Po evrovizijski »Veroniki« Raiven odpira novo poglavje svojega ustvarjanja. Z novo skladbo »2009« se vrača k otroškim spominom, prvim velikim občutkom in fantazijskim svetovom, ki so jo oblikovali, še preden je začela zavestno graditi svojo umetniško identiteto. Ob izrazito elektronski produkciji, preoblikovanem vokalu in zvoku harfe nastaja osebna zgodba o odraščanju, domišljiji in svobodi, da nam ni treba izbirati med različnimi deli sebe.
Kaj nam ostane od otroka, ki smo nekoč bili? Morda prav občutki, ki so se nam takrat zdeli večji od vsega sveta: prva zaljubljenost, obsedenost z namišljenimi svetovi, žalost brez pravega imena in želje, ki jih še nismo znali postaviti v razumne okvire. V skladbi »2009« se Raiven vrača prav k tej intenzivnosti. Ne poskuša poustvariti zvoka nekega leta, temveč ujeti občutek časa, ko smo vse doživljali prvič in ko je domišljija lahko vsakdanji svet spremenila v nekaj povsem drugega.
»Ne toliko po letu 2009 kot takem, ampak po tem, kako intenzivno sem takrat doživljala svet,« pojasnjuje Raiven. »Ko si otrok, so prve zaljubljenosti, obsedenosti, žalosti, fantazije in želje tako velike, ker jih doživljaš prvič in še nimaš nobene distance do njih.«
Po nastopu na Pesmi Evrovizije leta 2024, kjer je Slovenijo zastopala s skladbo »Veronika«, Raiven tudi tokrat ostaja zvesta raziskovanju različnih glasbenih in vizualnih svetov. A medtem ko je »Veronika« svojo pripoved gradila okoli zgodovinske osebnosti in njene simbolike, je »2009« precej bolj osebno srečanje z umetnico samo – z njenimi spomini, otroško domišljijo in vplivi, ki jih danes znova vključuje v svoje ustvarjanje.
Nostalgija, ki ni zgolj pogled nazaj
Naslov skladbe lahko prikliče spomine na konec prvega desetletja tega stoletja, toda Raiven ne zanima glasbena rekonstrukcija tistega časa. Namesto retro zvoka ponuja sodobno produkcijo, skozi katero nekdanje občutke opazuje z današnje perspektive. »Nočem delati retro glasbe ali reproducirati zvoka leta 2009. Bolj me zanima spomin na to obdobje, gledan skozi mene danes,« pravi.
Med nastajanjem skladbe se je začetna zamisel o nostalgiji razširila v raziskovanje lastne identitete. Raiven je začela znova odkrivati glasbo, estetiko, zgodovino, mitologijo in fantazijske svetove, ki so jo privlačili že v otroštvu. Danes jih ne vidi več kot ločene vplive, med katerimi bi morala izbirati, temveč kot dele iste ustvarjalne zgodbe. »Zdaj me zanima, kaj se zgodi, ko vse te vplive neham ločevati in jih pustim obstajati v istem svetu,« pojasnjuje.
Prav ta preplet je pomemben tudi za razumevanje njenega novega ustvarjalnega obdobja. Raiven želi raziskovati, kaj nastane, ko si dovoli povezati vse, kar jo je oblikovalo – od klasične glasbe do popkulture, od zgodovinskih motivov do futurističnih zvokov in od osebnih spominov do povsem domišljijskih podob.
Med harfo in elektronskim glasom
Tudi zvočna podoba skladbe »2009« odraža to ustvarjalno svobodo. Vokal je močno elektronsko obdelan in ponekod skoraj postane instrument, ki se zlije s produkcijo. Ob njem se pojavi harfa, katere organski zvok ustvarja zanimivo nasprotje z digitalno zvočno krajino.
