INTERVJUJI

Alenka Godec: Okoli Eme se je vedno dvigovalo veliko prahu

Alenka Godec je glasbo vzela zares. Za slovensko glasbenico je glasba eksperiment, ljubezen in velik užitek. Del slovenske zavesti je že več kot tri desetletja, čeprav je prepevala tudi prej. Je strastna in se drži prav posebnega videza – od skrivnostnega nasmeška se ne loči. Življenjske izkušnje so pogumno pevko zaznamovale za vedno.

Alenka Godec, po horoskopu škorpijonka, je priljubljena slovenska glasbenica, ki je poznana po številnih uspešnicah, predvsem so tu pesmi Tvoja, V meni je moč in Ni me strah.

Prisrčno pozdravljeni. Vse se je začelo z nastopom na Pop delavnici 1988. Kako se spominjate teh časov?
Tudi Vi lepo pozdravljeni. Na te čase imam resnično lepe spomine. Vsi tisti metuljčki, ki sem jih občutila, ko se je začenjala moja glasbena pot, še dandanes velikokrat oživijo. Bilo je poleti, junija je potekala takratna Pop delavnica. Takrat sem bila še članica skupine Café, poleg mene sta bila v njej aktivna še Andrej Nanut in Primož Peterca. Na odru sem imela tistega dne močno tremo, ena roka se mi je močno tresla. Zato sem morala mikrofon držati z obema rokama, da se tega ni videlo. No, takrat se ni niti pelo v živo, tudi pesmi Tvoja nisem zapela v živo (smeh). Tistega dne smo praktično pobrali vse nagrade prireditve – prejeli smo prvo nagrado občinstva, nagrado strokovne komisije in nagrado za najbolj obetavno skupino. In tako se je vse skupaj začelo.

Alenka Godec se je preizkusila tudi v vlogi voditeljice. Foto: Alesh Maatko

Vaši glasbeni začetki so nekoliko povezani s kavo – najprej ste bili dejavni v skupini Café, nato Cappuccino. Gre res zgolj za naključje?
Da, gre zgolj za naključje. S skupino Café sem naslednje leto po zmagi ponovno nastopila na Pop delavnici s komadom Drugačna, avtor teksta Shan von Greier je prejel nagrado za najboljše besedilo. No, leta 1990 pa sem spet nastopila na festivalu, tokrat pa kot članica zasedbe Cappuccino. Zapeli smo skladbo Zahvala in prejeli drugo nagrado strokovne komisije. Res pa je tudi to, da se to naključje zelo dobro sovpada z mojo navado – kavo imam zelo rada in je moja vsakodnevna, zvesta spremljevalka.

Na nacionalnem izboru za Pesem Evrovizije ste nastopili štirikrat, zadnjič leta 2006. Imate lepe spomine na ta festival?

Okoli Eme se je vedno dvigovalo veliko prahu, a to je logično, saj gre za mednarodni festival – Pesem Evrovizije je zelo odmeven dogodek. Spomini so mešani, veliko živcev mi je ta prireditev načela, čeprav sem nastopila le na Emi. Začelo se je leta 1993 s komadom Tisti si ti, sledili sta pesmi Če verjameš ali ne in Poglej me v oči – na vseh treh festivalih sem pristala na tretjem mestu. No, kot ste že sami rekli, sem kot tekmovalka zadnjič nastopila leta 2006 s skladbo Hočem stran. Vsekakor so dobrodošle vse izkušnje, celo preizkušnje. Časi, ko sem imela še nekaj volje in željo za Emo, so minili že kar nekaj let nazaj. K tej odločitvi je pripomoglo tudi dejstvo, da sem kot starejša izvajalka začutila, da so mnogo bolj dobrodošli mlajši izvajalci. Bistveno pa je na moje nesodelovanje vplivalo dejstvo, da se preprosto nisem želela več izpostavljati prevelikemu in napihnjenemu škandalu, ki spremlja tako Emo kot tudi Evrovizijo. Žal imata marsikdaj ta dva dogodka zelo malo veze s samo glasbo. Na žalost.

Vaše dolgoletno sodelovanje z Alešem Klinarjem in Anjo Rupel je obrodilo nešteto glasbenih hitov. Kateri komadi iz tistega obdobja zdaj doživijo najboljši odziv?
O, to je bilo res plodno obdobje, uspešno obdobje. Aleš Klinar je spisal kar nekaj komadov, ki jih še dandanes rada zapojem in ki jih imajo ljudje zelo radi. No, Anja Rupel in jaz pa sva spisali besedila. Ogromno pesmi se je obdržalo – Če verjameš ali ne, V meni je moč, Ni me strah, Poglej me v oči, Rada bi znova poletela, Mesto sanj. No, tudi druge skladbe – Raje mi priznaj, V dobrem in slabem, Hočem stran in Vse je ljubezen. Resnično gre za lepo obdobje.

