INTERVJUJI

Romana Krajnčan: Na športnike smo vsi izjemno ponosni. Na glasbenike, igralce, režiserje, festivale pa niti ne.

Mladi samozaposleni v kulturi potrebujejo pomoč

Je umetnica z veliko začetnico, ambiciozna in samozavestna, zavedajoč se svoje glasovne kakovosti. Povezanost z otroštvom je zanjo zdravilo srca. Njena vedrina je dediščina po starših. Povrhu tega so tedaj, ko dela z otroki, njene misli ustvarjalne. Je blagohotna, strpna, tudi kritična. Danes je njeno poslanstvo pomagati mladim samozaposlenim v kulturi, da stopijo na novo, drugačno pot.

Romana Krajnčan na glasbenih platformah

Pevka Romana Krajnčan ima vse svoje izdaje, otroške pesmi in šansone, zbrane na digitalnih platformah. Kot pravi sama, bi bilo dobro, da bi bili ljudje informirani, da je na pretočnih platformah boljša kakovost zvoka in da je predvajanje legalno oz. v spoštovanju avtorskih ter izvajalskih pravic. Umetniku je namreč za vsako predvajanje omogočeno simbolično nadomestilo. Platforme z možnostjo ustvarjanja brezplačnega uporabniškega računa so Deezer, Spotify in Tidal, medtem ko sta Apple Music in YouTube Premium plačljivi platformi.

Katera pomembna sporočila je uspelo vašim staršem in starim staršem predati vam?
Glasbo sta mi mama in oče položila v zibelko in za to sem jima najbolj hvaležna. Oče je bil odličen trobentač z izjemno lepim tonom na trobenti in kot majhna deklica sem bila nadvse ponosna nanj. Bil je tudi prvi kritik mojih pesmi, ki sem jih pisala v najstniških letih. Klavir in kitaro sem vadila bolj z mami. Stara mama pa mi je z zgledom in ljubeznijo pokazala, kako povezati družino in jo brezpogojno ljubiti. Naučila me je tudi, da gre ljubezen skozi želodec, zato še danes kuham več jedi po njenih receptih. In toplo mi je pri srcu, ko se spomnim nanjo. Pri stari mami v Cerkljah sem preživela tudi najbolj brezskrbne dni in sem se počutila ljubljeno. Zelo jo še vedno pogrešam.

Drži, da pri petju izhajate iz svojih izkušenj in tega, kar vidite okoli sebe? Sledite svoji intuiciji tudi v zasebnem življenju?
Pojem, odkar pomnim. Poleg tega, da rada pojem, je bilo zame pomembno tudi, da sem se naučila tehnike petja in da sem našla svoj glasbeni izraz. Da zveni vokal prijetno, je nujno tudi, da sem sproščena, da se dobro počutim v svojem telesu in da čuvam svoj glas. Ko pojem, sem popolnoma predana glasbi in trenutku. Tudi v zasebnem življenju sem se skozi čas naučila poslušati sebe in slediti svoji intuiciji. Ko mi uspe biti v zavedanju, res čutim, da živim.

Dovolite mi citirati del ene vaših najlepših pesmi, ki govori o ljubezni: »Edino je pevec zapisal to pesem v svoje srce, če kdaj bo kdo vprašal, kako je ljubezni ime.« Kaj je ljubezen? Kako in kdaj veš, da je nekaj ljubezen?
Hvala. Tudi meni je ta pesem Ferija Lainščka, ki jo je uglasbil Lojze Krajnčan, izredno ljuba. Ljubezen samo občutiš. In živiš. Preprosto si sam ljubezen in deluješ iz ljubezni. V ljubezen verjamem. Vse, kar počnemo radi, z veseljem, z ljubeznijo, ima čisto drug rezultat in učinek. Pa naj bo to priprava kosila ali snemanje nove skladbe.

