INTERVJUJI

Vasja Klun: Dobro jutro, dobrodošli na planetu Zemlja

V spomin na Zlatka Kluna

Aparten in progresiven umetnik, ki literarno ustvarja že od najstniških let, se izraža predvsem preko poezije, svoje misli pa občasno vtke v glasbena dela. Ideje črpa iz resničnih ljudi in dogodkov, s čimer želi sporočiti, da je svet kompleksnejši, kot se nam ga včasih predstavlja. Vasja Klun, vegansko usmerjen individuum, svoj prvenec posveča tudi materi naravi.

Kdaj, kako vas je prevzela glasba?
Mislim, da je glasba nasploh eden najbolj fascinantnih fenomenov naše eksistence. Govorim že o zvokih narave, vesolja … Vse to je glasba. No, če govoriva konkretno o muziki, ki jo ustvarjajo ljudje, glasbeniki – ta me je prevzela že v zgodnjem otroštvu in drugače ni moglo biti, saj prihajam iz glasbene družine. Prvi radijski hit, ki mi je kot otroku ukradel pozornost, je bil Always od skupine Bon Jovi.

Leta 2019 je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo kvote slovenske glasbe v primeru zasebnih radijskih postaj. Kako doživljate in ocenjujete to odločitev?
Priznam, da tega podatka nisem poznal, dokler nisem nedavno zasledil intervjuja z Janom Plestenjakom na nacionalki, kjer je bilo govora tudi o tem. Medijev, še manj pa zasebnih radijskih postaj sicer praktično ne spremljam, torej nimam vzorca, koliko slovenske glasbe se vrti v primerjavi s tujo, odkar so razveljavili kvote. Tu je še globalna glasbena industrija, ki najbrž tako in drugače pritiska s svojimi kvotami, imam pa iz tega naslova podobno mnenje kot gospod Plestenjak, da je nehvaležno in zoprno od kogarkoli zakonsko zahtevati, da v določenem odstotku predvaja določeno vsebino. Vsekakor bi v idealnem svetu slovenski uredniki sami – brez tujih navodil in predpisov – gojili čut in skrb za to, da se vrti dovolj slovenske glasbe tudi na zasebnih postajah. Ampak ne živimo v idealnem svetu …

Ste med občinstvom zaznali drugačne odzive v primerjavi s časom pred epidemijo covida-19? Ljudje hrepenimo po koncertih, nastopih v živo?
Moje izkušnje z občinstvom so omejene na literarne dogodke, na katerih gostujem ali jih organiziram, kar vsekakor ni primerljivo z glasbenimi koncerti, ki so še vedno najbolj popularni in masovno obiskani kulturni dogodki. Osebno sicer na koncerte in nasploh v lokale bistveno manj zahajam kot včasih, ampak to je vezano na spremembo življenjskega sloga ob prehodu v svoja trideseta in ne na posledice covida-19. Mislim, da je človek kljub vsemu socialno bitje, ki hrepeni po takih dogodkih ter druženjih, je pa treba tudi priznati, da tehnologija vse bolj prodira v naša življenja in številni svoje potrebe po socializaciji zadovoljujejo preko ekranov, nove generacije pa se tako rekoč že rodijo v to. Vsekakor se manj dogaja kot včasih. Upam, da bomo sčasoma našli zdravo ravnovesje v sobivanju s tehnologijo.

Ruski glasbeniki, ki želijo nastopiti na letošnji Evroviziji, so žrtev odnosa med Evropsko radiodifuzno zvezo in Rusijo. Kje so vzroki za že kar vsesplošno sovražnost s poudarjanjem domnevne problematičnosti Ruske federacije v glasbenem svetu?
Ne vem, kaj se dogaja v kontekstu Evrovizije, ker sem ta cirkus nehal spremljati kot najstnik in tudi medijem ne sledim preveč, kot sem prej povedal. Na vsak način se mi zdi vsako izključevanje, šikaniranje in cenzura športnikov, umetnikov ter ostalih zgolj na podlagi njihovega državljanstva zelo nekorektno, sporno in diskriminatorno početje – ne glede na politične poglede. Vse skupaj je velika licemerna zabloda, seveda načrtovana. Kot pravi pesem Na zapadu ništa novo … Pametnemu dovolj.

