ZABAVNO & DRUŽABNO

Predsednik Borut Pahor ob dnevu glasbe odlikoval pet glasbenikov

Red za zasluge

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je na posebni slovesnosti v Predsedniški palači vročil državna odlikovanja. Miha Dovžan je prejel red za zasluge za življenjsko delo in izjemen prispevek k slovenski citrarski umetnosti. Odlikovanje je prevzel njegov sin, Miha Dovžan. Vlado Kreslin je prejel red za zasluge za izjemen ustvarjalni prispevek k slovenski glasbeni umetnosti. Vladimir Lado Leskovar je prejel red za zasluge za življenjsko delo in izjemen prispevek k slovenski popularni glasbi. Oto Pestner je prejel red za zasluge za izjemen pečat, ki ga je dal slovenski popularni glasbi. Andrej Šifrer pa je prejel red za zasluge za izjemen avtorski prispevek k slovenski popularni glasbi.

Svetovni praznik glasbe

V čast odlikovancev je godalni trio akademskih glasbenikov, ki ga sestavljajo violinista Klemen Bračko in Dejan Gregorič ter violončelist Arslan Hamidulin, zaigral posebej za to priložnost pripravljen venček njihovih uspešnic (Malokdaj se srečava Lada Leskovarja, Cvetje v jeseni Miha Dovžana, Vrača se pomlad Ota Pestnerja, Stoj, Marija Andreja Šifrerja in Namesto koga roža cveti Vlada Kreslina). Aranžma je napisal akademski glasbenik Matic Smolnikar.

S slovesnostjo so obeležili svetovni praznik glasbe, Fête de la Musique.

Utemeljitve

Miha Dovžan

“Miha Dovžan je v Sloveniji sinonim za citrarja. Fant z zlatimi prsti. S citrami, tedaj skoraj pozabljenim ljudskim glasbilom, se je spoznal, še preden je začel hoditi v šolo. Slovensko občinstvo pa je Miho Dovžana spoznalo leta 1958, ko je petnajstleten nastopil v oddaji Radia Slovenija.

Odziv je bil izreden, mehki in nežni zvoki so ljudi prevzeli, mladi citrar pa je z bratom, klarinetistom Ivetom Dovžanom, ustanovil glasbeno skupino. Sprva so bili trije, ob obeh bratih še basist, imenovali pa so se Ansambel Mihe Dovžana, da bi poudarili, da so skupina, v kateri so citre vodilno glasbilo. Skupina je delovala skoraj trideset let in v tem času se je Mihi Dovžanu zgodilo življenje, polno glasbe.

Na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja so glasbilom dodali petje, naprej vokalni kvintet Gorenjci iz Naklega, nato se je pridružila Ivanka Kraševec. Poslušalci so odločitev nagradili z zanimanjem za številne nastope. Ko so leta 1970 v ansambel povabili še izvrstnega harmonikarja Jožeta Burnika, je nastala zasedba, ki je oblikovala danes prepoznavno smer slovenske narodnozabavne glasbe.

Leto 1973 je bilo za Miho Dovžana prelomno. K sodelovanju pri filmu Cvetje v jeseni ga je povabil Urban Koder. Skladatelj izjemnega posluha za čutenje ljudi je napisal skladbo, ki so jo zlati prsti Mihe Dovžana ponesli v srce slehernega človeka te zemlje – in tam je ostala za vedno. Ta skladba je Dovžana na njegovi glasbeni poti najbolj zaznamovala.

Miha Dovžan je skupaj z bratom napisal več kot 250 avtorskih skladb, ki so jih prepevali kvartet Zvonček, Vokalni kvintet Gorenjci, Jelka Cvetežar, Marta Stare, Meta Malus in mnogi drugi pevci. Veliko je sodeloval s harmonikarjem Vitalom Ahačičem in baritonistom Tonetom Kozlevčarjem. Zadnja glasbena leta pa je namenil slovenski narodni pesmi, največkrat v izvedbi Joži Kališnik, pevke Ansambla bratov Avsenik, pa tudi Ota Pestnerja in Ivanke Kraševec.

Miha Dovžan je slovenski citrarski glasbi vtisnil neizbrisno sled. S citrami je iskal in našel svojo narodnozabavno vižo z osnovo v ljudski glasbi, ki čuti dušo in seže v srce. Za to se mu Republika Slovenija zahvaljuje z redom za zasluge.”

