INTERVJUJI

Tina Debevec Dragoš: Vprašanje je, kam nas bo to pehanje za všečki pripeljalo

Najprej opaziš njen ljubezniv nasmeh. Ženska vseh barv. Takšna je – polna življenja, prijazna, prisrčna. A hkrati jasnega uma. Po duši pevka, tudi ljubiteljica narave. Zaljubljena v glasbo, vesolje, življenje. Ko stopi na oder in zapoje, prepriča. Z glasom. Brez kiča.

Tina Debevec Dragoš je diplomirala iz etnologije in magistrirala iz solopetja, kasneje se je še izpopolnjevala na različnih seminarjih. Aktivna je tako v klasičnih kot tudi zabavnih vodah; njene odrske izkušnje tako obsegajo narodnozabavne nastope, operne vloge, recitale in solistične nastope v sakralnih delih. Je tudi mentorica ansamblom, poučuje solopetje (klasično petje, muzikali, narodnozabavna glasba, popevke, zborovsko petje) in vodi razne seminarje.

»Moje poslanstvo je, da sem pevka in pevska pedagoginja.«

Ste že v otroštvu začutili, da boste življenje posvetili glasbi?
Pojem od malega, petje mi je bilo že v otroštvu velika uteha. Kot otrok sem nenehno prepevala in si izmišljevala besedila. Petje mi je predstavljalo pobeg v drug svet, kjer sem se počutila varno in opaženo. Moje pevsko potovanje se je začelo z obiskovanjem otroškega pevskega zbora na osnovni šoli, kjer sem pela osem let. Nekoliko resno sem se petju posvetila na koncu osnovne šole, ko sem opravila avdicijo za takrat zelo uspešen mladinski mešani zbor Veter, s katerim sem ogromno tekmovala in koncertirala praktično po celi Evropi, se udeleževala raznih velikih koncertov s simfoničnimi orkestri in zbori, nastopali smo tudi v Križankah, Cankarjevem domu. Moja srednješolska leta so bila zelo obarvana z zborovskim petjem in kasneje me je prav ta zbor usmeril na solopevsko pot ter mi je omogočil prve solopevske ure. Takratna profesorica solopetja me je vpisala v svoj pevski razred v Glasbeno šolo Vrhnika, nato pa sem po nekaj letih odšla na študij petja na Akademijo za glasbo. Že kot otrok sem čutila, da bi lahko glasba bila pomemben del mojega življenja, vse dogajanje okoli nastopov, vaj in petja se mi je zdelo nekako »naravno«.

Predvidevam, da srčna želja ni dovolj, da postaneš pevka Ansambla Saša Avsenika. Kako ste ga odkrili?
Svet narodnozabavne glasbe mi je prišel naproti čisto po naključju. Sošolec iz glasbene šole, kjer sva skupaj obiskovala ure petja, je nehote naletel na oglas, da mlad ansambel iz Gorenjske išče pevca. Šele na avdiciji je ugotovil, da v zasedbi harmoniko igra Sašo Avsenik. Kmalu zatem je isti ansambel iskal pevko. Prijavila sem se in avdicijo opravila. Iz tega ljubiteljskega sestava se je sčasoma oblikovala prva zasedba ansambla Saša Avsenika, s katero sem kasneje resno sodelovala in posnela prvo ploščo.

Po izobrazbi ste magistrica solopetja. Zakaj je izobraževanje nujno vse življenje?
Znanje je ena izmed redkih stvari v življenju, ki ti jih nihče ne more vzeti. Kar imaš, kar znaš, je v tebi. Brez rasti ni napredka. Zdi se mi pomembno, da se celo življenje izobražujemo na različnih področjih, ker se tako lažje prilagajamo trenutnim življenjskim situacijam. Znanje je vrednota, ki ti podari neko širino. Spoznavaš nove ljudi, eksistiraš v novih okoljih. In rasteš.

Poučujete solopetje in ste mentorica ansamblom. Kako učite, kje zarisujete mejo med svobodo in vodstvom?
Želim biti taka pedagoginja, kakršne sem imela jaz. Na svoji poti sem imela vedno mentorice, ki so bile materinske, tople. Ženske, s katerimi sem imela prijeten odnos in se dela in ur z njimi res veselila. Seveda so bile kakšne ure kdaj pa kdaj »težje«, a tudi v trenutkih moje neresnosti so ohranile spoštovanje, poniževanja in zmerjanja res nisem bila deležna nikoli, za kar sem jim hvaležna. Petje je celosten instrument, ki ne zadeva samo glasu. Na glas vplivajo tudi težje psihične situacije, stres, vse to se kaže v petju, nastopu pevca. Kot pedagoginja želim pevcem stati ob strani tudi takrat, ko ne gre vse po načrtih. To so trenutki, kjer pevec spoznava svoje fizične in psihične meje. Vsakega posameznika jemljem individualno, predispozicije so namreč različne. Pomembno se mi zdi, da pri posamezniku najdeš tisto, v čemer bi bil lahko dober. Da ga usmerjaš v njegove pozitivne lastnosti. Ne želim učiti in delati po nekem kalupu. Bistveno je, da skozi svoj razvoj opazijo, kaj se spreminja, izboljšuje. Zgodi se, da pride do mene pevka, ki s svojim petjem imitira določeno svetovno glasbenico, v tem se počuti varno. In tukaj se mi postavi izziv, kako temu dekletu omogočiti, da bo še vedno pela, vendar s svojim izrazom in svojo barvo glasu. To je moja najpomembnejša naloga, najti posameznikovo barvo in izraz.

