Eva Hren: Kar me gane, je zgodba

Družabna in graciozna. Eva Hren menda nikoli ne sname nasmeha. Bila je članica terceta Katrinas, sodelovala je tudi s skupino Sladcore. Obdobje, v katerem je nastopala v priljubljenem šovu Znan obraz ima svoj glas, pa je označila za prijetno.
Lani septembra je na Popevki prejela veliko nagrado občinstva za najboljšo skladbo v celoti. Je živ dokaz, kako se v Sloveniji gradi glasbena kariera.
Glasbenica Eva Hren, ki se je rodila 12. oktobra 1974, ima enega otroka, in sicer sina Huga. Po horoskopu je očarljiva tehtnica. Marsikdo prefinjeno kitaristko pozna kot nastopajočo v oddaji Znan obraz ima svoj glas, kjer je upodobila med drugim tudi Amy Winehouse in Aretho Franklin.

V priljubljenem šovu Znan obraz ima svoj glas (v prvi sezoni) ste večkrat navdušili občinstvo,
med drugim z imitacijo Marjane Deržaj in Pink. Kaj je težje – imitirati
slavno osebo ali biti izviren?Dobro vprašanje. V šovu Znan obraz
ima svoj glas smo se izjemno zabavali, za nas tri mesece skoraj nič
drugega ni obstajalo. Bili smo namreč tekmovalci prve sezone in nihče ni
vedel, v kaj se spušča. Prav v taki oddaji ti iz vseh žepov pade vse
ven. Lahko pokažeš vse svoje talente, ki jih premoreš – igranje, petje,
ples. Obenem pa se v dvanajstih oddajah pokaže tvoja osebnost do meje,
ko si čisto slečen pred občinstvom. Tedaj ne moreš več izpasti samo lep
in pameten. Začneš razmišljati o spolu, lepoti, načinu petja in še bi lahko naštevala …… Morala
sem se potopiti v vsak lik posebej – od Madonne do Elde Viler. Ni bilo
enostavno zame kot žensko, ko so mi lepili dodatne gube ali dodajali
kilograme, da ne govorim o spremembi spola. Res vidiš, kje so tvoje
meje. Na drugi strani pa imamo avtentičnost, torej nekaj povsem drugega.
Moraš imeti svojo zgodbo, ki jo želiš povedati ljudem. Če zgodbe nimaš,
potem si bos. Rekla bi, da je lažje imeti svojo zgodbo, ko si ti res
ti. Oboje pa je lahko prav uspešno terapevtsko. (smeh)
Toplo pozdravljeni. Kako danes, s časovne razdalje, gledate na nekdanje čase, ko ste bili še aktivni v tercetu Katrinas?
Tudi Vi toplo pozdravljeni. Na obdobje, ko sem bila še članica vokalnega terceta Katrinas, vedno gledam z nasmeškom na obrazu. (smeh) Zanimivo je, koliko zagona je bilo takrat v nas. Vsaka izmed nas je takrat doživljala svojo prvo prepoznavnost v svetu glasbe, ob tem pa nas je družilo izjemno prijateljstvo. Navzven smo bile močne kakor trdnjava. To so bila zelo ranljiva leta za nas, a nobena kritika nas ni spravila v slabo voljo. Druga drugo smo ščitile pred vsem. Z zanosom smo ustvarjale prve lastne skladbe – nenazadnje smo dvakrat zmagale na Slovenski popevki po mnenju strokovne žirije. Prvič je bilo to leta 2001 s komadom Letim, drugič pa čez dve leti s komadom Zelen žafran. Izgledalo je, da našim ciljem ni bilo videti konca – samo nebo je bila meja. Lahko rečem, da so bili to prav sanjski začetki za vse nas. In najboljše je to, da smo še danes dobre prijateljice. Sama dam veliko na to, kakšna je oseba, s katero delam. Pomembno je, da je v prvi vrsti človek z veliko začetnico.
Na Popevki 2016 je Feri Lainšček za pesem Počasi, ki ste jo Vi zapeli, prejel nagrado strokovne žirije za najboljše besedilo. Kaj sicer najraje sporočate v svojih pesmih?
Res je, Feri je resnično velik pesnik. Jaz najraje pojem o življenju in o stvareh, ki se mi dogajajo taisti trenutek. Težko bi sedaj pela o naivnosti. Preživela sem že kar nekaj življenja in izkusila sem marsikaj. Včasih se prav iz srca nasmejem besedilom iz začetnih let. (smeh) Lahko pa rečem, da sem ustvarila kar nekaj lepih tekstov – eden takih je za komad Vzhod, zahod s Slovenske popevke 2004. Ko se mi posreči napisati kak lep tekst, se mi zdi, da ga lahko zapojem najbolj iskreno. To pa zato, ker pojem o lastnem življenju. Treba si je samo upati, da se povsem razgališ.

