Italijani radi rečejo, da imajo poleg svoje uradne himne še neuradno: Volare (Nel blu dipinto di blu), zmagovalko sanremskega festivala in italijansko predstavnico na evrosongu 1958. Pesem, ki jo poleg Zdravljice prav gotovo pozna (in zna zapeti) največ Slovencev, pa je Dan ljubezni.
22. marca mineva točno 40 let, ko je to pesem na odru dvorane sejmišča St. Alvsjö v predmestju Stockholma izvedla skupina Pepel in kri. To je bila zadnja pesem v slovenščini pod okriljem Jugoslavije – do naslednje slovenske besede z evrovizijskega odra smo čakali kar 18 let. Po sledeh pesmi, ki je na evrosongu zasedla šele 13. mesto, kar je takrat veljalo za precejšen neuspeh, smo se podali z njenim avtorjem Tadejem Hrušovarjem.
V Stockholmu, kjer je nastopilo 19 držav, so peli: Ditka Haberl, Oto Pestner, Ivo Mojzer, Tadej Hrušovar, Nada Žgur in Palmira Klobas. Na koncu so Slovenci Jugoslaviji pripeli 13. mesto.
Kdaj in kako je nastala ta znamenita pesem Dan ljubezni?
Po koncu delovanja Belih vran sem še naprej razmišljal o skupini, ki bi gojila večglasno petje. Tako smo se zbrali in pred novembrom 1974, ko sem moral na služenje vojaškega roka, posneli v studiu Akademik in radijskem studiu 14 tri skladbe: Naj bo baby (v kateri je solistično briljiral Oto Pestner), Enakonočje in Dan ljubezni (v katerih sem solistično vlogo namenil Ditki). Takrat še nismo imeli imena, mislim, da so ti prvi posnetki v radijskem arhivu označeni kar kot »Zbor Tadeja Hrušovarja«.
Kako pa ste prišli do nekoliko nenavadnega imena Pepel in kri?
Ko sem bil že v vojski, me je tekstopisec Dušan Velkaverh vprašal, če bi bila katera od posnetih pesmi primerna za opatijski festival, in odločil sem se za Dan ljubezni. Tudi imena se je spomnil Dušan Velkaverh, on je bil takrat še precej režimsko usmerjen. Ime je razložil v istoimenski skladbi, ki smo jo peli na Slovenski popevki junija 1975.
Posebej primerno za zabavnoglasbeno skupino to ime ne zveni …
Res. Po angleško pa še manj: Ashes and blood. V Stockholmu me je neki angleški novinar na tiskovni konferenci vprašal, če smo ime prepisali s kakšnega nagrobnika na pokopališču.
Zmaga v Opatiji je bila velik dosežek, saj so takrat nastopala mnoga vrhunska glasbena imena iz vseh delov Jugoslavije: Indeksi, Bisera Veletanlić, Oliver Dragojević, Neda Ukraden …
Bili smo veliki avtsajderji, jaz kot avtor pa še posebej. Za nastop v Opatiji sem potreboval posebno dovoljenje vojaških oblasti in na odru sem bil v uniformi. Očitno pa mi je uspelo najti nekaj novega, izvirnega, nekaj, česar do takrat v Jugoslaviji ni bilo. Zmagali smo tako po glasovanju žirij poslušalcev in gledalcev vseh RTV postaj, kot v glasovanju posebne strokovne žirije, ki nam je podelila vozovnico za evrovizijski festival v Stockholmu. Dokazali smo, da lahko tudi s pesmijo v slovenščini osvojiš jugoslovansko občinstvo. Ob tem pa še niti pogodbe z glasbeno založbo nismo imeli.
Sklepam, da so se založniki po zmagi kar tepli za vas …
Kje pa! Jure Robežnik, ki je takrat vodil ZKP RTV Ljubljana, me je celo fizično napadel, ker sem mu z zmago pokvaril načrte. Slovenska založba je imela takrat velike načrte na jugoslovanskem tržišču in so veliko vložili v Nedo Ukraden ter so računali, da bo zmagala. Jaz sem nato podpisal za Jugoton, vendar smo zaradi pritiskov iz Ljubljane ploščo vseeno izdali pri ZKP, sam pa sem se moral odpovedati še večjemu delu tantiem. Tudi kasneje nisem imel dobrih izkušenj z ZKP: prodajali so moje pesmi ali producentsko delo v tujino, pa na teh izdajah sploh nisem naveden. Vedno sem vso energijo posvečal ustvarjanju in iskanju novih glasbenih poti, nisem pa se znal promovirati in služiti. Verjetno sem edini pomembnejši glasbeni ustvarjalec v Sloveniji, ki mu Založba še ni izdala plošče z največjimi uspehi.
