INTERVJUJI

Leon Oblak: O okusih se ne razpravlja

V spomin na Enza Hrovatina

Odmerek mirnosti in potrpežljivosti je z Leonom Oblakom, avtorjem besedil za glasbo ter rednim profesorjem na Univerzi v Ljubljani, zagotovljen. Svet, kot nam ga predstavlja z besedami, je živ. Njegove želje so iskrene in skromne, volja pa močna ter neizmerna. K ljudem vstopa neposredno, tudi zato so njegove zgodbe dragocene in priljubljene.

Kdo je Leon Oblak?

Leon Oblak je znan kot avtor besedil za glasbo številnih slovenskih izvajalcev (Anika Horvat, Darja Švajger, Enzo Hrovatin, Irena Vrčkovnik, Rudi Bučar, Slavko Ivančić, Tinkara Kovač), zanje je na glasbenih festivalih prejel več nagrad. Doslej je napisal mnogo tekstov, med njimi Dihanje, Glas, Gloria, Konec in pika, Lepo je, Manj je več, Maska, Naj traja, Portret, Ruleta, Spreminjam se, Take noči se zgodijo, Tri dni jesenske depresije, Večni otrok, Vrtiljak ter Zračiš moj zrak.

Vaše festivalsko udejstvovanje na nacionalnem izboru za Pesem Evrovizije se je začelo na EMI 2002. Kaj vas je spodbudilo k temu?
Telefonski klic Bora Zuljana in ponudba za sodelovanje. Ko sem slišal njegovo skladbo in mi je povedal, da bo izvajalka Irena Vrčkovnik, odločitev ni bila težka. Je pa bila prva izkušnja na EMI precej grenka, saj je Irena tisto leto veljala za eno od favoritk za zmago, izpadla pa je že v polfinalu. Še danes mi ni razumljivo, da njena odlična izvedba in dinamična skladba z naslovom V ritmu, ki me lovi nista prepričali poslušalcev.

Besedili Narodnozabavni rock in Blue and Red veljata nedvomno za vaši prelomnici. Kako bi opisali bistvene razlike med komadom iz leta 2010 in 2016?
Zmaga na EMI in uvrstitev na Pesem Evrovizije sta najbrž želji številnih avtorjev, ki v Sloveniji ustvarjajo zabavno glasbo. Taka zmaga gotovo pomeni določeno prelomnico v glasbeni karieri. Ker pa se z glasbo ne ukvarjam profesionalno, pač pa je to zgolj moj hobi, sem tudi pred tem in kasneje doživel veliko podobnih lepih trenutkov. Leta 2010 je šlo za pravi mali projekt, ki sem ga uspešno vodil od začetka do konca. Moja osnovna ideja je bila, da bi na oder EME pripeljal narodnozabavni ansambel. Zdelo se mi je, da jo bom izjemno težko realiziral, zato sem iskal kompromise. In našel sem zmagovalno kombinacijo, ki so jo kasneje na odru predstavljali Ansambel Roka Žlindre in Kalamari. Moja zamisel je bila všeč Marinu Legoviču in nastala je skladba, ki je Slovenijo zastopala v Oslu. Kljub neuspehu na Pesmi Evrovizije pa ostaja dejstvo, da nobena skladba doslej na slovenskem izboru za Pesem Evrovizije ni tako suvereno zmagala. Skladba Blue and Red je popolnoma drugačna zgodba. Na klepetu ob čaju sem ManuElli in Marjanu predlagal, da bi se prijavili na EMO. ManuElla je izjemna pevka in prepričan sem bil, da s primerno pesmijo lahko zmaga. Skupaj z Marjanom sta kmalu za tem dokazala, da sta odlična avtorja. Tudi produkcija, za katero je poskrbel Martin Štibernik, je bila na zelo visokem nivoju. Žal mi je, da nam v Stockholmu ni uspel preboj v finale, saj sta ManuElla in Marjan v priprave in nastop vložila ogromno ljubezni, energije, časa in denarja.

Marjan Hvala, ManuElla,  in Leon Oblak
Marjan Hvala, ManuElla, in Leon Oblak Foto: Alesh Maatko

Odmevna besedila za EMO

Na EMI ste sodelovali desetkrat, zadnjič leta 2018. Česa vas je, če se ozrete nazaj, ta festival naučil, tudi za življenje?
Z vidika uvrstitve posameznih skladb, pri katerih sem kot avtor sodeloval, me je ta festival gotovo naučil, da so stvari nepredvidljive, nenapovedane in velikokrat nepričakovane. Podobno je tudi v življenju. Naučil me je tudi večjega spoštovanja do vseh, ki ustvarjajo na področju glasbe. Vsak se trudi po svojih najboljših močeh. Ocene, ki jih slišimo in dajemo, so subjektivne. De gustibus non est disputandum je moj priljubljen rek. O okusih se ne razpravlja. Če ne spoštujemo dela drugih, ne moremo in ne smemo pričakovati, da bodo drugi spoštovali naše delo.

