Najprej je nastala KiKi. Potem so prišle pesmi. Nato vprašanja. Takšna, ki se dotaknejo vojn, neenakosti, kulture, človekove odgovornosti in sveta, kakršnega puščamo za seboj. Uveljavljena kantavtorica pripada generaciji ustvarjalcev, ki glasbo razumejo kot obliko dialoga. Njen glas nosi poezijo, družbeni komentar in občutek skupnosti. V pogovoru razkriva, kako je anonimni družinski vzdevek postal umetniška identiteta, zakaj verjame v moč kulture in empatije ter zakaj med vsemi temami, ki zaznamujejo današnji čas, še vedno najde prostor za upanje.
KiKi
Vaše umetniško ime je KiKi, hkrati pa vas mnogi dojemajo kot nekakšen sodoben glas ljudskega izročila. Kje se pravzaprav srečata Laetitia in KiKi? Je vzdevek maska, zaščita ali morda bolj resnična različica vas same?
KiKi je bil sprva vzdevek, pod katerim me je poznala samo moja ožja družina, ne pa moji prijatelji, vrstniki in znanci, kar mi je dalo anonimnost, ko sem si prvič naredila profil na YouTubu in se poimenovala Kikiwritings. Ko sem v času covida prvič začela javno objavljati svoje pesmi, sem si želela vsega dobrega, kar pride z anonimnim ustvarjanjem na internetu – kreativna svoboda pred popolnimi neznanci, brez oči na meni, brez obsojanja drugih. V resnici pa sem se tudi bala negativnega odziva. Ob teh prvih pesmih, kot je bila recimo Punčka iz papirja, sem si želela eskapizma in možnosti, da lahko začnem od začetka. Trajalo je nekaj časa, preden sem sama pri sebi ugotovila, da prejemanje kritik in komentarjev sploh ni tako hudo in da se bom komu vedno zdela slaba ali nezanimiva – in da s tem tudi ni nič narobe. Sploh konstruktivna kritika se mi zdi čisto koristna zadeva, sovražni komentarji pa povedo vse o komentatorju samem in nič o meni ali mojem delu. Tako da se je moja maska KiKi postopoma iz moje zaščite prelevila v moj alter ego, skozi katerega se zdaj lažje izražam, brez teže identitete in spominov, ki jih prinaša ime Laetitia.
Mrtvaški ples
V pesmi Mrtvaški ples slišimo vrstico: »Naj mislijo, da jih kaznuje bog, čeprav bila sem jaz.« Se vam zdi, da danes podnebne spremembe, vojne in revščino prepogosto razumemo kot usodo ali božjo kazen, namesto da bi priznali, da smo jih kot družba soustvarili sami?
Absolutno! Mrtvaški ples sem napisala, ko sem premlevala dejstvo, da lahko preko nečesa čisto banalnega, kot recimo tega, da si kupujem oblačila, soustvarjam katastrofalne razmere, v katerih živijo ljudje, tudi otroci, ki ta oblačila ustvarjajo – in da tukaj ne gre za njihovo usodo, ampak za moje početje, ki je popolnoma odvisno od mene. Ta pesem služi kot opomnik sami sebi, da ne pozabim na to nasilje iz ozadja in naj tega ne ignoriram. Zato tudi besedilo: »Vse bom pozabila, bom potrkala na les.« In čeprav so za vse te naštete grozote – vojne, revščina, podnebne spremembe – krive predvsem korporacije in vojni dobičkarji, proti katerim imamo potrošniki manj moči, hkrati verjamem tudi, da ima vsak posameznik možnost vpliva na to, kam gre njegov denar. In tako smo lahko bolj aktivni ali vsaj ne podpiramo grozot, ki jih velesile zadajajo našim sosednjim ljudstvom in našemu okolju.
Živimo v delu sveta, kjer so polne trgovine samoumevne, medtem ko drugje ljudje nosijo posledice našega načina življenja. Ali lahko glasba po vašem mnenju še vedno prebuja vest? Ali pa smo postali preveč navajeni kriz, da bi nas zares ganile?