Miha Dovžan
Miha Dovžan in Borut Pahor Foto: Daniel Novakovič/STA

Vlado Kreslin

“Vlado Kreslin je človek mnogih talentov, številnih izrazov, neskončnih sanj. Malo je glasbenikov, katerih ustvarjalni lok bi imel tak razpon in katerih stvaritve bi imele tak odmev. Ko se je po prihodu na študij v Ljubljani pridružil skupini Horizonti in pozneje glasbeni skupini Martin Krpan, je bilo jasno, da gre za izjemnega interpreta rock glasbe. Ko se je začel ukvarjati z ljudskim glasbenim izročilom in etno popom, je v tej zvrsti postavil tako visoke vrhove, da bo težko kdo splezal nanje. Ko besedila njegovih uspešnic beremo v knjigi, je to zbirka poezije.

Vlado Kreslin je eden najpomembnejših in najbolj priljubljenih slovenskih avtorjev in glasbenih izvajalcev. Številne njegove pesmi so ponarodele, saj jih poznajo mladi in stari, po nekaterih pa so nastali romani, filmi in knjige, saj Vlado Kreslin navdihuje tudi ustvarjalce.

Glasbeno kariero je začel leta 1970 kot bobnar, nadaljeval kot pevec in zrasel v avtorja. Leta 1980 je s pesmijo Dan neskončnih sanj zmagal na Slovenski popevki, v desetletju po tem pa ji je s skupinama Martin Krpan in Mali bogovi dodal še nekaj nepozabnih rockovskih mojstrovin, med njimi Od višine se zvrti in Nekega jutra, ko se zdani.

Hkrati se je s soavtorjem in kitaristom Mirom Tomassinijem že podajal na pot drugačne, zgodbarske glasbe, ki je slovenskemu občinstvu segla v srce s pesmimi, kot so Tista črna kitara in Namesto koga roža cveti. V njih je raziskoval širni svet, ne da bi zapustil Prekmurje, z njimi je opeval modrost ljudi, ki so znali vse, ne da bi imeli velike šole.

Znali so tudi glasbo – zato je z njimi Kreslin v svoji rojstni vasi sestavil Beltinško bando. Sprva je bila videti kot glasbena atrakcija, v kateri sta nastopala Vladova starša in njuni vrstniki, a je postala mnogo več. Vlado Kreslin se je z njo posvetil ljudski glasbi kot nihče pred tem in neverjetni eksperiment je povzročil pravi preporod slovenske etno glasbe.

Odkrivali so jo mlajši poslušalci, z obrobja je stopila pod žaromete, skrivnostna prekmurska govorica nenadoma ni bila več tako nerazumljiva. Kreslin je dokončno približal Prekmurje Sloveniji.

Vlado Kreslin je tudi človek neutrudnih glasbenih sodelovanj. Zdi se, kot bi ne znal reči ne, kadar ga kdo prosi, da bi z njim posnel kakšno pesem, pa naj gre za priznane zvezdnike ali neuveljavljene začetnike, za domače ali tuje glasbenike, za otroke v športnih ali begunskih centrih. V času jugoslovanskih vojn je s pregnanci iz Bosne in Hercegovine posnel album sevdalink, slovenskim otrokom pa zapel Pustite nam ta svet, s katero sta Jani Golob in Dušan Velkavrh ustvarila eno najlepših otroških pesmi.

Vlado Kreslin je čarovnik besede in muzike. Z njima seže z Goričkega v Piran, od nekje do nekoč, od tebe do mene. Za njegov izjemen ustvarjalni prispevek k slovenski glasbeni umetnosti se mu zahvaljujemo z državnim odlikovanjem.”

Vlado Kreslin
Vlado Kreslin in Borut Pahor Foto: Daniel Novakovič/STA

Lado Leskovar

“Žametni glas slovenske popevke je z nami že skoraj petinšestdeset let. Lado Leskovar je eden redkih pevcev svoje generacije, ki še vedno nastopa, s svojo glasbeno poustvarjalnostjo pa presega meje let in povezuje poslušalce vseh starosti.

Pooseblja glasbo, ki jo označujemo z besedo »zlata doba slovenske popevke«, čas, ki so ga zaznamovali največji slovenski pevke in pevci, imenitni avtorji besedil in skladateljski velikani. Začetki njegove glasbene dejavnosti segajo v konec petdesetih let 20. stoletja.

Svojo prvo glasbeno nagrado je prejel leta 1963 na festivalu Slovenska popevka za pesem Malokdaj se srečava, ki je postala vsejugoslovanska uspešnica, ko jo je za jugoslovanski trg priredil in prevedel hrvaški šansonjer Arsen Dedić. S to festivalsko zmago je Lado Leskovar določil svojo profesionalno glasbeno pot, na kateri se je kot pevec uveljavil v vseh zabavnoglasbenih zvrsteh, a se venomer vračal k popevki in šansonu.

