MMS 2026: Mario Galunič in Lorella Flego: Danes je vse drugače kot leta 1999

Melodije morja in sonca že več kot štiri desetletja pišejo zgodbo slovenskega poletja. Na odru so se rojevale uspešnice, ki jih prepevamo še danes, festival pa je skozi leta doživel številne spremembe – tako glasbene kot produkcijske. Skoraj tri desetletja njegove zgodbe od blizu soustvarjata tudi Lorella Flego in Mario Galunič, ki sta postala prepoznaven obraz festivalskih večerov. Z njima smo se pogovarjali o tem, kako se je MMS spreminjal skozi čas, zakaj je danes težje ustvariti zimzeleno uspešnico, kateri trenutki so jima najbolj ostali v spominu in zakaj dobra pesem še vedno najde pot do ljudi.

Mario Galunič in Lorella Flego

Iskreno o Melodijah morja in sonca

Če primerjata MMS leta 1999, ko sta festival prvič vodila skupaj, in MMS 2026 – kako zelo se je v tem času spremenil glasbeni obraz festivala?
Lorella: Ko pomislim na leto 1999 in na današnji čas, imam občutek, kot da govorimo o dveh različnih glasbenih svetovih. Takrat je bilo vse nekoliko počasnejše, bolj osredotočeno na samo pesem, interpretacijo in trenutek na odru. Danes je glasba veliko hitrejša, produkcijsko bogatejša, bolj mednarodno usmerjena in pogosto nastaja z mislijo na to, kako bo živela tudi zunaj festivala – na platformah, družbenih omrežjih in v digitalnem prostoru.
Po drugi strani pa mislim, da je bistvo festivala ostalo zelo podobno. Melodije morja in sonca imajo svojo identiteto in nikoli niso poskušale postati nekaj drugega. To je festival melodije, poletja, mediteranskega občutka in čustev. Ravno to mi je vedno všeč – da ne glede na trende ostaja prostor, kjer pesem še vedno nekaj pripoveduje. Danes morda slišimo drugačne aranžmaje, drugačen ritem in drugačne glasove, ampak ljudje še vedno iščejo isto stvar: pesem, ki jih premakne.
Mario: V tem času se je spremenilo vse, tudi midva, ne samo glasba in festival. Kar težko se prestavim v tisti čas. Zdi se mi, da sem stopil na oder manj obremenjen, manj zahteven. Sestavili smo nekaj simpatičnih napovedi, najina kemija pa se je gradila kar med snemanjem. Glasba je seveda šla svojo pot. Premalo se spoznam nanjo, da bi si upal reči, kaj se je premaknilo glede glasbenega izraza. Zamenjali so se selektorji in direktorji, način izbora, tudi izvajalci, ki nastopajo danes, so drugačni od tistih izpred 27 let. Ampak to se mi zdi čisto prav. Mislim, da občinstvo ne pričakuje festivala iz prejšnjega stoletja, zato je treba loviti korak s časom.

MMS spomini

Kako se je skozi leta razvijal vajin način vodenja festivala? Se spomnita katerega večera, ko je vse teklo kot po notah, ali pa leta, ki vama je ostalo v spominu kot posebej zahtevno?
Lorella: Ko sem začela, sem imela do televizije zelo spoštljiv odnos in tudi veliko željo po popolnosti. Spomnim se, da sem razmišljala o vsaki podrobnosti, vsakem stavku, vsakem koraku. Danes imam drugačen pogled. Še vedno verjamem v profesionalnost in pripravo, ampak sem se naučila, da najboljši televizijski trenutki pogosto nastanejo takrat, ko si prisoten in odprt za trenutek. Vodenje festivala je nekaj posebnega, ker ni samo televizijska oddaja – je živa energija. Pred tabo so izvajalci, občinstvo, glasba, veliko emocij in vedno tudi nekaj nepredvidljivega. Seveda se spomnim večerov, ko je vse teklo skoraj čarobno in ko imaš občutek, da si del nečesa večjega. Spomnim pa se tudi večerov, ko so bile spremembe v zadnjem trenutku (denimo preživela sem tramontano z Bernardo, kar ni bilo ravno mačji kašelj), tehnične prilagoditve ali trenutki, ko moraš improvizirati. In zanimivo – pogosto si občinstvo najbolj zapomni prav te trenutke, ker so najbolj resnični.
Mario: Nekoč sva se vodenja lotevala drugače, o tem ni dvoma. Nihče nama ni povedal, kakšna naj bo najina vloga, oblikovati sva si jo morala sama in mislim, da sva imela srečno roko. Lorella me je takoj prevzela s svojo energijo, milino in osebnostjo. In nikoli mi ob njej ni bilo nič težko. Vedno sva se ob pripravah tudi malo zabavala, čeprav je to zelo resno delo. Sploh v zadnjih letih se mi zdi, da se pripravljava več kot kadar koli. To najbrž pride z občutkom odgovornosti. Jaz se prav hudih zapletov ne spomnim, razen da smo enkrat ostali brez elektrike in čakali, da se prenos nadaljuje.