Na glasbenih festivalih ste bili kasneje najuspešnejši v letih 2001 in 2002, ko ste zmagali na Hit festivalu. Kaj Vam pomeni več – nagrada občinstva ali strokovna nagrada?
Moja domena so bile vedno bolj strokovne nagrade, predvsem tiste za najboljšo interpretacijo – nagrada za najboljši nastop ali najboljšo interpretacijo na Pop delavnici 1992, nagrada za izvedbo na Veseli jeseni 1992, nagrada strokovne žirije za najboljšo izvedbo na Slovenski popevki 1998. Pa še kakšna bi se našla. No, na Hit festivalu se je to spremenilo. Komada V meni je moč iz leta 2001 in Ni me strah iz leta 2002 sta doživela uspeh tako s strani občinstva kot tudi s strani stroke. In spet sem za pesem V meni je moč prejela nagrado za najboljšo izvedbo. In priznam, da mi je vse to zelo godilo – ne poznam človeka, ki mu ne bi. Kasneje so spet sledile strokovne nagrade na račun izvedbe – Melodije morja in sonca 2002 ter 2004, Slovenska popevka 2007. Lepo.

Uspeh plošče So najlepše pesmi že napisane iz leta 2008 je bilo najlepše in največje presenečenje na Alenkini glasbeni poti. Foto: Boštjan Tacol

Album So najlepše pesmi že napisane velja nedvomno za prelomnico Vaše kariere. Kako bi opisali bistvene razlike med to ploščo in tisto iz leta 2009?
Uspeh plošče So najlepše pesmi že napisane iz leta 2008 je bilo najlepše in največje presenečenje na moji glasbeni poti. No, če danes pogledam nazaj, morda to niti ni bilo tako nepričakovano. Aranžer in glasbenik Jani Hace se je vseh pesmi lotil z veliko spoštovanja, zagona in znanja. Jaz in vsi sodelujoči pa smo mu seveda sledili – prepesnili smo komade, med katerimi sta tudi Danes bo srečen dan in Dekle iz zlate ladjice. Marsikdo ni uspel kupiti plošče, saj so jih trgovci v hipu prodali. Ko je prišla prva plošča na police trgovin, se spomnim, da so me nekateri klicali od navdušenja – Dušan Hren, Tomaž Domicelj, Dušan Velkaverh. Slednji mi je celo dejal, da je pesem Vsak je sam v novi preobleki postala še enkrat uspešnica. Lahko si samo mislite, kako sem zardevala ob vsem tem in srce mi je utripalo kot noro (smeh). Še danes sem hvaležna založbi Dallas, da so me izbrali in me povabili k sodelovanju. To je bila namreč njihova ideja in želja. In tako je bila prva plošča priredb prava uspešnica, prodajni hit – naklada je bila platinasta. No, naslednje leto pa je sledila posebna izdaja z naslovom So najlepše pesmi že napisane II. – prav tako je bila uspešna, čeravno ni dosegla prve, kar pa smo tudi pričakovali. Izbrali smo tudi malce drugačne pesmi, ki niso bile ravno na prvo žogo. Na drugi plošči pa lahko najdemo skladbe Edina luč, Nerodna pesem, Utrinek itd.

Besedila Vaših komadov se mnogokrat navezujejo na sonce – Novo sonce, Sonce si ti, Sončen dan. Lahko iz tega sklepamo, da ste pozitivna in topla oseba?
No, pravijo, da sem (smeh). Veliko mi pomenijo družinske vezi, iskreni in pristni odnosi med ljudmi. Sem ljubezniva oseba, rada se smejim, rada imam življenje. Predvsem pa imam zelo rada dobre in prijazne ljudi. Moj karakter zelo dobro ponazarja pesem S kotički ust navzgor z istoimenske plošče iz leta 2014.

Alenka ima resnično lepe spomine na Pop delavnico iz leta 1988. Foto: Urška Košir

Sodelovali ste že z uveljavljenimi avtorji, med katerimi so Anastazija Juvan, Miran Juvan in Miša Čermak. Kaj Vam je najpomembnejše pri avtorjih glasbe in besedil?

