EMA

Bi lahko bila EMA 2017 največji šov prihodnjega leta?

Pred kratkim je v slovenski medijski svet pop kulture zaokrožila novica, da se lahko avtorji in avtorice skladb prijavijo na festival EMA 2017. Novica se lahko na prvi pogled zdi kot pričakovana, vendar vsak sleherni oboževalec omenjenega festivala ve, da je novica izvrstna.

Polno različnih vprašanj

Objavljen je razpis za EMO 2017, priča smo lahko novemu logu festivala … Se nam obeta EMA v novi preobrazbi? Kaj lahko pričakujemo od prihajajoče EME 2017?

Namreč dlje časa je bilo v navadi, da je razpis za prijavo skladb izšel novembra, zaključil pa se je decembra, kar je absolutno premalo časa za ustvaritev dobrega evrovizijskega hita. Prav tako napovednik na medmrežju za prihajajočo EMO obeta pogumen, svež festival, šušlja pa se tudi, da bo festival trajal celoten mesec. Iz omenjenega lahko upamo, da se vrača tista dobra stara EMA, kot jo imamo vsi radi. Kaj pa bi še lahko temu festivalu dodali, da bi postal še boljši?

RTV Slovenija je tokrat pohitela z razpisom za EMo 2017.Foto: RTV Slovenija

EMA je absolutno največja in najbolj prodorna značka nacionalne televizije, to dokazuje vnovično zanimanje zanjo vsako leto. Prav tako število prijavljenih skladb (za letošnje leto preko 140) dokazuje, da se tudi ustvarjalci pri nas za nastop na EMI trudijo in v slednji še vedno vidijo priložnost za obetaven debitantski medijski preboj. EMA je tako še vedno številka ena pri nas. Škoda je, da se zato njeni ustvarjalci ne potrudijo, da bi jo skozi leta izboljšali. Zdi se namreč, da se vsako leto trudi iskati neka nova formula, kako festival izpeljati, kot da bi se šli televizijske eksperimentatorje in odkrivali, kako bi festival naredili še bolj drugačnega, kot je bil preteklo leto, pri tem pa naredili veliko škodo samemu šovu.

Kot prvo velja omeniti že sam koncept, kako je festival pozicioniran – tako v množičnih občilih kot med ljudi. To, da se do septembra, oktobra in celo do novembra sploh ne ve, ali je bila participacija Slovenije potrjena, absolutno ne spodbudi zanimanja za festival. Že ko je odločitev, da bo Slovenija sodelovala na Evroviziji, znana, pa marsikdaj do zadnjih dni leta ni bilo znano, kako bomo evrovizijsko melodijo sploh izbrali. Letos se o tem govori že julija, kar je potrebno posebno pohvaliti. Prav tako pa je pozicija prizorišča EME postajala od leta 2011 čedalje bolj bizarna in neprivlačna. Kart za dogodek se praktično ni dalo dobiti, festival je bil zaprt v studio in ljudje niso dobili možnosti ogledati si festival v živo. Gospodarsko razstavišče je bilo vedno dober prijatelj EME. Kdo se ne spomni, kako dobro je bil razgret leta 2004, ko sta slavila Duo Platin in prejela kar nekaj žvižgov iz dvorane? Ljudje bi si EMO definitivno ogledali tudi danes in škoda je, da jo ustvarjalci zapirajo v studio. Vprašanje, ki se tu širokopotezno zastavlja – si upamo kdaj EMO prirediti v Hali Tivoli ali pa celo v dvorani Stožice?

Ema 2011 je imela precej zanimivo scenografijo …Foto: Alesh Maatko

Prizorišče EME 2011 je dober dokaz, da ni potrebna enormna dvorana za dobro vzdušje dogodka – slednjega se lahko minimalistično pričara tudi v studio. Pa vendarle bi si EMO lahko kdaj predstavljali tudi v Hali Tivoli ali pa celo v Stožicah.

