Poletna noč: Brezbarvni jubilej in šlampasta programska knjižica

Petdeset let je dolga doba in ker smo sužnji decimalnega sistema, nas okrogle obletnice seveda fascinirajo. Tudi pri festivalu Slovenska popevka ni nič drugače (čeprav bo jeseni šele 37. izvedba tega festivala).

Stane ManciniFoto: Stane Sršen

Že tradicionalno RTV Slovenija in Festival Ljubljana pripravita na prvi poletni dan koncert spominov na dobre stare čase slovenske zabavne glasbe, zato smo pričakovali, da bo letos še posebej slovesno. A kaj več kot selitev iz ljubljanskih Križank na prenovljeni Kongresni trg žal nismo dobili.

Edini prepoznavni koncept tradicionalne prireditve je bilo časovno zaporedje, a pri tem ni šlo za reprezentativni izbor zmagovalnih pesmi, prej za naključen izbor pesmi iz petdesetletne zgodovine po načelu, kdo od izvajalcev ali aranžmajev je dosegljiv na to poletno noč.

Bernarda Žarn in Nataša DolencFoto: Stane Sršen

Anžej DežanFoto: Stane Sršen

Izbora s svojo konferanso ni znala osmisliti niti Bernarda Žarn, ki je znova dokazala, da je izvrstna sovoditeljica ob Mariu, sama pa nikakor ne zmore teže samostojnega vodenja take prireditve. Tudi izbor enih in vedno istih gostov, ob tem pa so pozabili na enega od pobudnikov prvega festivala na Bledu Matijo Barla (med občinstvom pa so sedeli še mnogi drugi pomembni ustvarjalci), ni prispeval k večji dinamiki prireditve, čeprav je bilo prijetno po dolgem času slišati kultivirana glasova Nataše Dolenc in Ajde Kalan kot kontrast histerično vreščečim glasovom njunih naslednic na vseh slovenskih televizijskih postajah.

Bernarda Žarn in Ajda KalanFoto: Stane Sršen

Eva BotoFoto: Stane Sršen

Nenavadno velik delež pesmi je bil iz ‘novega’ obdobja Slovenske popevke (po letu 1998). Predvsem večina nagrajenk strokovne žirije iz tega obdobja je dokazala, zakaj se festival zadnja leta sploh ne more primerjati s t.i. ‘zlatimi šestdesetimi in sedemdesetimi’.

Med originalnimi izvajalci (tistimi, ki še lahko držijo mikrofon) sta izstopala Lado Leskovar z brezhibno izvedbo zmagovalke iz leta 1963 Malokdaj se srečava in še vedno poskočna Lidija Kodrič z Neizpeto melodijo iz leta 1969. Lepo so se izkazali tudi mlajši pevci, med katerimi je treba na prvem mestu izpostaviti Nino Strnad s pretanjeno izvedbo Oriona. Najmlajša med njimi Eva Boto je kompetentno zapela morda pevsko najtežjo pesem večera (Včeraj, danes, jutri), veliko pa ji še manjka do suverenega odrskega nastopa.

Huda kritika zadene organizatorje za neverjetno šlampasto programsko knjižico s številnimi stvarnimi napakami (letnice ipd.) in pomanjkljivostmi (ob naslovih skladb bi se bolj spodobilo navesti avtorsko ekipo kot prevode naslovov v polomljeno angleščino).

Lado LeskovarFoto: Stane Sršen

Bernarda Žarn in Jure RobežnikFoto: Stane Sršen

Posebno poglavje je bil zaključek prireditve. Po programu naj bi bila zadnja točka skupni nastop vseh nastopajočih Vrtiljak Jureta Robežnika in ker na takih prireditvah z množico nastopajočih dodatki niso v navadi, je občinstvo po tej skladbi začelo vstajati in odhajati. Tako je nenapovedani dodatek, Poletna noč v nenavadni, briljantni izvedbi dueta Alenka Godec – Oto Pestner (pravzaprav edina interpretacija, ki je bila dejanski presežek) izzvenela malone v prazno. (In pustimo ob strani dejstvo, zakaj pesem, ki tako rekoč pooseblja Slovensko popevko, saj je bila že večkrat izbrana za najboljšo popevko vseh časov), ni bila že v rednem sporedu.

Alenka Godec in Oto PestnerFoto: Alesh Maatko