Z vsemi naštetimi sem še vedno močno povezana, še posebej pa z Anastazijo in Miranom. Pri zadnjih dveh komadih Zvezda in Akordi v očeh pa sem sodelovala tudi z Barbaro Pešut in Rokom Vilčnikom. Z njima sem si želela delati že kar nekaj časa. Besedilo je še kako pomembno. Mora pa biti tekst napisan meni na kožo, moram ga začutiti in mora lepo teči z glasbo. Ne sme biti le sklop nekih pričakovanih besednih zvez, rim. In mislim, da imam v svoji zbirki kar nekaj komadov s prelepimi besedili, ki niso ljubi le meni. Tudi na nekatere svoje tekste sem izredno ponosna, med njimi so tudi Sreča, Grem po svoje in Ljubezen gre tako.

Koliko v glasbi sledite lastnim željam in koliko zahtevam občinstva?
Skozi celotno življenje me spremlja to, da sem poštena in zvesta sama sebi. Tudi v glasbi. Z leti pa je to postalo še bolj izrazito, ne pristajam več na kompromise. Ni mi treba, tudi počutila se ne bi dobro. So stvari, ki jih ne bi nikoli naredila, četudi bi to pomenilo, da me zaradi tega ne bi vrtele nekatere radijske postaje. Absolutno želim delati le to, v kar v prvi vrsti verjamem sama. Prav tako ne želim razočarati občinstva, ki mi sledi že od nekdaj in ki me ima rado tako, kot sem. Ne čutim potrebe po prilagajanju, ker sem zadovoljna z mestom, ki ga zasedam v tej naši glasbeni sredini. In verjamem, da je to mesto dobro tudi zato, ker sem si ga pridobila s svojim odnosom do glasbe. Nisem obremenjena, navadila sem se na nove, drugačne čase. Nova pravila so tu, a jim sledim le toliko, kolikor se mi zdijo sprejemljiva zame in za moja pričakovanja. Več ali celo preveč je vsega, vsi lahko vse in vsi znajo vse. Vemo, da je to nemogoče. In tukaj stopijo na plan dobri, včasih precej vsiljivi in izumetničeni odnosi z javnostmi. Obenem tudi to, kar nima niti malo veze z glasbo samo. A je tudi v teh časih ogromno dobre glasbe in krasnih izvajalcev ter izvajalk. Tudi med mladimi. In tem vedno z veseljem in iskreno dam svoj glas in pohvalo.

Alenka Godec sodeluje tudi v komediji Nune. Foto: Urška Boljkovac

Nastopali ste v muzikalu Mamma Mia!, trenutno sodelujete v komediji Nune v akciji!, ste članica Dinamitk itd. Je vse to za Vas v prvi vrsti delo ali zabava?
Oboje. Brez trdega dela, truda in vloženega časa tudi zabave ni. Z muzikalom Mamma Mia! sem sem spopadla prvič pri svojih petdesetih letih starosti in le-ta me je popolnoma prevzel, mogoče tudi zaradi mojih dveh dobrih prijateljic Damjane Golavšek in Simone Vodopivec Franko. No, skupina ABBA pa je bila od zmage na Pesmi Evrovizije s komadom Waterloo moja številka ena. Zato je bila vloga Rosie uresničitev sanj zame. Moram pa pripomniti, da je bila celotna ekipa fenomenalna. Zdaj pa en delček te ekipe živi naprej z Dinamitkami. Nune v akciji! so prav tako nastale pod okriljem producenta Jureta Franka. Glasbena komedija je resnično krasna. Nikoli si nisem mislila, da bom vlogo nune tako vzljubila. Igram namreč sestro Vido, ki je nekaj posebnega – je malo odbita, zelo življenjska, obožuje rap. Je namreč s Fužin (smeh). Predstavo so ljudje že vzeli za svojo, ima krasno sporočilo. Obenem pa vsebuje tudi blesav in zdrav humor, dobro glasbo ter ples.

Alenka Godec, Simonova V. Franko in Damjana Golavšek v muzikalu Mamma Mia! Foto: Urška Košir

Kaj pa v prihodnje – nova skladba, mogoče koncert?
V teh časih si močno želim, da se čimprej vrnemo na odrske deske. V začetku marca smo imele Dinamitke zadnji koncert, nekaj dni pred tem pa se je zgodila še zadnja predstava. Abstinenčna kriza je velika in zelo se pogrešamo. Prihodnost naše branže je še zelo nesigurna, naša aktivacija bo prišla na vrsto med zadnjimi. Tudi na moji solistični poti bi rada ustvarila še kaj in pogovori o tem so že tekli precej aktivno, ideje so že precej napredovale. A to bo moralo počakati. Na bolj sproščene in lepše čase.

Najlepše se Vam zahvaljujem za sproščen klepet. Želim Vam, da Vas vsako jutro pričaka lep in sončen dan.
O, hvala, hvala. Enako. Zavedajmo se, da je čisto vse ljubezen. Čisto vse. Srečno.

Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
1
+1
3
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
Twitter
Back to top button