Sledili so nastopi in triumfi na festivalskih odrih po Jugoslaviji in tujini. Že leta 1964, ko se je prvikrat pojavil na festivalu v Opatiji, je s pesmijo Potraži me u predgradu (Poišči me v predmestju) opozoril nase. Opatijski festival je imel med številnimi jugoslovanskimi festivali posebno mesto, saj so tam izbirali skladbo za nastop na evrovizijski popevki, ki je bila v prvih letih nacionalnih televizij v Evropi imenitno prizorišče merjenja glasbene ustvarjalnosti in ne le televizijski spektakel. Lado Leskovar si je nastop na evrovizijski popevki zaslužil leta 1967 s pesmijo Vse rože sveta, ki sta jo napisala Milan Lindič in Urban Koder, ter z njo osvojil šesto do osmo mesto.

Leskovar je postal svetovljan: koncerte je imel v Sovjetski zvezi, kjer so plošče z njegovimi posnetki dosegale milijonske naklade, igral je v filmih jugoslovanske in svetovne produkcije, v katerih je lahko spoznal največja igralska imena, začenši z Vanesso Redgrave.

Lado Leskovar je znal očarati slovanski svet, a nič manj prepričljive niso bile njegove interpretacije francoskih šansonskih uspešnic ali ameriških hitov. Ob tem je gojil izjemno pozornost do pesmi v slovenščini, kot bi želel vsem dokazati, da se dajo v njej izpovedati najgloblje misli in najlepša čustva.

Sodeloval je z najboljšimi pisci besedil, že na svoji prvi plošči leta 1963 s pesnikom in prevajalcem Gregorjem Strnišo, ki je zanj poslovenil in napisal več besedil, pozneje še z Janezom Menartom, Franetom Milčinskim Ježkom in drugimi. Nastale so umetnine, kot sta Vagabund in Pismo za Mary Brown, ki pomenijo vrh lirične ustvarjalnosti Lada Leskovarja, pa tudi hudomušne in zabavne pesmi, kot sta Zakaj in Glažek vinčka, ki prav v interpretaciji Lada Leskovarja dobe neminljivi zven.

Lado Leskovar je posnel več kot tristo popevk in šansonov, osvojil številne nagrade in prejel mnoga priznanja. Za izjemni prispevek k slovenski popularni glasbi se mu Republika Slovenija zahvaljuje z redom za zasluge.”

Lado Leskovar
Lado Leskovar in Borut Pahor Foto: Daniel Novakovič/STA

Oto Pestner

“Oto Pestner je ena najbolj unikatnih osebnosti slovenske zabavne glasbe, čudežni deček z zlatim glasom. V času prvih radijskih glasbenih oddaj je leta 1962 nastopil v oddaji Pokaži, kaj znaš, prvo malo ploščo pa je posnel leta 1968, ko je osvojil prvo nagrado na festivalu Zlata roža Portoroža. Slovenski avditorij je osuplo prisluhnil popolni interpretaciji komaj dvanajstletnega dečka, ki je leto pozneje v Italiji zmagal na festivalu za mlade pevce v San Remu in se odločil, da se bo v življenju ukvarjal samo z glasbo. Pestnerjevega otroštva je bilo konec.

Leta 1971 je zmago na Slovenski popevki s pesmijo 30 let odnesel mladenič, ki jih je štel komaj petnajst. Razkošni talent Ota Pestnerja je osvajal festival za festivalom, sodeloval je z najboljšimi tekstopisci in skladatelji in kmalu tudi sam postal avtor: leto pozneje si je na besedilo Elze Budau napisal svojo drugo veliko uspešnico Vse je lepše, ker te ljubim, sledile so nepozabne Mati, bodiva prijatelja, Vem, nekje živeti mora, Vrača se pomlad in mnoge druge.

Jasno je bilo, da Oto Pestner glasbo čuti drugače od drugih. Zanj je glasba osnovni element – kot zemlja, zrak, voda in ogenj. Vedno je raziskoval njene meje in ni jih našel; enako domači so mu bili popevke, šansoni, ljudske pesmi in narodnozabavne melodije. Ko pa je spoznal swing in gospel, je začutil strast, za katero prej ni vedel. Leta 1971 se je pridružil New Swing Quartetu in mu s svojim glasom, ritmom in energijo dal povsem novo razsežnost. Skupina je v štirih desetletjih postala prava senzacija, nastopala je na vseh koncih sveta in s svojo izvedbo gospelov in črnskih duhovnih pesmi žela uspehe tudi v Ameriki.