Zavedam se, da živim v obilju, tako informacijskem kot materialnem, zato v moji glavi včasih ni prostora za opazovanje sveta in vseh njegovih krivic. Najbrž smo vsi v tem delu sveta preobremenjeni s količino dražljajev, reklam, produktov in drobnarij, ki jih prejemamo na dnevni bazi, in to nas lahko vodi v apatijo. Poleg tega pa smo opremljeni z najboljšimi strojčki za odvračanje pozornosti na svetu, s telefoni, kar zagotovo ne pomaga pri apatiji. A kljub temu sem pri sebi opazila, da pri poslušanju glasbe, gledanju filmov, plesa in drugih oblik umetnosti še vedno nisem apatična. Da me stvari ganejo, premaknejo, da čutim, razmišljam, to so vtisi, ki jih ne pozabiš takoj. In preko tega sem pogosto prišla tudi do globlje spremembe v svojem razmišljanju ali obnašanju, zato tudi kot poslušalka ali gledalka, ne le ustvarjalka, iskreno verjamem v moč empatije in umetnosti.
O nastopu na Emi
Pesem O-ou! je mnoge nagovorila kot kritika družbenih neenakosti. Imate občutek, da bogastvo danes ne pomeni več le imeti veliko, ampak tudi možnost, da ne vidiš stisk drugih?
V pesmi O-ou! se veliko ukvarjam z idejo tega, da kot nastopajoča na EMI na nek način sodelujem pri umivanju krvavih rok Evrovizije. V verzu »zapri oči, pozabi na druge ljudi« v zameno za nastop na tekmovanju, ki mi bo kljub svoji spornosti prinesel slavo, zavržem svoje moralne vrednote. Verz »svet tako je lep, ko si bogat in slep« je v resnici sarkastičen in pomeni, da se svet zdi zelo lep in pravičen nekomu, ki si zatiska oči pred krivičnostjo svojih dejanj, zato preprosto nadaljuje s svojim delom za denar.
Na EMI 2025 ste osvojili 4. mesto. Kaj je za umetnika večji uspeh: visoka uvrstitev ali občutek, da si ostal zvest sporočilu, tudi če ni najbolj všečno ali komercialno?
EMA je na ljubljanski alternativni sceni, iz katere prihajam, velika priložnost za mnoge mlade glasbenike, da se pokažemo Sloveniji. Tudi jaz sem se prijavila na EMO s končnim ciljem, da me sliši več Slovencev in Slovenk, ker se mi zdi ta cilj veliko bolj dostopen od vrtoglavih idej o nastopu pred celo Evropo in posledično celim svetom. Takoj ko smo tekmovalci izvedeli, da sta med nami tudi July Jones in Klemen Slakonja, nam je bilo jasno, da imata onadva ta drugi cilj in se bosta zanj tudi borila, kar je bilo pravzaprav super, ker je ostalim odvzelo pritisk. Ker mi je bil sam nastop že cilj, me iskreno končno ocenjevanje niti ni ganilo. Lahko bi bila četrta ali pa dvanajsta po vrsti, zame je bil že nastop na EMI velik uspeh. Sigurno mi več pomeni to, da imam občutek, da je bil moj glas slišan in moje sporočilo prejeto, in seveda sem zelo vesela, da je takrat veliko poslušalcev prvič odkrilo mojo glasbo, kar je velik privilegij.
Pesem Evrovizije
Evrovizija se rada predstavlja kot prostor odprtosti in sprejemanja različnosti, hkrati pa jo pogosto spremljajo politične polemike. Je po vašem mnenju umetnost sploh lahko politično nevtralna ali je že samo dejstvo, da stopiš na oder, politična izjava?
Evrovizija mi je bila vedno všeč ne samo zaradi svoje pestrosti in pisanosti, ampak tudi zato oziroma ravno zato, ker se mi zdi kvirovska reprezentacija, politika odprtosti in sprejemanja različnosti zelo politična in tudi stvar namerne odločitve. Ko sem bila mlajša, se mi je vedno zdelo, da ima Evrovizija jasno vizijo, ki je zelo sovpadala z mojimi idejami o utopični, demokratični, raznoliki in pravični Evropi. A reakcija Evrovizije na najnovejši izraelski napad na Gazo leta 2023 mi je spremenil celotno idejo o tem tekmovanju. Pred očmi celotnega sveta se je razkrilo, kako Izrael bombardira gosto poseljena območja, kjer so živeli otroci, družine, običajni ljudje v Gazi. Evrovizija pa se je postavila na stran napadalcev, sebe označila za apolitično in vsakega, ki se s tem ni strinjal, označila za antisemita. Grozno. Sama ne verjamem v apolitično umetnost. Mislim, da vsaka pesem, ki jo napišem, tudi če govori o ljubezni, smrti, minljivosti ali prijateljstvu, vsebuje moj pogled na svet in moje vrednote. Ne glede na to, ali se tega zavedam ali ne.
Bili ste pobudnica in organizatorka dobrodelnega koncerta En dva svetova za Gazo. Kje vidite mejo med umetnikom in aktivistom? Ali ima glasbenik v času velikih humanitarnih kriz tudi moralno odgovornost, da javno zavzame stališče?