»Vokal je zelo močno sprocesiran in ponekod skoraj ne deluje več samo kot glas, ampak kot še en elektronski instrument,« pravi Raiven. »Hkrati pa je v skladbi posneta tudi moja harfa, zato se nekaj zelo organskega in starega sreča z zelo digitalnim zvokom.«
Glasbo in besedilo sta ustvarila Raiven in Martin Vogrin, ki je v zadnjem letu in pol postal nepogrešljiv del njene ustvarjalne ekipe in odrskega sveta. Ker sta oba rojena leta 1996 in sta odraščala ob podobni glasbi, jima raziskovanje zvočne estetike prvega desetletja tega stoletja predstavlja tudi prostor skupne ustvarjalne igre.
»Skupaj počasi oblikujeva zvok, ki se mi zdi zelo avtentičen zame,« pravi Raiven. Pri tem je močno vključena v celoten produkcijski proces, od oblikovanja zvoka do miksa in masterja. V ospredju ni več zgolj vprašanje, kako njen glas zveni čim bolj čisto, lepo ali tehnično dovršeno, temveč kako ga je mogoče preoblikovati, plastiti in potisniti čez meje pričakovanega.
»Ne želim, da bi bila moja klasična izobrazba vedno slišana samo kot ‘velik vokal’ ali operni moment. Lahko je tudi samo osnova, iz katere potem naredim nekaj zelo sodobnega.« Klasična glasbena izobrazba tako ostaja pomemben del njene identitete, vendar ne kot okvir, ki bi določal, kako mora zveneti. Postaja temelj za eksperimentiranje, v katerem lahko harfa, operna vokalna tehnika in elektronska produkcija obstajajo v povsem novem razmerju.
Deklica, ki je sanjala, da je vilinka
Osebno zgodbo skladbe dopolnjuje videospot, katerega idejo je razvila Raiven sama. Posneli so ga ob dvorcu Haasberg na Planini, kjer je odraščala, in na sprehajalni poti, po kateri je hodila že kot otrok. Izbira lokacije zato ni bila zgolj estetska odločitev, temveč vrnitev v prostor, ki je del njenih najzgodnejših spominov.
»Želela sem si vilinskih ušes, ker sem kot otrok ves čas sanjala, da sem vilinka,« pripoveduje. Njen fantazijski svet so zaznamovale knjige in filmi, ki ji jih je predstavljal oče, ter domišljija, s katero si je lahko ustvarila prostor zunaj vsakdanjega sveta. Danes se k njemu vrača kot odrasla umetnica in mu daje novo obliko. Nekdanja otroška želja tako ni zgolj prikupen spomin, temveč postane izhodišče za vizualno pripoved, v kateri se srečajo osebna zgodovina, narava in fantazija.
V videospot je vključila tudi tri ibizanske podenge, katerih nenavadna, elegantna in skoraj vilinska podoba se je popolnoma ujela z zamišljenim svetom. Pri ustvarjanju videospota je sodeloval Matic Kutin, ki je skrbel tudi za fotografijo, pomemben del končne pripovedne celote pa je z montažo ustvaril Luka Bitenc.
»Želela sem predvsem noč, gozd, vodo in občutek nečesa med resničnostjo in fantazijo,« pravi Raiven. Gozd je zanjo prostor, h kateremu se vrača vse življenje in v katerem najde mir. Prav zato je želela, da bi bil tudi v videospotu prisoten kot nekaj domačega in intimnega, hkrati pa dovolj skrivnostnega, da se resničnost lahko prevesi v domišljijski svet. Znana pokrajina tako postane prizorišče, na katerem odrasla Raiven znova obišče svet, ki ga je nekoč ustvarjala kot otrok.
Tudi vizualna podoba skladbe nadaljuje preplet estetike Y2K, srednjeveške fantazije in slovanskih motivov. Glasba in podoba pri Raiven ne nastajata kot dva ločena procesa, temveč se razvijata povezano že od prvih ustvarjalnih zamisli. Prav zato videospot ni le spremljava skladbe, ampak podaljšek njenega notranjega sveta.
»Dekle, ki je raslo z volkovi«
Med verzi skladbe ima za Raiven posebno mesto tisti o dekletu, ki je raslo z volkovi in se mu je svet nekoč zdel prevelik.