Da lahko o množičnem obisku EME sploh govorimo, moramo sprva zagotoviti dobre pesmi. Le kam so slednje šle? Če pogledamo zadnjih nekaj oddaj EME, le katere pesmi so se res dodobra obdržale? Celo zmagovalne skladbe niso več tisto, kar so bile v desetih letih festivala. Komu krivdo pripisati na tem mestu, ni tako enoznačno vprašanje. Dejstvo je, da je prijavljenih skladb vsako leto ogromno, in zagotovo vse neizbrane skladbe niso bile tako slabe, da si ne bi zaslužite uvrstitve na festival.

Zanimivo se je vprašati – le katera pesem, ki se danes veselo vrti na radijskih postajah, ni bila sprejeta na EMO? Naj spomnimo – Manca Špik se s skladbo Zvezala bi si krila na EMO ni uvrstila, pesem pa je njen največji hit vseh časov. Kje se torej zatakne? Pri strokovni žiriji, ki izbira skladbe? Pri kvoti desetih skladb, kolikor je zadnji trend količine pesmi na festivalu? Zagotovo je krivdo treba pripisati delno tudi ustvarjalcem. Niso več pogumni, koketni, kot so znali biti nekaj let nazaj, preden ni na radijske postaje prodrl in se navidezno za stalno zasidral zvok zahodnjaške glasbene industrije. Pojavlja se kritika, da danes slovenskim skladbam manjka tista prava melodija. Je pomanjkanje melodije na EMI tudi eden izmed vzrokov, zakaj festival ni več tako magneten za širšo trivialno publiko, kot je bil na primer leta 2008, ko je bilo finale EME najbolj gledano?

Manca Špik na Emi 2010.Foto: Alesh Maatko

Manca se s skladbo Zvezala bi si krila na EMO ni uvrstila, je pa to eden izmed njenih največjih hitov. Je to le osamljen primer tega, da se na EMO marsikateri slovenski hit ni ali pa se še ne bo uvrstil? Komu pripisati krivdo?

Tu se pojavlja še en problem. Vzvišenost nekaterih slovenskih glasbenikov in glasbenic nad tem festivalom. Bojijo se televotinga, v smislu, da bodo ob že zgrajeni karieri na televotingu pristali na zadnjem mestu. Bodisi menijo, da je tovrsten festival prej odskočna deska v glasbeno kariero kot pa kronanje že ustaljene glasbenega ugleda. Nekateri se tudi ne želijo iti »komercialne« galame, kar naj bi veljalo za EMO, ali pa si v končni istanci ne želijo nastopiti na Evroviziji – rekoč, da je to festival, ki ni več v službi glasbe.

Takšna prepričanja so zagotovo in le v škodo samemu festivalu. Marveč ravno s tem taisti glasbeniki in glasbenice festivalu ne nudijo vsega sijaja, ki bi ga lahko imel, če bi vložili del svoje glasbene identitete, ki jo imajo. Prav tako se je festival EMA v zadnjih nekaj letih spremenil v odlagališče bodisi že prežvečenih glasbenih obrazov pri nas bodisi je postal leglo samih novih debitantov in debitantk, katere torej prvič vidimo prav na EMI. S tem se zagotovo medijska privlačnost EME okruši. Vsi si namreč želimo videti spopad kakšnih pop div pri nas, katerih ni malo, ali pa spopad prekaljenih glasbenih mačkov, pri čemer je »spopad« rabljen v nedobesednem smislu. Da povzamemo – na EMI ne vidimo več že znanih artistov, kar je velika škoda. Morebiti so celo povabljeni, pa povabilo odklonijo, ali pa so jim vrata zaprta s strani uredništva EME, ki si morebiti želi sprejemati le nove obraze. A pojavljanje samo novih obrazov ne naredi EME še večje, kot bi lahko bila.