Vaša edinstvena izvedba festivalske in zmagovalnae popevke 2019, Šesti čut, je res čarobna. Kot bi Vas kdo
iztrgal iz pravljice. Popolnost. No, vsaj zame je tako! Kaj pa je potemtakem popolnost za Vas?Hvala.
Včasih sem stremela k popolnosti vsakodnevno. Spet so mi izkušnje
pokazale, da smo ljudje unikatni pravzaprav v svojih nepopolnostih.
Ravno v tem tiči esenca vsakega posameznika. Seveda ne govorim o
nepopolnih izvedbah ali pa o slabi tehniki. Prav je, da iščemo naše
razlike ravno v naših nepopolnih življenjskih zgodbah.Lahko rečem, da
mi je pri izvedbi skladbe Šesti čut pomagala predvsem neka notranja
mirnost. To je tudi nekaj, po čemer hrepenim v privatnem življenju. Sem
namreč sinonim za nemir. Zgleda, da so se v tistem trenutku vse karte
pravilno položile. No, pa še ščepec magije za povrh.
Šesti čut je nedvomno Vaša prelomnica. Kako bi opisali življenje pred zmago in po njej?
Šesti čut je res lepa zgodba. Včasih se mi zdi, da moraš za nekatere stvari postati zrel. Želja, da boš komerkoli ugajal, mora biti odsotna. V mladosti mi je bilo zelo pomembno, kaj so si drugi mislili o meni in o mojem delu. Potem me je premetavalo od mnenja do mnenja, dokler se nisem nekako izdelala kot osebnost. Temu bi lahko rekla odraščanje. Včasih so zame predstavljali takšni festivali res veliko in svet se je vrtel drugače pred in po tem. Zdaj imam ob sebi še družino, ki me venomer postavlja na realna tla. Zato težje letim po zraku. Ker naslednji dan je zopet običajen dan. Slečeš lepo obleko in spet je druga plat življenja, ki je prav tako lepa. Ta druga stran mi daje vsebino, da lahko podajam zgodbe, med katerimi je tudi Šesti čut, res iskreno. Zelo sem bila vesela te zmage, res. Avtor komada je Žiga Pirnat, s katerim sem odlično sodelovala. In spet se je izkazalo, da najlažje delam z ljudmi, ki so dovolj samozavesti, da mi prepustijo prostor pri izvedbi skladbe. V tem primeru je bila ta kombinacija med nama izjemna. Življenje pred in po tem pa je enako. No, večkrat se ljudem zaiskrijo oči, ko me vidijo – zdi se, da jim lahko vsak trenutek nekaj zapojem in da jih odpeljem stran. Dostikrat se to tudi v resnici zgodi. (smeh) Pred kratkim sem pela za ljudi iz Doma starejših občanov, in sicer v Ljubljani. In točno to se je zgodilo.

Imate po vseh teh letih še kaj treme?
Ko sem bila mlajša, me je prav ovirala. Mislim, da se pri meni ločuje trema glede na to, kaj delam. Ko sem se še ukvarjala s klasičnimi skladbami med študijem kitare, sem imela kar velike probleme s tremo. Imela sem tudi nočne more, zaradi katerih sem se zbujala ponoči. Zgodba je bila vedno enaka – stala sem na odru in par sekund pred nastopom sem pozabila na celoten komad. Vedela sem, da se to ne sme tako nadaljevati. No, kasneje sem intenzivneje začela nastopati kot pevka, večinoma bolj na jazzovskih odrih. In tam sem se od vsega začetka počutila kot v peskovniku – povsem brez treme. Res je tudi to, da jazz zahteva precej drugačnega človeka kot pa klasika. Slednja me je omejevala. In očitno je, da jaz potrebujem svobodo in neskončno možnosti. Potem vsa trema izgine.

Je nuja, da je glasbenik vsestranski izvajalec?
Ne bi ravno dejala, da je nujno. Je pa vsekakor izvrstno, če si razgledan. Tudi pri glasbenicah in glasbenikih je tako. Klasična izobrazba je vedno zelo dobra osnova. Če pa bi glasbenika omejila v izražanju, potem bi bilo to slabo za njegovo kreativno žilico. Mene je klasični študij kitare na nek način omejeval. Premalo sem improvizirala skozi celoten študij, le-to se od mene ni niti pričakovalo. Hkrati sem študirala tako jazz kot tudi klasiko. Ko sem začutila, da sta me začela omejevati, sem začela raziskovati. Zdaj zame ni delitve na primerno in neprimerno izvedbo. Kar me gane, je zgodba.
Kaj je sicer najlepše pri ustvarjanju glasbe in kaj je tisto, zaradi česar si človek zaželi, da ne bi nikoli postal glasbenik (če kaj takšnega sploh obstaja, seveda)?
Moja edina opcija je vedno bila ta, da postanem glasbenica. No, vmes sem zaslišala tudi klic medicine, a iz tega ni bilo nič. Že v otroštvu sem vedela, kaj bom postala. Všeč pa mi je to, da sem vseskozi v stiku z lepim. (smeh) Da lahko s svojim glasom in z igranjem razveseljujem ljudi. Da lahko govorim o svojem življenju, o svojem svetu – mogoče se v tej zgodbi nekdo najde. Včasih je glasba zame kot terapija. Če imaš vse to in te to izpolnjuje, potem bi rekla, da ni slabega. Lahko ti vzamejo vse, a glasbe, ki jo nosiš v sebi, nikoli. Vedno imaš glas.