Na kakšen način vas mika otroški svet? Ali ga sploh strogo ločite od odraslega?
Z otroki sem že od nekdaj povezana. Ne morem razumeti, da vsi nimajo lepega otroštva. Otroci imajo pravico biti srečni, ljubljeni in živeti v miru. Imajo pravico do brezskrbnega otroštva. Otroke zelo čutim. Imam pa zelo veliko otroka v sebi in ga zavestno negujem, prav zavestno negujem navdušenje, čudenje, dobro voljo, predanost, veselje, pristen stik. Vse to in še več imajo otroci v sebi naravno, živijo za trenutek, vsi se lahko nenehno učimo od njih. Jih pa potem močno zaznamuje okolje, v katerem živijo, starši in njihovi problemi, učitelji. Zato bi se morali vsi, ki delamo z otroki in za otroke, še kako potruditi in se zavedati svojega poslanstva in vpliva, saj jih s svojim načinom razmišljanja in z vzorci, ki jih imamo, še kako zaznamujemo in jim damo dobro ali slabo popotnico za življenje.

Romana Krajnčan prav zavestno v sebi neguje čudenje, dobro voljo, navdušenje in predanost.

Kje, po vašem mnenju, tičijo vzroki zatona Festivala slovenskega šansona in festivala La Vie en Rose? V mislih?
Res škoda, da nimamo več tako izjemnih festivalov. Oba sta bila drugačna, ponudila kakovostne pesmi in izvajalce. Veste, z organizacijo je res dosti dela. In če kar naprej in vedno znova ni posluha za tovrstne festivale, potem počasi obupaš. Potrebno je ogromno entuziazma. In financ. Predvsem pa je potrebna podpora pri organiziranju in pohvala. Tega nismo v Sloveniji ravno vajeni. Na športnike smo vsi izjemno ponosni. Na glasbenike, igralce, režiserje, festivale pa niti ne.

Kako resnična in močna grožnja sta pandemija in trenutna politična garnitura za mlade zaposlene v kulturi?
Težko je bilo in je za mlade umetnike. Od julija 2021 niso dobili nobene podpore od države. Od septembra pa jim je bilo delo praktično onemogočeno, saj dejavnosti, ki jih preživlja, praktično ni bilo mogoče opravljati. Moje odprto pismo »Mladi samozaposleni v kulturi potrebujejo pomoč!«, ki sem ga skupaj z mnogimi podpisniki pobude naslovila na predsednika republike, predsednika vlade in ministra za kulturo, je sicer naletel na velik odziv medijev, odločevalci pa so nas pošiljali z enega ministrstva na drugo in nazaj. Več kot očitno je, da se je ta vlada odločila, da »pozabimo« na probleme vrhunskih mladih umetnikov v času korona krize. Mlade kulturnike so pustili na cedilu. Brez kančka empatije in brez pomoči zanje v najtežjem obdobju, ko niso mogli opravljati svojega dela. V drugih državah mnogo bolj in zavestno skrbijo in podpirajo kulturo in umetnike, še posebej mlade.

Kako pa se vi soočate s stanjem kulture in z aktualnimi dogodki nasilja in razlikovanja, ki kar ne jenjajo? Še vedno se vrednotimo skozi sita, ki z umetnostjo pogosto nimajo veliko zveze.
Nimam besed za vso to krutost. Nič se ne dogaja več prav. To brutalno nasilje. Naj si kažejo svojo moč politiki med seboj, naj gredo v vesolje in tam obračunavajo drug z drugim. No, tam bi jim vesoljci že dali vetra. (hudomušen nasmeh) Nas pa naj pustijo pri miru in v miru. Življenje, ki nam je podarjeno na tem svetu, imamo omejeno le en kratek čas, res ne vem, zakaj bi morali zaradi nekaterih politikov živeti v peklu. Vse bi bilo drugače, če bi politiki opravljali svoje delo za dobro vseh ljudi in da bi ne imela glavno besedo kapital in pehanje za denarjem. To nima veze z zadovoljnim in srečnim življenjem. Ponovno bi morali poudarjati vrednote in odnos do sočloveka in narave.

