INTERVJUJI

Tatjana Dremelj: Slovenci nikoli nismo vzgajali slovenske poslušalce glasbe

Glasba, to sem jaz, pravi glasbenica

V resnici opisovanja ne potrebuje, saj že njena simpatična pojava, kljubovanje hudim preizkušnjam in edinstvenost glasbene interpretacije upodabljajo vse, kar je. Ima svoje mnenje in pokončno moralno držo, ko gre za pogled na svet, v kakršnem želi živeti. Od nekdaj. In tega ne skriva. Še več, z osebnim angažiranjem to dokazuje.

Kdo je Tatjana Dremelj?

Tatjana Dremelj se lahko pohvali s sodelovanjem z velikimi slovenskimi glasbenimi imeni, kot so Alfi Nipič, Ati Soss, Jože Privšek, Miša Čermak, Oto Pestner, Sašo Fajon in Tomaž Kozlevčar. Poznana je po številnih uspešnicah, med katere spadajo tudi Čarodej, Če ne ljubiš me več, Dala sem ti vse, Kdo si ti, Luč ljubezni, Naj romantika nocoj ostane najina, Svobodna sem, Ti si zame vse, Zaljubljena ter Življenje.

Tatjana Dremelj
Tatjana Dremel in Ivo Mojzer, turneja po nekdanji Sovjetski zvezi. Foto: Osebni album

Nastopila je tudi na Jugoviziji

Kaj vas je pravzaprav vodilo v svet glasbe – je šlo za splet naključij ali ste se s strastjo do nje poigravali že od nekdaj?
Glasba mi je bila položena že v zibelko. Moj pokojni oče je zelo lepo pel in igral kitaro, ampak samo v krogu družine. Ko sem prišla v osnovno šolo, sem takoj začela s petjem v otroškem pevskem zboru, plesala v folklorni skupini in hodila k baletu. Takrat smo vse te dejavnosti lahko obiskovali v I. osnovni šoli Celje. Zame je bila glasba v nekem smislu pobeg v domišljijski svet, kjer ni bilo deljenja na privilegirane in neprivilegirane. Imela sem srečo, da je bil moj razrednik prof. Jože Kores, ki je vodil šolski pevski zbor in kasneje pel kot solist v Ljubljanski operi, da je v meni prepoznal talent in me spodbujal, da se pevsko izobražujem.

Kateri so vaši najslajši spomini na Jugovizijo 1983, komad Najlepše pesmi in skupino Hazard?
Jugovizija 1983 je bila zame res eno veliko priznanje, da sem na pravi poti. Povabilo k sodelovanju s skupino Hazard je prišlo tik pred zdajci oziroma teden pred samim nastopom. Bila sem presenečena in počaščena, da so izbrali prav mene. V tednu dni sem se morala naučiti pesem So najlepše pesmi že napisane, stilisti, ki so bili zadolženi za naš izgled, pa so poskrbeli za mojo obleko, ki se je morala skladati z izgledom skupine Hazard. Bilo je noro in navdihujoče, saj sem na enem mestu imela priložnost srečati in spoznati nekatere največje glasbene zvezde tistega obdobja in spletle so se določene vezi, ki so mi kasneje pomagale v moji karieri. Žal kljub odlični pesmi in zelo všečnemu in profesionalnemu nastopu nismo dosegli zaželenega cilja, zastopanja Jugoslavije na evrovizijskem festivalu. Takrat je zmagal Danijel Popović s pesmijo Džuli, mi pa smo se uvrstili na osmo mesto izmed šestnajst nastopajočih.

Tema pesmi Zaljubljena je izdajstvo. Izdajajo nas partnerji, prijatelji, tudi sami sebe izdajamo. Kaj menite, smo ogoljufani?
Tema pesmi Zaljubljena je res izdajstvo. Pri pisanju besedila sem izhajala iz svojega življenja oziroma iz svoje ljubezenske izkušnje. Ne bi se strinjala, da smo ogoljufani. Nekatera razmerja se pač ne iztečejo po naših željah ali pričakovanjih. Čeprav je hudo sprejeti izdajstvo ljubljene osebe in zelo boli, je potrebno to preboleti in stopiti novim izzivom naproti. Glasba je v takšnih primerih zdravilo za ranjeno srce.

