človek v človeku skriva jok,
šteje poraze osamljen, ubog
in pozablja nase.
Ljubezen je le ena, objema vse ljudi,
v svetlobi prebujena, da v mraku se rodi,
za vse življenje dana vsem in vsepovsod,
ena sama pot vseh usod.
Vir: osebni arhiv Miše Čermak.

Od Jugovizije do Eme
Lahko poveste še kaj v zvezi s slovenskim nacionalnim izborom za Pesem Evrovizije, kjer ste sodelovali dvakrat?
Sodeloval sem trikrat, še pred tem na izboru za jugoslovansko Evrovizijo 1986. Takrat smo bili kar uspešni, danes pa lahko povem, da se pa za to ne bi odločal več, vse se mi zdi preveč umetno, mogoče tudi preveč neobjektivno. Kot da pač Slovenija nekako izbira konzervativno, odloča mali krog ljudi, ki se drži nekega korita, v katerem se nič ne zgodi.
Kako bi povzeli največje nevarnosti sodobne glasbene industrije?
YouTube, snemanje v domačih pisarnah, umetno sestavljanje popularne glasbe s pametnimi aparati, ki imajo izjemen ritmični in melodični posluh.
Ljudje smo zmožni vsakršnih grozot. Katero je največje zlo v glasbi?
YouTube.
Vidite kakšne očitne stične točke med resno in zabavno glasbo?
Obe cenim po lastnem okusu, delim ju na dobro in slabo, res pa je, da ju neizmerno cenim, predvsem pa združujem z mojo novo zasedbo Romantico Acustico.
Po vsem, kar ste že doživeli in videli, v kaj verujete, kaj je za vas sveto?
Sveto, ja, v religiji je to nekaj najvišjega, če pa prenesemo to v glasbo, je to nekaj vrhunsko izvedenega v živo, podprto z znanjem in lepoto. Okusi so zelo različni, jaz sem mogoče malo starokopiten, a bi se vseeno težko odločil, katera je boljša, odvisno tudi od tega, kje smo, kdaj smo, kako se počutimo.
Kaj je pravzaprav pravo sporočilo, ki ste ga spoznali ob zmagi glasbene skupine Kalush Orchestra na lanskem evrovizijskem odru?
Tega žal nisem slišal, tako da ne bom komentiral.