Katera melodija iz bogate zakladnice MMS vaju še danes spremlja in jo lahko brez težav zapojeta od prvega do zadnjega verza?
Lorella: Težko izberem eno samo, ker je MMS ustvaril toliko pesmi, ki so postale del našega kolektivnega spomina. Ampak vedno me prevzamejo skladbe, ki imajo tisto posebno mediteransko mehkobo – ko zaslišiš prve tone in se ti pred očmi odprejo poletni večeri, morje, svetloba in občutek brezčasnosti. Slavko Ivančič ima gotovo zelo posebno mesto v mojem srcu, ne samo zaradi besedil, temveč tudi zaradi glasu. Vedno so pesmi, ki na nek način postanejo soundtrack življenja, in evo, on je to. Zanimivo je, da določene pesmi ostanejo z nami ne zato, ker bi jih pogosto poslušali, ampak zato, ker postanejo del življenjskih obdobij. Ko jih slišiš po desetih ali dvajsetih letih, se vrnejo občutki, kraji, ljudje. To je zame največja moč festivala.
Mario: Od prvega do zadnjega? Bojim se, da te naloge ne bi opravil. Sicer pa imam v ušesih mnogo skladb iz vseh teh let. Še kot otrok sem spremljal festival – in kdo bi pozabil na legendarno Majdo Sepe in njenega Ribiča. Ali pa na Moni Kovačič, ki je zmagala prva, in prav zaradi tega sva se pred leti kar spoprijateljila, ko je bila gostja v mojih oddajah. Trudim se, da ne ostajam v preteklosti, in si zapomniti tudi novejše hite. Zdaj mi je padla na misel zmagovalka izpred dveh let, Neznano Žana Videca. Prav vesel sem, da se je tako prijela in jo pogosto slišim na radijskih postajah. To je namreč smisel festivala – da skladbe ostanejo in preživijo tisti festivalski večer.

Mario in Lorella o glasbi skozi čas

Kako drugačna je današnja poletna glasba v primerjavi s tisto iz preteklih desetletij? Kaj se je najbolj spremenilo?
Lorella: Danes je tempo življenja drugačen in to se zelo sliši tudi v glasbi. Včasih je imela pesem več prostora – uvod, razvoj, zgodbo. Danes mora pogosto poslušalca osvojiti skoraj takoj. Produkcija je postala globalna in mnoge pesmi zvenijo tako, da bi lahko nastale kjer koli na svetu. Ampak mislim, da se največja sprememba ni zgodila v glasbi sami, temveč v načinu poslušanja. Včasih smo pesem poslušali večkrat, čakali na festival in si jo zapomnili. Danes imamo neskončno izbiro in pozornost je krajša. Zato toliko bolj občudujem pesmi, ki uspejo ostati.
Mario: Glasbeniki pravijo, da se je v pop glasbi vse spremenilo in da je težko narediti hit, ki bi ga pograbila cela nacija. In gotovo je to res. Poslušanje glasbe je postalo povsem drugačna izkušnja. Televizija pri tem nima več odločilne vloge, vsak si na svoj telefon prikliče glasbo, ki si jo želi, in za oblikovanje svojega okusa ne potrebuje nujno festivalov. Podobno se dogaja pri spremljanju televizije, branju časopisov in podobno. MMS je edini poletni festival in verjamem, da je občinstvo dovolj veliko, da si želi slišati kakšno prijetno in neobremenjujočo poletno melodijo. Upam, da se to letos zgodi.

