Vedno prijazen, iskriv in duhovit je bil maestro Sepe. V številnih intervjujih in neformalnih pogovorih je vedno znal postreči z anekdoto s svoje dolgoletne glasbene poti. Nima smisla naštevati vseh skladb in festivalskih uspešnic, ki so nastale izpod njegovega peresa, naj obudimo le spomin na nekatere prigode, povezane z evrovizijskimi festivali.
Na jugoslovanskem predizboru je Mojmir Sepe, ki je 11. julija 2020 dopolnil devetdeset let, prvič zmagal daljnega leta 1966 s skladbo Brez besed z besedilom Elze Budau in v izvedbi Berte Ambrož.
»Jugoslovanski izbor je potekal v Domu sindikatov v Beogradu. Vse je bilo narejeno tako, da bo zmagal veliki favorit domače publike – Đorđe Marjanović. Ko sva potem nepričakovano zmagala midva z Berto, je izbruhnil pravi žvižgalni koncert. Res sem občudoval Berto, kako pogumno je ponovno odpela zmagovalno skladbo med vpitjem in žvižganjem, ki nista bila predvidena v izvirnem aranžmaju.«
»Leta 1966 smo v Luksemburg potovali še z vlakom. Na ljubljansko železniško postajo me je pospremila Majda. Videl naju je neki novinar in takoj napletel zgodbo, da je na evrosongu hotela peti moja žena. Berta naj bi se mi pridružila na vlaku v Kranju, a je zamudila. Vzela je taksi in vlak dohitela na Jesenicah. RTV Ljubljana ji je stroške za taksi povrnila šele potem, ko se je v Luksemburgu kar dobro odrezala (7. mesto). Ob tem, da je morala Berta za nastop na festivalu vzeti svoj redni letni dopust.«
Drugič je kot skladatelj in dirigent potoval na evrovizijski festival v Amsterdam leta 1970 s skladbo Pridi, dala ti bom cvet v izvedbi rosno mlade Eve Sršen z besedilom Dušana Velkaverha. »Na RTV smo vedno varčevali, tako da sem poleg avtorstva in dirigiranja izvrstnemu nizozemskemu orkestru opravljal tudi naloge vodje delegacije. Spomnim se zlasti vodje španske delegacije. Španci so tisto leto poslali takrat za nas še popolnoma neznanega Julia Iglesiasa. Imeli so izjemno močan propagandni stroj in skoraj na vsakem koraku si naletel na plakat, nalepko z njegovim imenom. Še na stranišču v dvorani so bile nalepke. Mi pa nismo imeli skoraj ničesar za promocijo. Vseeno smo se spoprijateljili in je bil španski vodja delegacija nato tudi nekajkrat v Ljubljani na Slovenski popevki.«
Po osamosvojitvi Slovenije je maestro Sepe še dvakrat stal za dirigentskim pultom na evrovizijskem odru: 1997 in 1998. »Leta 1998 je na Evroviziji zadnjič igral orkester v živo, pa že takrat je bila stvar vsake države, da se odloči za izvedbo z orkestrom ali petjem na playback. Mi smo imeli orkestrski aranžma, potem pa je v zadnjem trenutku prišlo do odločitve, da uporabimo posnetek. V Birminghamu sem se tako na začetku postavil pred orkester in dal znak – potem pa mirno počakal na konec posnetka. V šali vedno rečem, da sem dirigiral playbacku.«
So najlepše pesmi že napisane?
»Zadnjo pesem za jugoslovanski predizbor sem napisal leta 1982, pa še to le zato, ker je na javni razpis RTV Ljubljana prišlo le 6 pesmi in so me prosili, naj pošljem kaj. To je bila Irena z besedilom Igorja Torkarja. Posnel jo je Ivo Mojzer, na izboru pa jo je potem zapel Oliver Antauer. Na popoldanski generalki s poskusnim glasovanjem žirij sva celo zmagala, zvečer, ko je šlo zares, pa ni bilo kakšnega uspeha.«
In ko smo ga še kasneje spraševali, ali bo še kdaj kaj napisal, je pogosto nekoliko zagonetno odgovoril: »Prijatelj Dušan Velkaverh je nekoč napisal besedilo z naslovom So najlepše pesmi že napisane? Vse bolj se nagibam k temu, da bi odgovoril pritrdilno.«
Počivajte v miru, Maestro!
