Miša Čermak, osebnost, ki že več desetletij pomembno zaznamuje slovenski glasbeni prostor. Kaj druži zimzelene melodije Mi ljudje smo kot morje, Ne bom pozabil na stare čase in Še si tu? Seveda, Mišine tankočutne besede, spletene v verze. Za vas smo pripravili dosje 12-ih pravljičnih resnic samosvoje besedilopiske in pogumne novinarke, ki se je lotevala predvsem najzahtevnejših intervjujev.
Hrana, ki je ne marate?
Klasična. Čeprav imam občasno rada pražen krompir in domač pomfrit, ne maram dunajskih zrezkov.
Imate hišne ljubljenčke?
Seveda, zadnjih petintrideset let. Naša mala družinska člana, kužija – lepotec in lepotička – čuteče sejeta in razdajata svojo ljubezen, pripadnost in sprejemanje vseh in vsakogar brezpogojno. Se bomo vsega tega naučili tudi ljudje, ko bomo odprli srca in prenehali soditi?
Kako bi opisali vaš slog oblačenja?
Moj. In se spreminja s trenutki življenja in mene v njem. Moda je sicer luštna stvar, toda v letih, ki jih uživam na tem čudovitem planetu, vidim, da se ponavlja. Že veliko let sledim sebi in sem si zvesta. Toku življenja in moji energiji. Tudi v oblačenju.
Kam nameravate iti letos poleti na dopust?
Slovenija in Hrvaška, ker sem človek morja in je Jadransko morje res čudovito, in seveda obvezno potovanje. Lansko pozno jesen me je očarala Islandija s svojo samostjo, samosvojostjo in neverjetno naravo, očarali pa so me tudi njeni ljudje. No, hrana malo manj. (namrščen obraz) Kam me bo pot potovanja odnesla to jesen, ne vem, zagotovo pa, kot vsako leto, nekam, kjer še nisem bila.
Najbolj romantična stvar, ki ste jo doživeli?
Vso dolgo noč sem potovala po neznanih poteh in z neznanimi urniki voženj, da bi presenetila prijatelja za rojstni dan. Praznoval ga je sam. Seveda ga je vrglo na rit, usta pa so se raztegnila v smejanje, ko sem pristala na otoku. In kot da bi vedel, me je iz svežega jastoga in pašte pričakala ena najljubših jedi. Kje je pa romantika? (hudomušen nasmeh) Med milijoni zvezd in zvezdnih utrinkov …
Po vašem mnenju najlepša slovenska beseda?
Življenje. In hrepenenje. Ker sta tako zelo prepleteni in zaradi filmskih klasik ter knjig usodno povezani. In se vprašam, ali niso hrepenenja, ki tako krmarijo naša življenja, samo klic po sebi, po nečem, kar je v meni, po tem, kar sem jaz skozi čas. Po občutku ljubezni in svetlobe, ki nas tako preplavi, da iz življenja odpihne vsa hrepenenja … V lepoto. V sebi.
Vaša najslabša razvada?
Pravijo, da kajenje. A kadim rada, kar veliko in z veseljem. Palčka je moj tihi sopotnik, ki me pusti pri miru in v miru; je samo in tiho z menoj, ko sem jezna, ko ne želim družbe, ko želim sanjariti … Ja, ta modrikast dim, ki spleta besede v verze, misli in občutja, je navada in razvada.
Vaša neizpolnjena želja?
Obiskati in preiskati naš modri planet. In da bi me kdo nosil po rokah, kot sem to počela sama z večino ljudi. No, ta zadnja želja je že izpolnjena, izpolnjujem si jo sama. Ker je nihče drug ne more. (ljubezniv nasmeh)
Vaša prva služba?
Pisanje pesmi za glasbo – kot svobodnjak. Delala – za preživetje in vedno tisto, kar rada počnem – pa sem marsikaj. Kot verjetno vsi delavci na področju kulture oziroma prekarci.
Vaše najlepše počitnice v tujini?
Saintes-Maries-de-la-Mer, Camargue, južna Francija – čaroben kraj, neverjetna glasba. In Toskana zaradi mehkobe pokrajin, neizmerne zlato bele svetlobe in čudovite družbe. Ter malega, skritega raja na obali.
Verjamete v brezpogojno ljubezen?
Ne da verjamem, vem. Ljubezen je. Brezpogojna.
Zadnji koncert, ki ste ga obiskali?
KiNG FOO, seveda zaradi Roka Goloba in njegove glasbe. Zdaj me čaka njegova opera The Sound. Ker je ljubezen. (prijazen nasmeh)
Rojstvo
Prva sanja je bila bližina,
druga misel skrila se je v dvom,
tretja, glodajoča bolečina,
je živela sence starih spon.
Strah ukradel je poslednjo misel,
ogenj preživel je svoj pepel,
čas je sam osmislil svoj nesmisel,
v sebi našel je, kar si je vzel.
Zadnji žarek sonca je potonil,
nema misel našla je svoj ton;
ko je prvi trudno glavo sklonil,
zadnji križ upognil se je k tlom.
Prva sanja briše sled sivine,
druga misel išče sebi dom,
tretja, sij zamolkle mesečine,
v nič raztaplja zadnji, večni dvom.
Vir: Čermak, M., 2003. Besede ljubezni. V Ljubljani: samozal. M. Čermak.