Odkruške vaše zgodbe je čutiti tudi v vaši knjigi, ki jo krasijo zajemljive pesmi izpod vaših prstov. Katera je vaša najljubša?
Izbrati najljubšo pesem je nehvaležno – vsaj zame in tako čutim tudi glede lastnih pesmi. V knjigi Poezija Vol. II, ki je moj prvenec, jih je sicer nekaj čez sto dvajset. Med njimi bi morda lahko naredil selekcijo približno tretjine, ki so mi bolj všeč, bi pa po drugi strani našel vsaj ducat takih, ki so mi brezvezne, a sem dal ego na stran in jih vključil, ker bodo morda všeč komu drugemu. Vsekakor me vsaka izmed njih spomni na neko obdobje, situacijo, osebo … Vse te zgodbe so del mene, zato ne bi izpostavljal ene same poezije. Sicer za šok efekt tistim, ki dobijo knjigo v roke, najprej svetujem, naj preberejo pesem na strani enainsedemdeset. Odzivi – in ti so res raznoliki – me v vsakem primeru zabavajo.

V pesmi II/2021 spregovorite o življenju, spremembah, miru. Kako so vas našle te pesniške teme?
No, to je ena izmed poezij, ki bi jih uvrstil med svoje najljubše. Sicer jim naslovov ne dajem, v knjigi so označene z mesecem in letnico nastanka in omenjena je nastala februarja predlani. Moja leto in pol starejša sestra, sicer klasična pianistka, mi je nekoč rekla, da se po tridesetem letu stvari malo spremenijo in tudi pri meni je bilo tako. Tesnobni um se mi je nekoliko umiril, refleksija je v sveže nastali tišini dobila več prostora, prišla so nova zavedanja, izkušnje ter modrosti in to se neizogibno odraža tudi v ustvarjanju. V glavnem: staram se.

Izgubili ste očeta, slovensko občinstvo pa glasbenika Zlatka Kluna. Vas je ta boleča in stresna izkušnja osebnostno spremenila?
Septembra – kmalu po svojem rojstnem dnevu – sem izgubil ne le očeta, temveč tudi prijatelja in največjega podpornika, slovensko občinstvo pa nekoga, ki ni bil samo vrhunski glasbenik – predvsem z zasedbama Boomerang in Karamela –, ampak je svoj čas tudi uspešno vodil festival MMS in bil izvršni producent na nekaj odličnih albumih, med drugimi Slavka Ivančića in Andraža Hribarja. Iskreno povedano je še nekoliko prezgodaj, da bi trezno govoril o osebnostnih spremembah, morda oziroma skoraj zagotovo še pridejo, a rana je zaenkrat sveža. Vem, da si želim to bolečino kanalizirati v moč in biti bolj odločen, ustvarjalen in nasploh aktiven v svoji realizaciji. Predvsem zaradi sebe, ampak tudi njemu v čast.

Nedavno tega je del slovenske javnosti razburila novica o tem, da bo kurentovanje na Ptuju otvorila srbska pevka Ceca. Kako to razumete?
V kolikor gre za privatnega organizatorja menim, da ima seveda pravico organizirati tako rekoč karkoli, čeprav mi osebno veliko koncertne ponudbe pri nas na splošno ni všeč. A saj razumemo, kako funkcionira trg in kaj pomeni logika povpraševanja ter ponudbe, tukaj ne bi preveč apeliral na neke moralne aspekte, ker razumem, da želi nekdo iti na sigurno, demografija in okusi so dandanes pač taki, kot so. Če pa je v igri javni denar oziroma javni organizator, bi bilo higiensko, da na prazničnih, sploh tradicionalnih slovenskih prireditvah nastopi slovenski izvajalec. Izbor tujcev bi lahko izjemoma razumel in podprl, v kolikor bi šlo za vsebino z dodano umetniško vrednostjo, kar pa za moje pojme in okuse Ceca in njen žanr nista.