Tanja ŽagarFoto: Alesh Maatko

Tanja Žagar – ljubljenka slovenskih src – zakaj se na EMI se še ni pojavila? Ni osamljen primer, saj se mnogi že uveljavljeni glasbniki in glasbenice ne želijo iti “evrovizijskega cirkusa”. Ali pa jim je morda dostop do festivala otežen s strani uredništva EME?

In nazadnje – glasovanje. Ustvarjalci oddaje so po resda uspešnem letu 2011 sklenili, da je najbolje za izbiranje zmagovalne skladbe pravilo, da strokovna žirija izbere dve izmed desetih skladb, izmed preostalih dveh pa zmagovalno izbira ljudstvo. Slednje pravilo se je obneslo le leta 2011, ko smo bili priča res dobremu glasovalnem spopadu med pevko April in Majo Keuc. Vse od takrat naprej je pravilo bizarno. Čemu je ljudem sploh predstavljeno ostalih osem skladb? Kot da bi želeli ustvarjalci ljudem delati skomine, češ tega ne morete imeti.

Absolutno se nadejamo, da bo od naslednjega leta to pravilo ukinjeno. Publika ima vedno skoraj prav in poudarek je na skoraj. Zagotovo se mora občinstvu omogočiti, da glasuje za katerokoli pesem, ki je na voljo, saj se s tem zveča občutek pripadnosti samega slehernega gledalca festivalu, kar pa obeta večjo gledanost in večji iztržek televotinga. Letos sta Raiven in ManuElla skupaj pritegnili dobrih 7.000 glasov. To ni nič v primerjavi z npr. letom 2011, ko je Maja Keuc izbrala skoraj 30.000 glasov. Da ne omenjamo napetega dvoboja med Rebeko Dremelj in Lango, ko so skupno v le finalnem glasovanju izbrali preko 100.000 glasov. Prav tako je bilo glede glasov dobičkonosno tudi leto 2005, ko so v finalnem glasovanju vsi – in Saša Lendero in Rebeka Dremelj in Omar Naber – zbrali vsak čez 20.000 glasov. Lahko bi se izgovarjali, da je nastopila recesija in da se ljudem ne da več trošiti za glasove, ampak prepričani smo lahko, da če potešiš z dobrim dvournim entertainmentom, kvalitetnim šovom in poslušljivo melodično glasbo vse potrebe gledalca na navaden sobotni ali nedeljski večer, da mu ne bo škoda pritisniti nekaj tipk in oddati svoj glas – pri tem pa mu bo cena precej irelevantna. Tako je včasih EMA dodobra poznala psihološko profil tipičnega slovenskega gledalca, saj je privlačila in pritegnila. Zakaj ji ne bi uspelo še enkrat?

Omar Naber na Emi 2005.Foto: Alesh Maatko

Napet finalni dvoboj iz EME leta 2005: Rebeka Dremelj je zbrala 23.514 glasov za skladbo Pojdi z menoj, Saša Lendero je zbrala 27.825 glasov za skladbo Metulj, Omar Naber pa je prejel 29.945 glasov za skladbo Stop in tako zmagal. Prav hecno je te številke primerjati s finalnim glasovalnim dvobojem Raiven in ManuElle, ki sta letos obe skupaj zbrali dobrih 7.000 glasov.

Vprašanje, ki se pa vedno znova odpira in nikoli ni odgovorjeno, pa je vprašanje strokovne žirije. EMA je poskušala uvesti nacionalno žirijo, evrovizijski prinicip 50:50 (televoting in glasovanje), sprva žirija v kombinaciji z glasovanjem in nato v finalnem izbiranju le glasovanje in tako naprej. Če se prevprašujemo, lahko pridemo do konsenza, da strokovna žirija vendarle mora obstajati, saj obstaja tudi na Evroviziji in je smotrno ohraniti prvotno esenco izbiranja zmagovalne skladbe, ampak strokovni žiriji se tako pomembne teže, kot jo ima ljudstvo, enostavno ne sme dati. Tako bi morali ljudstvo imeti večinsko utež, vsaj 60 ali 70 % končne odločitve.

