Ko je lani v Liverpoolu zmagala Loreen, smo si vsi oddahnili, da se evrovizija vrača domov in da nas letos v Malmöju čaka izjemno doživetje in vrhunski šov, kakršnega zna prirediti švedska televizija. A dobili smo najbolj moreč festival in na dan finala so vsi samo čakali, da se vse skupaj konča.
In glavno odgovornost za to nosi EBU (Evropska radiodifuzna zveza) s svojo večno mantro o nepolitičnosti prireditve, dvojnimi merili in včasih prav absurdnim nojevskim tiščanjem glave v pesek. Glavni kamen spotike je bil kajpak Izrael, ki je sodelovanje na letošnji prireditvi vzel kot državni politični in propagandni projekt, pri tem pa mu je pasivno, pa tudi aktivno asistirala EBU. Zakaj je še nekoliko nejasno, morda pa se odgovor skriva v glavnem sponzorju prireditve.
Potem ko so po začetnem šoku solidarnosti ob terorističnem napadu na Izrael začele prihajati novice o nediskriminatornem pobijanju civilistov v Gazi, so se v mnogih članicah EBU že začeli pojavljati glasovi o primernosti nastopa Izraela, a to so bili le posamezni glasovi, pobuda RTV SLO, da bi na evropski ravni vendarle razmislili o tem, pa je ostala ne(u)slišana.
Povod je bil October Rain
Začelo se je marca, ko je Izrael za tekmovanje predstavil svojo pesem October Rain z neposrednim omenjanjem terorističnega napada. To je bilo celo za EBU preveč, zato so zahtevali novo pesem ali temeljito spremembo besedila. Potrebne so bile kar štiri predelave, da je nastala pesem Hurricane (z isto vsebino in sporočilom, le dodobra metaforično zakritima).
Kritični glasovi so bili vse številnejši, Izrael pa je kontriral s preizkušeno taktiko: označi vsakogar, ki izreče kar koli kritičnega o ravnanju izraelske države, za antisemita in podpornika terorizma. Vedno se obnese. Pri tem mu je asistiral EBU s svojimi pretiranimi reakcijami: tako je hudo grajala švedskega pevca Erica Saadeja, ki je v uvodni točki prvega polfinala okrog roke ovito nosil značilno palestinsko ruto (pevec je sicer palestinskega rodu), pa prepoved nošnje napisa mir v irskih runah(!) za Bambie Thug iz Irske, pa zamenjavo finalnega posnetka portugalskega nastopa v finalu na uradnem instagramu s polfinalnim, ker je pevka imela nalakirane nohte v barvah palestinske zastave, skrajno nenavadnemu ravnanju švedskega voditelja tiskovne konference Jovana Radomirja, ki je po rahlo provokativnem vprašanju poljskega novinarja izraelski predstavnici dejal, da ji na vprašanje ni treba odgovoriti, če noče. Najbolj inteligentno in prefinjeno diverzijo je izvedla italijanska pevka Angelina Mango v začetnem mimohodu na finalni prireditvi, a tega očitno niso opazili (ali pa se jim ni več ljubilo in so samo še čakali, da bo vsega skupaj konec).
Največji delež k neprijetnemu vzdušju pa so prispevali člani izraelske delegacije in »novinarji« s svojim arogantnim in nesramnim obnašanjem. Ti so nadlegovali člane drugih delegacij (zlasti tistih, ki so si drznili reči kar koli kritičnega), jih žalili, tarča so bili tudi novinarji in celo oboževalci. Vse to so celo sami objavljali na družabnih omrežjih. Nekatere države so čisto resno razmišljale o umiku s prireditve, tri države so izpustile uvodni mimohod na zadnji generalki, španska televizija pa je celo vložila uradno zahtevo na EBU, naj zaradi nadlegovanja novinarjev in fenov vendarle zaščiti svobodo govora. Protestirala je tudi portugalska delegacija. Kolikor je znano, uradnega odgovora ni dobil nihče.
Diskvalifikacija Nizozemske
Precej pričakovano je tako bilo, da bo v dvorani izraelski nastop deležen precejšnjega negodovanja (nenazadnje sta po ruski okupaciji polotoka Krim bili žvižganja deležni tudi ruski predstavnici 2014 in 2015). Žvižganje in negodovanje se je stopnjevalo iz nastopa v nastop, sploh po diskvalifikaciji Nizozemca, ki bi moral nastopiti tik pred njo. Eden Golan je svojo pesem odpela kljub žvižgom in vzklikom, televizijski gledalci pa tega skoraj nismo slišali, saj so tonski tehniki filtrirali zvok iz dvorane. Nenazadnje je vojakinja (takoj po festivalu odhaja na obvezno služenje v izraelski vojski). Dejstvo, da je do pred dvema letoma živela v Rusiji in tam tudi nastopala (bila pa je tudi na okupiranem Krimu) ji je gotovo odtujilo velik del vzhodnoevropskih glasov.
V soboto, ko naj bi bil vrhunec slavja, pa se je kuhalo. EBU je že tako šibka pri komunikaciji z javnostjo, tokrat pa je njihov molk samo še povečeval vsesplošno nervozo. Vrhunec pa je bila vsekakor poteza brez primere: izključitev predstavnika Nizozemske po incidentu z neko članico produkcijske ekipe. To, da bi nekoga diskvalificirali sredi tekmovanja se v skoraj 70-letni zgodovini festivala ni zgodilo še nikoli. Ta ukrep so tudi vodilni na nizozemski TV (ki ni ravno znana po tem, da bi brezpogojno stala za svojim izvajalcem, če ta stori kakšno neumnost) za nesorazmernega.
V soboto smo doživeli tudi silovito propagandno ofenzivo Izraela: njeni oglasi so se vrteli na Youtubu v petnajstih jezikih, uslužbenci izraelskih veleposlaništev so menda klicali svoje državljane in jih rotili, naj glasujejo, zakupljen je bil celo velik svetlobni oglas na Times Squaru v New Yorku (kot ena žirija so lahko glasovali tudi povsod po svetu). Pri tem so jim pomagali tudi njihovi podporniki v sodelujočih državah. Neki slovenski skrajnodesničarski »intelektualec« je na družabnih omrežjih celo zapisal, da gre pri tem za boj za civilizacijo proti barbarom.
Neusmiljeno izžvižgan
Na koncu se je tako vse zvedlo na tekmo: vsi proti Izraelu. Vprašanje je bilo samo, ali se bodo glasovi »vseh« preveč razpršili. Niso se, Izrael kljub siloviti kampanji niti ni dobil največ točk v telefonskem glasovanju, na koncu je pristal na 5. mestu. Vsem so se tako odvalile velike skale od srca – morda še najbolj šefom EBU v Ženevi.
Gnev oboževalcev zaradi vsega kaotičnega in nelagodje vzbujajočega dogajanja (ne le v zvezi z Izraelom) se je na koncu znesel nad izvršnim nadzornikom evrosonga Martinom Österdahlom, ki so ga neusmiljeno izžvižgali in tega tudi tehnologija ni mogla zakriti. Švedski producenti so mu lahko prihranili le to, da so izločili prvotno predvideno točko v šov-programu, posvečeno njemu.
O glasbi in nastopih pa kdaj drugič.