Katere lastnosti mora imeti pesem, da preraste festivalski trenutek in postane prava poletna uspešnica?
Lorella: Mislim, da ni recepta, in ravno zato je glasba tako čudovita. Včasih zmaga pesem, od katere nihče ničesar ne pričakuje. Po mojem mora imeti dobra poletna pesem nekaj zelo preprostega in zelo težkega hkrati – mora vzbuditi občutek, emocijo, morda celo spomin. Glasbeniki so pesniki, njihova poezija ima melodijo in zato tudi ostane v nas kot del naše identitete, morda preteklosti ali izkušnje, ki smo jo imeli v nekem obdobju življenja. Seveda pomaga dobra melodija, lep refren in produkcija, ampak na koncu ostane tista pesem, ki se dotakne ljudi. Ki postane del njihovega poletja. Ko jo naslednje leto ponovno slišijo, se jim vrne določen trenutek.
Mario: Kot pravim, na dolgi rok večinoma preživijo bolj sproščene, vesele in optimistične skladbe. Seveda ni nujno, a možnosti so večje. Zdi se mi, da je zelo pomembno tudi besedilo, da mu ljudje znajo prisluhniti. Ves čas poudarjam, kako pomembno je, da ima skladba dobro melodijo in tudi besedilo, ki človeka prevzame.

Ali imajo festivali, kot je MMS, še vedno moč ustvarjati zimzelene skladbe?
Lorella: Verjamem, da jo imajo. Morda danes ne nastajajo več na enak način kot nekoč, ker živimo hitreje in ker glasba kroži drugače, ampak potreba po dobri pesmi ni izginila. Festival ima posebno moč – ustvari dogodek, pričakovanje in spomin. In včasih je ravno ta okvir tisti, ki pesem dvigne in ji da življenje, ki traja desetletja.
Mario: Verjetnost, da se to zgodi, se je zelo zmanjšala. Še Pesem Evrovizije ima s tem težavo, prav tako Slovenska popevka. Skoraj sem prepričan, da hita za naslednjih nekaj desetletij skoraj ni več mogoče napisati, zato bomo morali biti zadovoljni, če živi eno poletje ali dve.

Na vprašanje, katero obdobje v zgodovini Melodij morja in sonca je ponudilo največ nepozabnih skladb, Lorella Flego odgovarja, da ima najraje čas, ko je bil festival izrazito mediteranski in se ni bal romantike ter melodije. Po njenem mnenju so prav takrat nastajale pesmi, ki jih danes vsi poznamo. Ob tem pa opozarja, da preteklosti ne gre idealizirati, saj ima vsako obdobje svoje dragulje. Kot pravi, je najpomembnejše, da festival ohrani iskrenost.

Zgodovina MMS

Katero obdobje v zgodovini MMS je po vajinem mnenju ponudilo največ nepozabnih skladb?
Mario: Skoraj gotovo so to zlata leta pop glasbe, ko so festivali pomembno vplivali na kariere glasbenikov, saj so bili pomembna priložnost za predstavitev novih skladb. Pred internetom, YouTubom, družbenimi omrežji in podobnim. Torej prejšnje stoletje.

Je med festivalskimi pesmimi kakšna, za katero menita, da bi si zaslužila več pozornosti?
Lorella: Velikokrat. Obstajajo pesmi, ki niso zmagale, pa jih ljudje začnejo odkrivati šele pozneje. Mislim, da je to zelo lepo, ker pokaže, da glasba nima vedno enakega časa kot tekmovanje.
Mario: Vedno se najde kakšna skladba, ki gre »po krivici« mimo. Mi, ki v Avditoriju nekaj dni poslušamo vse skladbe, se pogosto navežemo na kakšno melodijo, ki je poslušalci sploh ne opazijo. Ob tako bogati ponudbi je to res težko in tudi nekoliko krivično, saj lepa glasba ne pride do množic. Ne zavidam avtorjem in izvajalcem, ki se morajo zares močno truditi, da njihov trud ne ostane spregledan.

Ko poslušata skladbe – kaj vaju prej prepriča: močno besedilo ali nalezljiva melodija?
Lorella: Pri meni skoraj vedno najprej zmaga melodija. Glasba me mora ustaviti. Potem pa pride besedilo – in to odloči, ali bo pesem ostala z mano.
Mario: Jaz se kar hitro »zataknem« pri besedilu. Nekaj mi mora povedati, četudi samo en verz, misel ali lepe besede. Seveda je glasba zelo pomemben dejavnik, a zame sama po sebi ni dovolj. Če govorimo o nalezljivih melodijah, priznam, lahko obstaja tudi kakšna, ki si je ne spraviš iz glave, pa ni kaj prida – ne besedilo ne glasba. Tudi to je treba znati narediti.