Oto Pestner je doslej napisal več kot 500 popevk in aranžmajev, izdal več kot štirideset solističnih albumov, njegovih nastopov pa niti ni mogoče prešteti. Njegov polni, plemeniti tenor, ki v nasprotju z zakonitostmi moč z leti pridobiva in ne izgublja, je postal stalna spremljava naših življenj. Posebej močno pa se je v narodov kolektivni spomin vtisnil, ko je z Nado Žgur zapel Mojo deželo Janija Goloba in Dušana Velkaverha, pesem, ki je Slovenijo pospremila v osamosvojitev.

Kljub petinpetdesetletni karieri Oto Pestner ostaja svež avtor in iskriv izvajalec. Še vedno z veseljem sodeluje z drugimi glasbeniki ali pa sam odpoje vse instrumente za lastno priredbo ikonične Golice.

Za izjemen pečat, ki ga je dal slovenski popularni glasbi, se Republika Slovenija Otu Pestnerju zahvaljuje z redom za zasluge.”

Oto Pestner
Oto Pestner in Borut Pahor Foto: Daniel Novakovič/STA

Andrej Šifrer

“Andrej Šifrer je na slovensko glasbeno prizorišče vstopil kot mlad gorenjski kantavtor sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Vse od takrat snuje nove in nove pesmi ter nastopa in je doslej posnel skoraj 200 avtorskih skladb in objavil več kot dvajset albumov.

Glasba ga je vedno zanimala in jo je imel rad, a vendar si ni predstavljal, da bi se z njo poklicno ukvarjal – dokler ni po diplomi na pravni fakulteti nase opozoril s tremi zabavnimi pesmimi (Zoboblues, Bil sem mlad in Moje miške) in se dokazal z balado Stoj, Marija. Leta 1978 jih je predstavil na plošči Moj žulj, širši publiki nekdanje skupne države pa je kmalu zatem ponudil album Od šanka do šanka, ki je bil sprejet kot eden najboljših jugoslovanskih glasbenih izdelkov tistega časa.

Uveljavil se je kot razmišljajoč avtor, ki se v svojih skladbah dotakne različnih problemov. Več njegovih skladb je ponarodelih, v vseh pa Šifrer kaže zanimanje za čas in človeka ter tako ostaja svež in prepričljiv tudi za nove poslušalce. To se velikokrat odrazi v njegovem sodelovanju z mlajšimi glasbeniki, od rockerjev do reperjev.

Andrej Šifrer se je že povsem na začetku odločil za lasten glasbeni izraz in je le redko posegal po skladbah drugih avtorjev. Prepričan je, da poet s kitaro lahko govori ne le o lahkotnih in prijetnih rečeh, zato poje tudi o razočaranjih in bridkostih. Poslušalci se odzivajo na oboje, s Šifrerjevimi vedrimi prigodnicami se veselijo, ko se družijo in nazdravljajo, z njegovimi razpoloženjskimi pesmimi pa se potopijo v lastne misli in občutja.

Prva je to pokazala dvojna plošča Ideje izpod odeje v letu 1981. Bila je prva plošča slovenske zabavne glasbe, ki so jo prodali v nakladi več kot 100.000 izvodov, in Šifrer je imel takrat tudi po 40 nastopov na mesec.

Leta 1998 je Andrej Šifrer nastopil na prenovljeni Slovenski popevki. Na festivalu se je predstavil z lastno skladbo Za prijatelje, ki mu je zagotovila prvo mesto in nagrado strokovne žirije za najboljšo skladbo. Pesem se je uveljavila kot oda prijateljstvu. Sliši se na druženjih po Sloveniji in na srečanjih Slovencev, ki živijo v tujini. Takšnih je še veliko, mnoge Šifrerjeve pesmi so danes v pesmaricah skupaj z narodnimi, med njimi so denimo Vsi ljudje hitijo, Gorska roža, Ostani z nami in druge, ki si jih ljudje mrmrajo in popevajo, v njih vsakdo najde, kar išče.

Za glasbeno ustvarjanje Andreja Šifrerja je značilno iskanje visokih standardov na vseh področjih ustvarjalnosti. Že za snemanje prve male plošče se je odpravil na snemanje v London, pozneje pa je, če je le mogel, rad nastopal z znanimi in uveljavljenimi glasbeniki, jih vključeval v svoje pesmi in vabil kot goste na nastope. Še bolj pa se kot stalnica v njegovem avtorskem izrazu kaže želja po bližini in iskrenosti, po tem, da bi si bili ljudje blizu, skupaj, prijatelji. Da bi razumeli, kot pravi v svojem Očenašu, »da s sovraštvom se ne da pomagati usodi naroda«.

Za to in za njegov izjemen avtorski prispevek k slovenski popularni glasbi se mu država zahvaljuje z redom za zasluge.”

Andrej Šifrer
Andrej Šifrer in Borut Pahor Foto: Daniel Novakovič/STA
Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
1
+1
1
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
Back to top button
X