Idejna nit skladbe Svobodna sem je stanje, ko človek svojemu mišljenju, kritičnosti ne postavlja mej. Kaj je svoboda? Kako in kdaj veš, da si svoboden?
Ko sem prvič slišala izredno glasbo Saša Fajona za pesem Svobodna sem, sem vedela, da mi mora tekst za to pesem napisati nekdo, ki bo razumel vse travme in seveda tudi lepe strani mojega življenja. Ta pesem je skupek mojih osebnih in profesionalnih razočaranj in spoznanj. Vedela sem, da bo to najbolje upesnila izredna tekstopiska Miša Čermak. Dolgo sva se pogovarjali o tem, kaj želim skozi pesem povedati, in ona je to čudovito spisala. Besedilo govori o žalosti ob smrti mojega očeta, ki je skozi vso mojo glasbeno kariero bil sicer ponosen na moje glasbene uspehe, me pa istočasno kot glasbenico ni cenil, ker to zanj ni bil sprejemljiv poklic. Govori tudi o razočaranjih na profesionalni poti, saj sem se morala venomer dokazovati, da sem vredna zaupanja piscev glasbe. Po drugi strani pa me je motilo, da me sploh resnično ne poznajo in jim ni mar moja osebnost. Ko sem enkrat za vselej razčistila pri sebi sami, da na ta način ne bom in ne želim več nadaljevati svoje glasbene kariere, sem se končno počutila svobodno. Hvaležna sem Sašu Fajonu, ki je kot eden redkih piscev glasbe dojel vse odtenke moje osebnosti. In tako je nastal cede Zaljubljena, ki so ga ljudje izredno dobro sprejeli, kar pet pesmi je pristalo na prvem mestu glasbenih lestvic po Sloveniji. Sprašuješ me, kaj je zame svoboda. Zame je svoboda to, da o sebi lahko sam odločaš. Na nek način sem skozi kljubovanje očetu in vsem tistim, ki so me izpodbijali na moji profesionalni poti, dokazovala to svobodo. Nikoli nisem želela biti uokvirjena v neka pričakovanja drugih, trmasto sem vztrajala na svoji svobodni izbiri poklica glasbenice, čeprav je bilo včasih tudi pod vprašajem preživetja. Nisem si dovolila, da me ukalupijo v nek kalup, ki bi bil po njihovem mnenju primeren zame. Čisto svoboden pa nisi po mojem mnenju nikoli. Vedno je nekaj ali pa nekdo, do katerega čutiš osebno in profesionalno odgovornost.

Katera pesem je za vas večna, morda najljubša?
Zame je več mojih pesmi večnih ali najljubših. Vsekakor ne morem mimo pesmi Moja pesmica Ota Pestnerja, s katero sem si pripela zmago na festivalu POP Raly 77 in tako posnela svojo prvo malo ploščo. S skupino Ultra sem odpela pesem Vaska Repinca Potepuh, ki je prejela tretjo nagrado občinstva na festivalu Slovenska popevka 1974, pa pesem Atija Sossa Vračam se nazaj v domači kraj, s katero sem si pripela drugo nagrado mednarodne strokovne žirije na Slovenski popevki leta 1978. Rada imam tudi Privškovo Vračam se v Piran, ki sem jo pela na festivalu Melodije morja in sonca 1979. Pa šanson Jožeta Privška Balada o izgubljeni nežnosti s festivala Jugoslovanski šanson Rogaška Slatina leta 1988. Seveda tudi vse pesmi s cedeja Zaljubljena, posebno pa Svobodna sem, Zaljubljena, Dala sem ti vse in Dolgočasen dan.

Kateri so glavni pogoji vašega kreativnega procesa ustvarjanja?
Pri interpretu neke pesmi, ki je ni sam napisal, je pomembno medsebojno poznavanje tako avtorja glasbe, tekstopisca in izvajalca. Vedno, ko sem dobila kakšno pesem, me je motilo, da pisec glasbe ne pozna niti mojih pevskih sposobnosti niti mene kot osebo. Zato sem odpela kar nekaj pesmi, ki niso bile primerne zame in mi niso ustrezale ne po karakterju pesmi niti po tonaliteti. Ampak časi so bili pač takšni, da če si hotel preživeti, si odpel vse, kar si pač dobil. Še najbolj grozno pa je bilo, da ti je pisec glasbe diktiral interpretacijo in ti ni bil sposoben pustiti tvojega čutenja pesmi. Zato je za kreativno ustvarjalni proces v glasbi pomembno skupno delo vseh treh dejavnikov: pevca, avtorja glasbe in tekstopisca.