Kako slišite glasbeno sceno pri nas? Vas kdo še posebej navdušuje?
Kar se tiče aktivnih izvajalcev, sem zaradi družinskih in prijateljskih vezi pristranski, moja najljubša sta skupina Karamela in Janez Bončina – Benč. Včasih so tudi skupaj nastopali. Od ostalih je prvo ime, ki mi pade na pamet, skupina Dan D. Za moj okus ni nihče v Sloveniji ponudil toliko kvalitetnih komadov v pop roku. Zelo rad obiskujem tudi koncerte skupine HELP! A Beatles Tribute, ustanovil jo je v Sloveniji živeči Američan Ernie Mendillo, ki je včasih igral tudi s Pavlom Kavcem, še enim družinskim prijateljem, in sicer v skupini Oko. To je koncert, na katerem se najbolj prepustim, pojem, plešem, uživam. Obožujem Beatlese. Sicer nisem eden tistih, ki pravijo, da pri nas ni dobre glasbe. To lahko trdi samo nekdo, ki je površen in nezainteresiran, da ne rečem nerazgledan. Drži, da smo majhni in je splošni opus zato manj obsežen, posledično je torej manj dobre glasbe v primerjavi s tujimi katalogi. A tudi manj slabe, vse je sorazmerno. Mislim, da ima veliko ljudi dandanes do glasbe potrošniški pristop in se z njo hrani industrijsko, slovenska glasbena mašina pa – sploh v primerjavi s tujo – v enem letu ni sposobna proizvesti toliko splošno všečnih stvari, da bi zadovoljila publiko, ki se hitro naveliča in potrebuje vedno sveže predloge. Ampak kvaliteta se obdrži skozi čas, če ima srečo, da ni spregledana.

Čedalje več ljudi je apatičnih, bolnih, depresivnih. Nekaj torej delamo narobe. Bomo spregledali – ste optimistični glede tega?
Optimist sem po vokaciji, optimizem nič ne stane. No, zgodi se, da ustvari pričakovanja, ki jih včasih plačaš z neko dozo razočaranja, ampak tudi to je sestavni del življenja. S tem se, če imaš željo po osebnostni rasti, naučiš navigirati. Kar se tiče družbe mislim, da trenutni sistem – lahko ga imenujemo kapitalizem – ni najbolj zdrav in harmoničen. Sicer spodbuja tekmovalnost, kar je dobro za napredek, ampak ta napredek prihaja pod določeno ceno. Tehnološki razvoj je hiter, digitalizacija in umetna inteligenca trkata na vrata oziroma sta že konkretno vstopili, prihaja nova industrijska revolucija, pri vsem tem pa ljudje izgubljajo stik samih s sabo, s sočlovekom in z naravo. Kljub vsemu nismo roboti – vsaj ne še – in tak način življenja pušča posledice. Tukaj so se trobila gospodarjev, masovni mediji, ki s svojim negativizmom načrtno prispevajo k ustvarjanju tesnobe in apatije, ker je prestrašeno in apatično ljudstvo lažje nadzorovati. Življenje je pač tako. Vladajoči bo zmeraj delal v smeri, da ohrani vladavino – dobro jutro, dobrodošli na planetu Zemlja. A vladajočega pogosto vodi pohlep in ta zahteva vedno več. Če se nekje jemlje, pa nekje drugje zmanjkuje, to so vesoljni zakoni. Akcija sproža reakcijo. Moj optimizem je osnovan na tem, da se zaradi stopnjujoče se depresije in nesmisla vse več ljudi prebuja in upira ter išče nove, zdrave poti. V tej verižni reakciji se vsak posameznik podaja na osebno pot premagovanja lastnih izzivov, skozi čas postaja boljša verzija sebe in s tem boljši vpliv in zgled za ostale. Vsaka težava je namreč lahko izziv. Oziroma še boljše: priložnost. Smo v obdobju, ko imamo izredno priložnost, da se dvignemo na višjo stopnjo.

V/2021

Bo, kar bo,
a naj te ne skrbi,
bodi v trenutku, ker ne moreš vedet,
kaj ti bo prekrižalo poti.

Leče sedanjosti se zameglijo,
če ne gledajo na ‘zdaj’,
preteklost in prihodnost bosta vedno vprašaj.

Uživaj v vožnji,
ker v grožnji sta iluzija in prevara,
čemur daješ pozornost, daješ moč
in se s teboj postara.

Klun, Vasja. Poezija: Vol. II: (2016-2021). 1. izd., Mdi Production, 2022.

Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
10
+1
5
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
Back to top button