Mnogo znanih pevcev in pevk ima dnevno rutino, kako paziti na svoj glas. Imate kakšne posebne obrede?
Tega pa nimam (smeh). Namenoma želim živeti normalno in polno življenje. No, ne hodim na zabave, ki trajajo do jutra, ko imam naslednji dan koncert. Redno si želim biti dobro naspana, ker to izjemno vpliva na glas. Ne boste pa pri meni videli tega, da bi grgrala jajce ali da bi tudi ponoči nosila ruto okoli vratu. Niti ne iščem, kje v prostoru je prepih. Sem pa vedno delala veliko na glasu. Pomembna je pravilna tehnika in potem je tudi poškodb občutno manj.
Sodelovali ste z mnogo glasbenimi imeni, med katere spadajo Jaka Pucihar, Marko Mozetič in Žiga Pirnat. Kdo je na Vas naredil največji vtis in ali ste s kom še v stiku?
Sodelovala sem res z izjemnimi glasbenicami in glasbeniki. Večinoma sem se tudi od vsakega veliko naučila. No, najbrž tudi oni kaj od mene. Vedno imam rada samozavestne ljudi, ki nimajo problema pustiti nekaj prostora še komu drugemu. Drugače je preveč boja z egi. Žiga Pirnat je kreativec, s katerim sem imela res lepo izkušnjo. On spoštuje ljudi. Meni je pustil proste roke glede izvedbe komada Šesti čut in posledično sem lahko skladbi doprinesla tisto, kar je potrebovala. Del mene. Žiga trenutno živi v Združenih državah Amerike, kjer se mu kariera že strmo vzpenja. Marko Mozetič je bil prisoten predvsem na začetku moje kariere, zato mi je izredno pomemben. Veliko sva se dopisovala, začetkov res ne pozabiš nikoli. Niti ne pozabiš oseb, ki so verjele takrat vate in so ti pomagale. No, tudi Janez Dovč in Rok Golob sta sodelovala z menoj. Z vsemi sem v dobrih stikih in z nekaterimi še vedno sodelujem. Slovenija je majhna, ampak to ste verjetno že slišali. (smeh)

Katere bodo glavne teme nove plošče?
Mislim,
da bo glavna nit nove glasbe prav življenje – zgodbe, ki jih piše
življenje. Ne morem več peti naivnih besedil. Predvsem zaupam zasedbi,
ki sem jo izbrala. Prepričana sem, da bo vsak posameznik dodal svoj
unikaten del k projektu. V njem bo sigurno veliko kitare. (smeh) Brez
nje sploh ne morem. Želim si, da bo plošča intimna in da se bo vsakdo
lahko našel vsaj v delčku nje. Zaenkrat naj bi bila premierno
predstavljena 30. maja letos na Ljubljanskem gradu, in sicer na festivalu
Godibodi. Ampak vse skupaj bo odvisno od trenutne situacije. Bojim se,
da bomo do konca leta imeli čas piliti naše ideje. No, bodo pa zato naše
ideje še toliko bolj sočne.
Kakšno bistveno sporočilo bi radi predali sinu? Bo to morda glasba ali kaj drugega?
Moj sin Hugo že od malega odrašča z glasbo, na to ni imel vpliva. Ko sem bila noseča, sem hodila na koncerte, ker sem prav do zadnjega še veliko nastopala. Rada bi mu predala ljubezen do glasbe, ampak izbira bo njegova. Nikakor ga ne želim siliti v karkoli, saj je čisto verjetno, da bo izbral popolnoma drugačno pot. Kadar nastopam z Big Bandom, zelo rad zaspi ob zelo glasnih zvokih. Pravi, da ga glasna glasba pomirja. (smeh) Rada bi mu predala tudi to, da se lahko vedno zateče h glasbi. Želim pa, da bo postal zadovoljna oseba, da bo našel svoj prostor pod soncem. Četudi bo pekel kruh. Kot vsaka mama želim za svojega otroka vse najboljše.
Spotšovana Eva, najlepše se Vam zahvaljujem za tokratno sodelovanje in prijeten pogovor. Verjemite svojim sanjam. Srečno.
Tudi jaz se Vam zahvaljujem za povabilo in ta intervju. Naj bo moja zaključna misel ta: “Nikar ne boj se prisluhniti sebi, ko ni luči.”