Ravno zaradi tega občutka moralne odgovornosti, da javno zavzamem protivojno stališče, sem od leta 2024 vsako leto organizirala koncert En dva svetova za Palestino v Kinu Šiška. In vsako leto sem zaradi odziva videla, da je to nekaj, kar se tiče vseh ljudi. Aktivizma ne vidim kot nekaj, kar je nujno povezano z umetnostjo, ampak je veliko bolj univerzalno in ni omejeno na poklic. Pri nas, ki imamo malo večjo platformo gledanosti, pa seveda pride dodatna odgovornost. Zato se mi zdi pomembno, da imamo vsi jasna stališča glede tega, da smo proti vojni, proti izkoriščanju in da spoštujemo človekove pravice.
Povej
V pesmi Povej odpirate vprašanja časa, neskončnosti in različnih dimenzij. Če bi lahko za pet minut stopili iz običajnega toka časa in pogledali človeštvo od zunaj, kaj mislite, da bi nas najbolj presenetilo pri nas samih?
Sigurno bi nas najbolj presenetilo to, kako zelo podobni smo si z ljudmi, ki so obstajali nekoč, in ljudmi, ki to še bodo. Mislim, da je bil človek v vsakem času in v vseh okoliščinah vedno le človek. In to se mi zdi lepo. Iskreno verjamem, da imam veliko skupnega z dekletom, ki je tukaj živelo pred tri tisočimi leti, tudi če se to sprva zdi nemogoče.
Slovenija se trenutno sooča z omejitvami oziroma prilagoditvami financiranja kulture zaradi proračunskih usklajevanj. Kaj nam pove družba, ki najprej krči sredstva za kulturo? Je kultura strošek ali dolgoročna naložba v sposobnost kritičnega mišljenja?
Zelo me boli, ko vidim, koliko Slovencem in Slovenkam je popolnoma vseeno za slovenske filme, glasbo, ples, teater, poezijo. Tudi ta ideja, da mora umetnik stradati in biti depresiven in reven, da bo imel dovolj izkušenj, iz katerih bo lahko ustvarjal, se mi zdi zelo zastarela in trapasta. Mislim, da se ljudje ne zavedajo, da se bo od kulturnikov šlo še naprej – v privatizacijo šolstva in privatizacijo zdravstva. In da bomo na koncu vsi na slabšem. Kulture seveda ne vidim kot strošek, ampak kot dolgoročno naložbo v sposobnost kritičnega mišljenja in še več, zmožnost čustvovanja, empatije, drugačnega načina razmišljanja. To, da se nekomu celotna kulturna produkcija v Sloveniji zdi brez veze, ne bi smel biti povod za to, da se vsem kulturnikom vzame sredstva za projekte, sploh pa za tiste, ki so v veliki večini že narejeni. Jaz recimo redkokdaj gledam kakšno športno prireditev, če jih sploh gledam. In poznam tudi veliko ljudi, ki ne spremljajo in ne gledajo športa. To pa ne pomeni, da bom zato rekla, da je šport brez pomena za našo družbo in bi zato ukinila vse prihodke, štipendije in plače slovenskim športnikom. To se mi zdi popolnoma zgrešeno razmišljanje.
Upa na boljšo prihodnost
Ste vegetarijanka, v svojih pesmih pa pogosto raziskujete odnose med človekom, naravo in družbo. Vas vodi predvsem etika, duhovnost ali nekaj tretjega? In ob vsem, kar se danes dogaja v svetu: ste optimistka?
Pravzaprav ne vem, kako bi opisala, kar me vodi – mogoče gre za intuicijo, moj notranji občutek, česa si želim več videti v svetu, česa pa manj. Nisem spiritualna oseba na način, da bi verjela v boga in hodila v cerkev – sem bolj agnostična, a vseeno verjamem v moč umetnosti, moč narave in v človekovo sposobnost, da vpliva na svoje okolje in se spremeni. Kljub temu, da dnevno vidim grozljive razmere, ki jih naš pohlep ustvarja v svetu, recimo v Kongu, v Palestini, v Sudanu, vseeno vidim, kako podobni smo si ljudje med sabo in kako velika večina ljudi v resnici samo želi živeti v miru. Kljub vsemu imamo več skupnega, kar nas združuje, tudi če nas kdaj hočejo prepričati, da to ni res. Zato sebe označujem kot optimistko in iskreno upam na boljšo prihodnost, ki pa si jo bomo morali aktivno ustvarjati sami.