Je dovolj, če glasbo poslušamo zgolj z ušesi, ki ločujejo na odbijajoče ali všečno, ali je pri prepoznavanju potrebno vendarle nekaj več; predznanje, ki naj bi pomagalo razumeti?
Glasbe ne moremo tako preprosto ukalupiti, glasba ni samo črna ali bela. Prav je, da si tudi tukaj puščaš vrata odprta in spoznavaš paleto barv, žanrov v glasbi. Mislim pa, da ni potrebno nobeno predznanje, nujna je odprtost in včasih malo več koncentracije. Da občasno prisluhnemo skladbam, ki so žanrsko različne. Recimo: klasični glasbi damo mnogokrat premalo možnosti, prehitro ji dodamo etiketo, da je prezahtevna. Klasika zahteva, da se ustaviš, umiriš, poslušaš. Ni narejena na prvo žogo kot komercialna glasba.

Kako bi povzeli največje nevarnosti sodobne glasbene industrije?
Hiperprodukcija, instant glasba, kjer je vse podrejeno nabiranju ogledov in všečkov, nenazadnje tudi finančnemu izplenu. Banalna besedila, vulgarnost, šovinizem. Tudi določeni resničnostni šovi nam predstavljajo nekaj nevarnosti, ker ne prikazujejo realnega poklica in dela glasbenika, ampak vedno iščejo neko zgodbo, ki se bo prodajala in kjer ni v ospredju glasba. Žal večina trenutne komercialne glasbe na hitro zadovolji človeka, ne pusti pa sledi in občutkov.

Vidite kakšne očitne stične točke med resno in zabavno glasbo?
Glavna stična točka je znanje. Kot pevka sem aktivna v več zvrsteh petja in ravno znanje mi omogoča, da se lažje prilagodim določeni situaciji na odru. Ko sem na odru, moram v danem trenutku vedeti, kako izvajati določeno zvrst, ampak to lahko storim le tako, da imam res dovolj znanja in poznavanja, kako moj glas funkcionira. Poznavanje tehnike in svojega instrumenta je pomembno za vsako glasbeno zvrst. Samo tako si lahko dober izvajalec. Sicer pa v vseh zvrsteh najdemo skladbe, dela, ki so nekakšna stalnica. Kar se ljudi gane, dotakne, živi naprej. Ne glede na zvrst.

Kljub različnosti, ki se jo promovira na vsakem koraku, ji slovenska družba ni dorasla. Kaj storiti?
Prav imate. Včasih se mi zdi noro, da se še vedno ukvarjamo s stvarmi, ki so se zgodile osemdeset let nazaj, ne znamo pa biti v trenutku. Moji generaciji je bolj pomembno to, kar se dogaja v tem hipu. Na življenja naših prednikov mi ne moremo vplivati. Res je, da se vedno bolj znamo pogovarjati in poslušati, stvari se premikajo počasi. Samo konstruktivna debata lahko nekaj premakne. Na dolgi rok. Različnost ni samo sprejemanje tujega, ampak tudi sprejemanje domačega, slovenskega. Kar se tiče glasbe, smo definitivno premalo odprti do slovenske glasbe. Rada imam slovenščino, je lepa in moja, čutim jo. Imamo odlične pisce in izvajalce. Koliko odstotkov slovenske glasbe sploh predvajajo slovenski radii? Nekatere radijske postaje slovensko glasbo predvajajo ponoči, čez dan pa vrtijo že tisočkrat slišane svetovne hite. Nimamo oddaje, kjer bi se lahko nova slovenska popularna glasba predstavila širši javnosti. To nalogo so nekako prevzeli festivali, kamor pa tudi ne pridejo vse glasbene zvrsti, recimo rock. Se mi pa v zadnjem času zdi pohvale vredno, da stadion v Stožicah polnijo slovenski izvajalci. Očitno se vseeno nekaj premika v pravo smer za slovensko glasbo.

Očitno je, da ste izjemna ženska. Kako dojemate sebe?
Sem Tina, glasbenica, žena in mama petletnemu sinu. Živim običajno družinsko življenje, srečavam se s podobnimi problemi kot večina ljudi. Sebe dojemam kot žensko, ki sledi svoji poklicanosti in skuša kljub preprekam slediti srcu ter opravljati delo, ki me res izpopolnjuje. Moj poklic zahteva predanost, veliko dela na sebi, nenehno izpopolnjevanje ter veliko prilagajanja. A to je tisto, kar me napolnjuje z energijo. Moje poslanstvo je, da sem pevka in pevska pedagoginja.

Kje vidite prihodnost glasbe? Ležijo odgovori v kakovosti?
Svojo bodočnost vidim še vedno na tej poti, kjer sem sedaj. Želim si čim več raznolikih nastopov, mogoče se bom tudi kot solistka prijavila na glasbeni festival, da bi se javnosti prikazala tudi v tej luči. Vsekakor pa si želim še kakšnega pomembnejšega klasičnega nastopa, klasika je nenazadnje moja baza, moje ogrodje, iz katerega vse izhaja. Klasika me res umiri, prizemlji. Bo pa zanimivo spremljati, kam nas bo ponesla ta hiperprodukcija. In kako se bo vzdrževalo to razmerje med resno in zabavno glasbo. Mlade bi bilo treba pritegniti na klasične koncerte, tako bi lažje obdržali kvaliteto. Vprašanje je, kam nas bo to pehanje za všečki pripeljalo.

Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
11
+1
6
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
Back to top button
X