V Opatiji so nastopili: Ditka Haberl, članice vokalne skupine Strune (Nada Žgur, Alenka Sterle, Zvezdana Sterle, Palmira Klobas, Oto Pestner, Ivo Mojzer, Darko Rošker, Janez Goršič, Tadej Hrušovar, na odru pa jebil tudi Dušan Velkaverh.
V Opatiji vas je bilo na odru dvanajst, na evrovizijskem odru pa lahko stoji največ šest izvajalcev. Kako je padel izbor na šesterico?
Določil sem jo izključno po glasovnih kriterijih. Problem je bil, da se do konca ni vedelo, ali bom sploh lahko odpotoval v Stockholm. Takrat sem bil v vojski in moj primer je prišel celo do generalštaba. Šele tri dni pred odhodom so mi izdali dovoljenje za pot v tujino – to je bilo prvič, da so kaj takega dovolili nekomu iz estrade.
“Dan ljubezni sem si zamislil v »easy country« slogu. Z aranžerjem Dečom Žgurjem sva se odločila, da bo uvod zaigran z »bottleneck slide« kitaro. Vrhunski kitarist Milan Ferlež se je na snemanju s tem mučil tri ure … Šele za kasnejše izvedbe smo naredili pameten orkestrski aranžma.” Tadej Hrušovar
Kako pa je bilo v Stockholmu?
Festival je potekal na obrobju mesta, na sejmišču St. Alvsjömessan. Tako so se odločili verjetno iz varnostnih razlogov. Vse je bil izredno zastraženo – še posebej delegacije Izraela, Irske in Jugoslavije – nekaj let pred tem so namreč izvedli atentat na jugoslovanskega veleposlanika na Švedskem. Bili smo v posebnem hotelu in skoraj nismo smeli pomoliti nosu ven. Potekale so tudi demonstracije proti festivalu. Prišlo je veliko glasbenih založnikov, saj so bili takrat festivali ena glavnih promocij glasbenikov – videa takrat še ni bilo. Posneli smo tudi angleško verzijo pesmi in ta je izšla v več evropskih državah. Nastalo je tudi nekaj verzij v tujih jezikih: nemška, nizozemska …
Živa izvedba z orkestrom nekako ni ponovila izvedbe s posnetka.
Dan ljubezni sem si zamislil v »easy country« slogu. Z aranžerjem Dečom Žgurjem sva se odločila, da bo uvod zaigran z »bottleneck slide« kitaro. Vrhunski kitarist Milan Ferlež se je na snemanju s tem mučil tri ure. Zaradi vseh zapletov z mojih odhodom nisem imel niti časa misliti na orkestracijo, pa bi še v Stockholmu lahko dopisali osem taktov za celoten orkester, ne pa tisti uvod s kitaro in klavirjem, ki se ga še niti dobro slišalo ni. Šele za kasnejše izvedbe smo naredili pameten orkestrski aranžma.
Kasneje ste velikokrat sodelovali na jugoslovanskih izborih.
Da, a skoraj nikoli kot uradni predstavnik TV Ljubljana, večinoma so moje pesmi izbrali dodatno v Beogradu.
“Vedno sem vso energijo posvečal ustvarjanju in iskanju novih glasbenih poti, nisem pa se znal promovirati in služiti. Verjetno sem edini pomembnejši glasbeni ustvarjalec v Sloveniji, ki mu Založba še ni izdala plošče z največjimi uspehi.” Tadej Hrušovar
In kakšno počastitev vam je pripravila RTV Slovenija ob 40-letnici Dneva ljubezni?
Na RTV Slovenija sem že skoraj od osamosvojitve nezaželen. Sodeloval sem samo na prvem izboru za Pesem Evrovizije v samostojni Sloveniji, pa še to s skladbo, ki ni bila namensko napisana za ta festival (Nekdo igra klavir – Čudežna polja). Kasneje me je enkrat Mojmir Sepe, ki je sedel v žiriji, prosil, naj napišem dodatno skladbo, pa je nato niso sprejeli. Tudi me nikoli niso povabili v nobeno žirijo ali izbirno komisijo. Povabijo me samo, kadar res morajo, saj se Dnevu ljubezni pač ne morejo izogniti, ker je praktično ponarodela.
