MMS 2025: Eva Lorbek: Če se pesem zgodi iskreno, jo začutimo vsi

V Avditoriju Portorož bodo v soboto, 5. julija znova odmevale poletne Melodije morja in sonca, s katerimi se tradicionalno začenja vroče poletje, ne nazadnje pa tudi zaslužene počitnice in z njimi morske dogodivščine. S priljubljenim festivalom Melodije morja in sonca, ki se je začel daljnega leta 1978 vsako leto dobimo nove poletne uspešnice, ki se pridružijo tako zmagovalnim skladbam kot tudi zimzelenim melodijam.

V tekmovalnem delu se bo na 44. festivalu MMS 2025 predstavilo 14 izvajalcev, ki jih predstavljamo (tako kot vsako leto) tudi tokrat na našem portalu Evrovizija.com. Kot tretja po vrsti je tu Eva Lorbek, ki se predstavlja s skladbo Šepet valov, za katero je glasbo napisal Matic Lorbek, besedilo pa je prispevala Eva.

“Na oder MMS prihajam ne kot tekmovalka, ampak kot glas, ki prihaja iz srca. Če bo dosegel tudi vaše, potem je to moja največja zmaga.”

Eva Lorbek

Stavi na skladbo Šepet valov

Eva Lorbek je 21-letna pevka z žametnim glasom in močno strastjo do glasbe. Več let je kot solistka delovala v svetovno priznanem zboru Carmina Slovenica, kjer si je nabrala veliko odrskih izkušenj ob sodelovanju z velikimi svetovnimi imeni, kot so Sidra Bell, Young Joo Lee, Rebecca Margolick, Heiner Goebbels. Eden izmed njenih največjih dosežkov na solo glasbeni poti z lastnimi skladbami je uvrstitev na MMS 2024, kamor se je uvrstila kot rezerva, izkušnja pa ji je dala dodatno motivacijo in potrditev, da je na pravi poti.

Veliko svojih pesmi piše sama ter z možem Maticem, s katerim skupaj ustvarjata nove vsebine, snemata in se trudita na novih poteh. Pri skladbi Šepet valov, katere delček lahko slišite tukaj, se je prvič preizkusila tudi v pisanju teksta ter našla čutečo, globoko, a po malem skrito zgodbo.

Iskreno o Melodijah morja in sonca

Kateri vonji, barve oziroma spomini se vam najprej prikradejo v misli, ko besede nanesejo na Melodije morja in sonca?
Vonj po soli, ki se zadržuje v zraku, ko se sonce počasi spušča za obzorje. Barva? Topla oranžna, ki objame Piran v tistem poznem poletnem večeru. In spomin – glasba iz televizije v ozadju, ko smo z družino skupaj sedeli v dnevni sobi in budno spremljali vsako melodijo festivala.

Kaj vam pomeni nastopiti na našem edinem poletnem festivalu?
Zame je to uresničitev ene najbolj nežnih, tihih otroških želja. Kot deklica sem vedno potiho sanjala, da bom nekoč stala na tem odru, kjer so peli moji vzorniki. Zdaj, ko sem res del te zgodovine, čutim globoko hvaležnost in spoštovanje. Ta festival ni le oder – je tradicija, čustvo, spomin in prihodnost hkrati.

Se spomnite, kako ste kot otrok ali najstnik spremljali MMS?
Popolnoma! Bila sem tista tiha opazovalka z iskrico v očeh. S starši smo si vsako leto skupaj ogledali festival, jaz pa sem še dolgo po tem pela refrene v sobi, izmišljala svoje verzije in sanjala, da bom nekoč tudi jaz del tega čarobnega večera. To ni bila le glasba, bil je domač občutek povezanosti.

Če bi morali izbrati eno pesem iz zgodovine MMS, ki vam je pri srcu … katera bi to bila in zakaj prav ta?
Lahko noč, Piran. Vedno, brez dvoma. V njej je vse – nostalgija, toplina, ljubezen do kraja, ki je tako edinstven. Ko jo slišim, začutim dom, pa čeprav nisem iz primorske. Vsakič znova me spomni, zakaj je ta festival tako poseben.

“Pesem Šepet valov ni nastala zaradi trendov ali pričakovanj, ampak iz tišine, iskrenosti in potrebe po resnični povezanosti. Z njo ne želim biti glasnejša od drugih. Z njo želim biti bolj resnična.”