Čemu je v glasbi in življenju treba prikimati?
Kreativnosti, pozitivni vibraciji, navdihu, intuiciji. Če si v sozvočju sam s seboj, vedno pokimaš v pravem trenutku tako dobri glasbi kot pravim rečem, ki ti prihajajo v življenju naproti.

Ko Romani Krajnčan uspe biti v zavedanju, res čuti, da živi.

Kaj je dandanes največji izziv glasbe?
Glasba je zame sveta. Največji izziv je pravzaprav, da iz vse ponudbe izluščiš tisto pravo. Včasih pogrešam, da bi tudi v glasbi imeli dobre komentatorje kot v športu ali dobre kritike, ki bi ljudi navduševali za svet glasbe, jim jo pomagali razumeti, nakazali tiste skrite linije in harmonije, ki so drugačne in navdihujoče. Če bi ljudem znali predstaviti dobro glasbo in bi jo po radijskih postajah tudi vrteli, bi ljudje prepoznali kakovost. Najbolj je pomembna kakovost. In tukaj mora biti sito. Uredniki, komisije za festivale bi morali biti izobraženi in podpirati kakovostno glasbo in kakovostne izvajalce. Potem šele pride na vrsto okus, ki pa ga ima seveda vsak drugačnega. Na primer: Avsenikova glasba je vrhunska, glasbeniki odlični, vokalno vse top, aranžmaji, besedila. Ni pa morda po tvojem okusu in je ne poslušaš. Nostalgično poslušamo slovenske popevke, ki so kakovostne. Tako izvedba, besedilo in glasba. Pa ti je po okusu bližje Poletna noč kot Nad mestom se dani. (nasmeh) Eno je torej kakovost, ki ji ne moreš oporekati, drugo pa je tvoj okus. Včasih si moral skozi sito res dobrih glasbenih urednikov in uredništev, ki so jih vodili mojstri Sepe (Mojmir, op. a.), Privšek (Jože, op. a.), Robežnik (Jure, op. a.). Bi pa na koncu odgovora še dodala, da je velik izziv danes tudi, da publiko navdušujemo za koncerte v živo, ker ni večjega zadovoljstva kot začutiti energijo vrhunskih glasbenikov, ki izvajajo glasbo tisti trenutek iz sebe samo zate.

Kaj lahko pričakujemo od vaše prihajajoče glasbe? Kakšne želje imate?
Trenutno sem v glasbenem studiu posnela vse songe iz glasbene predstave Na dvorišču. To je devet novih pesmi za otroke, ki jih je napisal Feri Lainšček in uglasbil Lojze Krajnčan. Zelo sem zadovoljna. Prav tako me veseli, da predstava Na dvorišču, ki je premierno zaživela decembra tik pred covidom, še vedno živi in smo jo kljub čudnim časom imeli večkrat priložnost igrati po Sloveniji. Na odru nadvse uživam z igralcem Danijelom Malalanom, ki je član Slovenskega stalnega gledališča Trst. Super je. Otroci sodelujejo, da je veselje, in tudi pesmi takoj vzamejo za svoje. Pripravljam tudi program za Glasbene večere v Tržiškem muzeju. To mi je posebno veselje. Vsako leto poleti imamo v Tržiču ta čudovit festival na idiličnem vrtu Tržiškega muzeja z različnimi zasedbami in odlično glasbo. Tudi na nastope me že vabijo, kar me po tem čudnem času zelo veseli. Sicer pa si vzamem čas tudi za moji vnukinji, ki me nadvse razveseljujeta in sta moji največji oboževalki.

Romana Krajnčan
Romani Krajnčan sta glasbo v zibelko položila mama in oče. Foto: Pablo Montanez
Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
2
+1
3
+1
1
+1
1
+1
0
+1
0
+1
0
Back to top button
X