V teh besedah se srečata ranljivost otroštva in samozavedanje odraslosti. Na eni strani je deklica, ki jo svet presega in se ji zdi prevelik, na drugi odrasla oseba, ki se mu je pripravljena zazreti v oči. Svet ni nujno postal preprostejši, spremenil pa se je odnos do njega.
Prav v tem je tudi ena osrednjih misli skladbe: odraščanje ne pomeni, da moramo zavreči vse, kar nas je nekoč oblikovalo. Domišljija, občutljivost in interesi, ki so nas spremljali v otroštvu, lahko ostanejo del naše identitete tudi takrat, ko postanemo odrasli.
»Mogoče to, kako pomemben del moje identitete je pravzaprav otrok, ki sem bila,« pravi Raiven. Ob ustvarjanju skladbe je znova razmišljala o glasbi, estetiki, zgodovini, fantaziji in popkulturi, ki so jo privlačile, še preden je sploh začela razmišljati o tem, kakšna umetnica želi postati.
Ta pogled nazaj ni poskus vračanja v idealizirano preteklost. Gre za ponovno odkrivanje delov sebe, ki so ves čas obstajali, a so šele zdaj dobili novo mesto v njenem ustvarjanju. Fantazija ni nekaj, kar bi morala prerasti, temveč nekaj, kar lahko kot odrasla umetnica zavestno raziskuje in deli z drugimi.
»Ni mi treba biti ali klasična glasbenica ali pop izvajalka«
Raiven je v svoji karieri povezovala različne glasbene svetove. Kot mezzosopranistka, harfistka, avtorica in izvajalka se giblje med klasično glasbo, opero in sodobnim popom, z nastopom na Pesmi Evrovizije leta 2024 pa je s skladbo »Veronika« svojo umetniško pripoved predstavila tudi mednarodnemu občinstvu.
Skladba »2009« to širino postavlja v novo perspektivo. Ne gre za izbiro med različnimi identitetami, temveč za možnost, da vse obstajajo hkrati. »Ni mi treba biti ali klasična glasbenica ali pop izvajalka, ali futuristična ali zgodovinska, ali resna ali fantazijska. Pravzaprav me trenutno najbolj zanima ravno prostor, kjer vse to obstaja hkrati,« poudarja. S tem se spreminja tudi njen odnos do lastne izobrazbe in potrebe po dokazovanju. Če je bilo nekoč pomembno pokazati, da je resna in tehnično podkovana glasbenica, si danes dovoljuje več igre, raziskovanja in ustvarjalnih tveganj. »Danes se mi zdi veliko bolj osvobajajoče, da mi tega ni treba ves čas dokazovati in se lahko tudi igram,« pravi.
Prav ta svoboda je ena ključnih značilnosti skladbe »2009«. Raiven ne zanika svoje preteklosti in ne opušča glasbenih temeljev, ki so jo oblikovali. Namesto tega jih vključuje v širšo, bolj osebno umetniško pripoved, v kateri ni treba izbirati med resnostjo in igrivostjo, med tehnično dovršenostjo in eksperimentom ali med resničnostjo in fantazijo.
Vrnitev k sebi, ne v preteklost
»2009« je več kot nostalgičen spomin na otroštvo ali glasbeno estetiko nekega obdobja. Je pogled na umetnico, ki v svoji preteklosti ne išče izgubljenega časa, temveč sestavine lastnega izraza.
Za Raiven je nova skladba srečanje z malo Saro – z deklico, ki je sanjala, da je vilinka, odraščala ob gozdu in si okoli sebe gradila svetove, v katerih je bilo mogoče skoraj vse. Danes teh svetov ne zapušča, ampak jih vključuje v svojo glasbo, preoblikovan vokal in vizualno pripoved.
Po »Veroniki« tako razkriva še eno plast svoje umetniške identitete: bolj osebno, igrivo in tesno povezano s spomini, ki so jo oblikovali. »2009« ni vrnitev v preteklost, temveč dovoljenje, da preteklost postane del sedanjosti.
Morda je prav to najpomembnejše sporočilo skladbe: odrasti ne pomeni, da moraš nehati verjeti v svoje svetove. Včasih pomeni, da si končno dovolj svoboden, da jih lahko pokažeš tudi drugim.