O nastopu in pripravah

Ko ta trenutek zaprete oči in si predstavljate vaš nastop v Avditoriju Portorož … kako izgleda?
Vidim mehko svetlobo, ki se odbija od kamnov, občinstvo, ki tiho posluša, in moje srce, ki bije močneje kot kadarkoli prej. A ni strahu – je samo zavedanje, da sem tam, kjer sem vedno želela biti. In da s pesmijo Šepet valov lahko to nežno povežem z vsakim, ki posluša.

Kako pa potekajo priprave na vaš nastop?
Pesem Šepet valov mi je blizu že od prvega trenutka, zato vaje niso zgolj tehnične, ampak čustvene. Sama sem res predana detajlom – od vsakokratne interpretacije do tega, kako zgraditi dinamiko, ki bo pesmi dajala svoj čar v živo. Obleka pa … mora biti nadaljevanje pesmi. Brezčasna, lahkotna, kot valovi. Skupaj z melodijo mora ustvariti celoto.

Če bi morali opisati vašo pesem z enim samim poletnim trenutkom – bi to bil jutranji skok v morje, romantični sončni zahod v zalivu, sladoled, ki se topi po roki ali kaj drugega?
To bi bil večer, ko sediš čisto blizu obale, s stopali v vodi, tišina okrog tebe, in samo valovi šepetajo nekaj, kar si skoraj pozabil, da potrebuješ slišati. To je Šepet valov.

Pa vendarle, da spoznamo vašo pesem … o čem govori ter kaj želite z njo povedati občinstvu?
Šepet valov govori o tistem tihomirnem pogovoru med človekom in naravo – ko ne rabiš besed, da razumeš. Je pesem o ranljivosti, pa tudi o moči, ki jo najdemo, ko prisluhnemo tistemu, kar nosimo v sebi. Želim, da ljudje ob njej zadihajo malo globlje – in se spomnijo, da smo vsi del istega morja.

To, kar me loči od večine, je to, da ne igram vloge. Ne iščem pozornosti. Ne sledim šablonam. Pojem ker čutim. In ker verjamem, da je moč v ranljivosti. Moja največja želja ni, da bi me občudovali – ampak da bi me začutili.

Na kaj je najbolj pozorna …

Melodije morja in sonca so festival z dušo. Kje v vaši pesmi začutite ‘dušo’? Morda v besedilu, melodiji, refrenu ali …?
V trenutku, ko se vse umiri in glas skoraj šepeta. Tam, kjer je najbolj tiho, je hkrati največ moči. Tam je duša. V občutku, da nisi sam. In da je vsaka misel, ki si jo zadrževal zase, lahko pravzaprav pesem.

Kaj bi si želeli, da občinstvo začuti ali odnese s seboj po vašem nastopu? Pripravljate kaj posebnega za ta večer?
Želim si, da bi vsakdo začutil nekaj svojega – nek notranji mir, upanje ali preprosto lepoto trenutka. Pripravljam nekaj posebnega, kar bo podprlo intimnost pesmi in še poudarilo sporočilo – a naj ostane presenečenje za tisti večer.

Če bi morali zamenjali vlogo in bi vi sedeli na stolu strokovne komisije … na kaj bi bili najbolj pozorni?
Na iskrenost. Na tisto neopisljivo povezavo med izvajalcem in pesmijo. Na to, ali glasba ‘diha’ z izvajalcem. Ker če se pesem zgodi iskreno, jo začutimo vsi.

Ko bo vse mimo – festival, intervjuji, aplavzi, evforija – kaj bo tista ena stvar, ki si jo boste zares zapomnili? In kaj bi si želeli, da si zapomnijo vsi ostali, torej gledalci in poslušalci?
Zame bo to trenutek, ko bom stala na odru in vedela, da sem izpolnila sanje male deklice, ki je nekoč sedela na kavču in si tiho pela vse melodije. Za občinstvo pa si želim, da si zapomnijo pesem, ki jih je za trenutek odpeljala nekam, kjer je vse tišje, bolj čisto … bolj resnično.

Moje vrednote so globina, iskrenost in lepota v preprostosti. Verjamem, da ni treba kričati, da te slišijo – dovolj je, da si iskren. Verjamem, da prava umetnost ne skriva, temveč razkriva. In verjamem, da ima vsak izmed nas zgodbo, ki si zasluži biti slišana – če si le upamo povedati jo brez mask.