Na EMI smo tako doživeli nemalo škandalov, ko strokovna žirija ni podelila niti ene same točke tisti skladbi, ki je bila ljubljena s strani ljudstva. Tako naj omenimo največji škandal iz leta 2006, ko je Saša Lendero s skladbo Mandoline zbrala preko 24.000 glasov, strokovna komisija pa ji ni dodelila niti ene same točke. Ali pa na isti princip poražena Natalija Verboten iz leta 2004 s skladbo Cry On My Shoulder, ali pa Manca Špik z Lango s skladbo Zaigraj, muzikant iz leta 2009. Še bi lahko naštevali. Ljudje so ob takšnem izidu nezadovoljni, festival izgublja na priljubljenosti, med ljudmi zaokroži splošno prepričanje, da »je vse tako ali tako ena velika sama kuhinja«. To dodobra dokazuje letošnja zmaga sicer izvrstne Jamale, ki pa vendarle med ljudmi ni bila najbolj priljubljena – prav iz omenjenega razloga »strokovnih žirij«. Tako bi ob večji teži glasov ljudstva zmagovalna skladba po televotingu lahko še vedno bila zmagoslavna, le ostale karte na končnem izidu skladb bi se malo premešale. Velja pa tudi omeniti, da bi se morale tudi strokovne žirije zavedati, da se ne sme rigidno ocenjevati le notnih zapisov skladb, poetičnih metafor v besedilu pesmi in izdihov ter vdihov v vokalni interpretaciji samih artistov na odru, marveč bi morali k ocenjevanju pristopiti malce bolj trivialno in ocenjevati tudi morebiti nastop, obleko ali simpatičnost, kar se vendarle pri EMI in končno tudi na Evroviziji ocenjuje. Slednje pa je popolnoma upravičeno, saj govorimo o televizijskem festivalu, ne o radijskem.

Hamo in Gal sta se na EMI predstavila leta 2010 s skladbo Črni konji čez nebo. Foto: Alesh Maatko

Hamo in Gal sta se na EMI predstavila leta 2010 s skladbo Črni konji čez nebo. Na televotingu, ki je bil tega leta 100 % (brez strokovne žirije), sta se uvrstila na 5. mesto – zmagal pa je Ansambel Roka Žlindre v duetu s Kalamari. Vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi tega leta bila prisotna strokovna žirija …

EMA 2017, kot smo že zapisali, zagotovo obeta, do katere mere pa bo izpolnil pričakovanja, pa bomo še videli. Srčno lahko upamo, da bomo ustvarjalci glasbe čez poletje in vse do jesenskega novembra ustvarjalni, pogumni, inovativni ter brez zadržkov in s tem prihajajoči EMI ponudili tisto, kar si slovensko občinstvo želi. Prav tako tudi upajmo, da se uredništvo oddaje prevprašuje prav o omenjenih kritičnih vprašanjih festivala, omenjenih v tem članku. Pričakovanja so torej visoka (ne samo na nacionalni televiziji) in prav je tako.

Poglejmo na EMO 2017 kot novo tržišče slovenske glasbe, kot odskočno desko za nove artiste ali kot potrditev že uveljavljenim ustvarjalcem, naj bo festival predvsem dobra zabava in dobro izhodišče za nove hite v prihajajočem letu. Če pa na festivalu zmaga še tisti, ki bo v svojem nastopu in pesmi nosil potencial, da se bo na Evroviziji odrezal nad pričakovanjih, pa še toliko bolje. EMA 2017, bodi šov številka ena prihodnjega leta!

Ema 2016 je potekala v sklopu festivala DSZG.Foto: Alesh Maatko
Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
Twitter
Back to top button