Mario Galunič meni, da je največ nepozabnih skladb nastalo v zlatih letih pop glasbe, ko so festivali pomembno vplivali na kariere glasbenikov in predstavljali eno ključnih priložnosti za predstavitev novih pesmi. To je bilo obdobje pred internetom, YouTubom in družbenimi omrežji, ko so festivali odigrali veliko pomembnejšo vlogo pri oblikovanju glasbene scene. Po njegovem mnenju je bilo to preprosto – prejšnje stoletje.

Kako se je po vajinem mnenju spremenila vloga izvajalca?
Lorella: Danes izvajalec ni več samo glas. Je celotna zgodba, komunikacija, prisotnost in pogosto tudi blagovna znamka. To prinaša veliko možnosti, ampak tudi velik pritisk. Morda je tukaj tudi legitimno vprašati, ali na odru obleka naredi človeka. Zame da. Seveda ga ne definira, ampak o njem pove veliko. Lahko bi napisala celo enciklopedijo o tem, kako se je moda na odru MMS spremenila in kako so vsi, res vsi, postali veliko bolj pozorni na to, kar imajo na sebi. Hvala bogu! Kljub temu pa še vedno verjamem, da občinstvo prepozna avtentičnost. Talent in osebnost ostajata najmočnejša valuta.
Mario: Bolje, da ne začnem razlagati, kaj si sploh mislim o družbi, kjer so osebna promocija ter nenehno objavljanje sebe in svojega življenja postali tako pomembni. Tudi pevci so na istem. Če povsem ignoriraš realnost, po moje v popularni glasbi nimaš možnosti in ne moreš uspeti. Enostavno moraš biti viden in na voljo na vseh frontah. In to je naporno delo, ki ga glasbenikom ne zavidam. Ker pa sem tudi malo idealist, si domišljam, da ima prava kakovost na dolgi rok kljub temu možnost in da sijaj mnogih spletnih zvezd ne bo prestal preizkusa časa.

Če bi morala izbrati eno skladbo, ki najbolje uteleša dušo MMS – katera bi to bila in zakaj?
Lorella: Težko izberem eno, ker bi bilo to krivično do vseh drugih. Ampak zame dušo MMS predstavljajo pesmi, ki imajo nekaj lahkotnega in hkrati malo nostalgije … Mi ljudje smo kot morje, Črta, hkrati pa zelo rada plešem ob notah Cela ulica nori … Pesmi, ob katerih imaš občutek, da poletje traja malo dlje.
Mario: Če pogledate seznam vseh zmagovalnih skladb, vidite, kako zelo so si različne. Ne upam si izbrati samo ene, ki bi bila meni tako zelo všeč. Če pa se že moram odločiti, potem recimo, da je bilo zelo pomembno, da je bila prva zmagovalna skladba Nasmeh poletnih dni, ki je dala ton in barvo festivalu. Postala je zimzelena, je zelo lahkotna, poletna, a hkrati ne plehka. Letvica je bila postavljena zelo natančno in na pravo višino.

Če bi zamenjala vlogi

Če bi namesto povezovanja festivala nastopila kot glasbenica – kakšno skladbo bi izbrala?
Lorella: Mislim, da bi izbrala mediteranski šanson. Nekaj elegantnega, ženstvenega, z močnim besedilom in lepo atmosfero. Ne bi iskala presenečenja zaradi presenečenja – bolj bi iskala emocijo.
Mario: Na srečo se mi s temi vprašanji ne bo treba nikoli ukvarjati. Ampak najino skupno vodenje je igrivo, polno življenja in energije, hkrati pa tudi naklonjenosti in ljubezni. Takšna bi morala biti tudi »najina« glasba.

Katera poletna pesem vaju vedno znova popelje v mladost?
Lorella: Obstajajo pesmi, ki imajo posebno moč – ne vrnejo te samo v določen čas, ampak v občutek. Ko jih zaslišim, se spomnim dolgih poletij, brezskrbnosti, druženj in tistega občutka, da je vse mogoče. Na prvo žogo bi rekla Sweet Sixteen – Billy Idol. In mislim, da je ravno to najlepše pri glasbi – da nas spomni, kdo smo bili, in nas za trenutek vrne tja.
Mario: Prva misel je film Umazani ples in vem, da je bilo to poletje, ko sem bil v srednji šoli. S sestro sva glasbo iz filma do onemoglosti poslušala in na VHS-predvajalniku gledala film. Skoraj 40 let je od tega. Saj ne morem verjeti, a spomin je resnično lep.