V čem je glasba danes drugačna, kot je bila pred tridesetimi leti? Kakšne so sodobne smernice?
Današnja glasba je z redkimi izjemami narejena na prvo žogo. Vse je že slišano in redki so, ki so sposobni spisati nekaj čisto novega. Imam se za glasbenico, ki glasbo posluša z vsemi čutili, in redko se mi zgodi, da me kakšna pesem prevzame tako, da mi gredo mravljinci po koži. Nazadnje sem to občutila ob pesmi Drevo dua Maraaya. Prevzela me je tako glasba kot tudi prekrasno besedilo. Z veseljem bi to pesem tudi sama odpela. Sem pa na primer poslušala letošnjo Popevko in kljub vsem naporom, da bi odpela kakšno od pesmi, ki so se uvrstile v finalni večer, mi razen pesmi Frajer od kolegice Damjane Golavšek ni ostala nobena v spominu. Vse vodi samo v trenuten uspeh neke pesmi, ki je zanimiva za kakšen teden ali dva in nato izgine. Včasih je bila glasba bolj trajnostno naravnana. Če samo pomislim na pesmi Poletna noč, Dan ljubezni, Nad mestom se dani, Lastovka, Ljubljančanke, Potepuh, Moja pesmica in na mnogo drugih, so nam te pesmi nekaj pripovedovale in kljub temu, da so iz sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih, nam še vedno pripovedujejo in ostajajo večne, kar za novodobno glasbo ne morem trditi. Kolikor spremljam sodobno pop glasbo, vidim, da se vračamo nazaj v glasbo tistega obdobja. Pomeni, da je retro in. Predelujejo se stare pesmi in izvajajo v novih verzijah. Včasih je to bolj uspešno od originala, včasih pa ne.

Slovenska glasbena industrija je že dolgo na prepihu, a tudi ponekod drugje je bolestno hlepenje po denarju pred kulturnimi potrebami prebivalstva, kajne? Kaj se dogaja?
Slovenci nikoli nismo vzgajali slovenske poslušalce glasbe. Slovenska glasbena industrija je razen nekaterih izjem štancanje glasbe, ki je pomešana z nekaterimi elementi južnjaškega turbofolka, popa in harmonike. Mislim, da kot v mnogočem nimamo svoje glasbene identitete. Če gledam mlade ob kakšni glasbi se zabavajo, se prav zgrozim. Poslušajo turbofolk glasbo bivše skupne države ali slovenske izvajalce in ustvarjalce takšne glasbe. Za tisto fino pop glasbo, ki ni ustvarjena na treh tonih in banalnem besedilu, ni prostora in zanimanja. Kaj se dogaja, bi ti težko odgovorila. Slovenija posluša tisto, kar ji radijske in televizijske postaje predvajajo. V glavnem ene in iste izvajalce, ki so trenutno pač zanimivi, pri tem pa ni pomembno, ali je ta glasba kaj vredna, ampak je pomembno, koliko denarja bo prinesla zdaj in takoj.

Imate vnuka. Kako vi vidite mlajše generacije in njihovo radovednost glede sveta?
Imam vnuka Alexandra, ki je pri svojih dvanajstih letih en krasen mlad človek. Ko ga gledam, sem srečna, da ima neizmerne možnosti za svoj razvoj in dosego zastavljenih ciljev, ki jih želi doseči. Pri vsem tem pa sta mu v veliko pomoč tudi starša, ki njegov osebnostni razvoj ne zavirata z nekimi svojimi pričakovanji, ampak ga samo usmerjata. Veliko mladih, ki jih srečujem, nimajo nobene vizije, kaj bi v življenju počeli. To so generacije Instagrama in TikToka, ki živijo za všečke in za ta trenutek, kaj bo jutri, jih ne zanima. Kdo je za to kriv, ne bom presojala.

Končajva z umetnostjo, katere izrazno sredstvo je zvok. Česa bi se ljudje lahko naučili o sebi iz glasbe?
Zavedanje, da lahko slišimo, je neprecenljivo. Ko mi je umiral oče in kasneje še mama, sem šla v gozd in na travnik, kjer sem poslušala šumenje vetra, ptičje petje in se zavedala, da tega ne bosta nikoli več slišala. Kaj hočem s tem povedati? Povedati želim, da so vsi ti zvoki del glasbe, ki jo velikokrat niti ne slišimo in nam je samoumevna. Meni je glasba božanje moje duše, ko sem žalostna, ko sem vesela. Skozi glasbo sem lahko izrazila mnogokatera čustva, ki jih nisem mogla direktno povedati ljudem. Ne vem, če lahko z besedami izrazim občutke, ki me spreletavajo ob dobri glasbi. Jaz to glasbo občutim s celim telesom, ne samo s sluhom. Glasba mi je dala veliko čustvenih nians v mojem življenju. Tako dobrih kot včasih tudi slabih. Meni glasba pomeni tudi nekakšno svobodo in pobeg pred sivo vsakdanjostjo. Kaj so se ljudje iz glasbe naučili, bi težko presodila, saj jo nekateri uporabljajo za dosego določenih ciljev, ki niso vedno povezani z izražanjem določenih čustev. Zase lahko rečem, da je glasba v meni že celo življenje in bo ostala vse do moje smrti na takšen ali drugačen način. Z njo izražam svoja čustva in videnje življenja okoli sebe. Glasba, to sem jaz.

Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
3
+1
3
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
Sledite nam na Twitterju @evrovizijacom Sledite nam na Twitterju @evrovizijacom
Back to top button