V svojih tekstih se pogosto lotevate minljivosti, tudi v Nekaj, kar ne mine. Menite, da tako silovito živijo samo tisti, ki se ne bojijo umreti?
Ne vem, kako o minljivosti razmišljajo drugi, prav gotovo pa so misli v tej smeri pri vseh ljudeh s staranjem bolj pogoste. Sam brez dvoma spadam med tiste, ki se ne bojijo umreti, ker trdno verjamem v naše vstajenje in večno življenje. Prepričan sem, da zaradi vere tudi bolj sproščeno in lepše živim ter se lažje spopadam z vsakodnevnimi izzivi. Strah človeka ohromi, je pa zelo težko doseči stopnjo notranjega miru, ko nas ni ničesar več strah.

Elza Budau in Leon Oblak
Elza Budau in Leon Oblak Foto: Alesh Maatko

Besedilo je polno življenjskih resnic

Sporočilo pesmi Do roba in še čez ostaja aktualno. Od kje navdih?
Besedilo je bilo napisano v slabi uri. Ko mi je Aleš Klinar poslal glasbo in mi povedal, da bosta skladbo izvajali Anika Horvat in Tinkara Kovač, so verzi enostavno zleteli na papir. Glavni krivec za to je Anika, ki jo že dolgo poznam, obenem dobro vem, kako razmišlja o življenju. Besedilo je polno življenjskih resnic, optimistično in za današnji svet precej aktualno. Upam, da bo veliko poslušalcev zaznalo preproste modrosti v nekaterih verzih.

Kaj lahko poveste o skladbi Od tu do tam? Kako se vas je dotaknila?
Z nekaterimi člani skupine Gedore sodelujem že dalj časa. Marko Hrvatin, Mitja Bobič in Jan Baruca so izvrstni glasbeniki, s katerimi smo ustvarili že nekaj lepih skladb za Slavka Ivančića, Jan pa me je prosil za pomoč tudi pri delu na osebnem glasbenem projektu. Skladba, ki so mi jo poslali nazadnje, mi je bila takoj všeč. Lepa melodija, zanimiv ritem in neklasična priredba. Besedila ni bilo težko napisati. Ko je svojo interpretacijo dodal še izvrstni Tomaž Boškin, je bila zrela za kakšno nagrado na Popevki 2022. Vesel sem, da je dobila veliko nagrado strokovne žirije za najboljšo skladbo v celoti. Prepričan sem, da se bo o tej glasbeni skupini še veliko lepega slišalo.

Kako je bilo sodelovati s pokojnim Enzem Hrovatinom? Kakšen človek je bil?
Enza mnogi poznajo po njegovih številnih zimzelenih skladbah, nekateri se ga spominjajo kot odličnega kitarista, pevca, jaz pa se ga bom vedno najprej spominjal kot krasnega človeka. Bil je glasbeni genij, ki me je s svojo skromnostjo marsičesa naučil. Zelo topel človek z nenavadno nalezljivim veseljem do življenja je vsakega, ki se je znašel v njegovi bližini, napolnil z optimizmom. V čast si štejem, da sem ga poznal in zadnjih deset let z njim plodno glasbeno sodeloval. Lepo je bilo delati z njim, še precej lepše se je bilo družiti z njim. Imel sem ga zelo rad.

Enzo Hrovatin in Leon Oblak
Enzo Hrovatin in Leon Oblak Foto: osebni album

Ustvarja tudi poezijo

Bi sami sebe prevarali, če bi svojo originalnost, svobodo in to, da mislite s svojo glavo, izdali ali celo prodali?
Tega ne bi naredil iz preprostega razloga, ker bi s tem izgubil notranji mir, ki pa je največ, kar človek lahko doseže. Če ga pa že doseže, ga je izjemno težko ohraniti. Notranjega miru ni enostavno vključiti v svoj vsakdan v današnjem času in svetu, ko nas številne stvari vznemirjajo.

Ustvarjate tudi poezijo. Je morebiti ona ljubezen vašega življenja?
Poezija, ki jo ustvarjam, je precej višja stopnja umetniškega izražanja od besedil, ki jih pišem za popevke. Tudi zato, ker so vsa moja literarna dela napisana v zahtevnih pesniških oblikah. Besedilo za popevko se na primer ne more primerjati s sonetnim vencem. Za to, da napišem besedilo, včasih porabim tudi manj kot uro, moja zadnja knjiga z naslovom Jezus Kristus, izdana pri Celjski Mohorjevi družbi, pa je 3147 verzov dolga pesnitev v jambskem devetercu z verižno rimo, ki sem jo ustvarjal dobra tri leta. Moja ljubezen do tovrstnega ustvarjanja je zelo močna. Vesel sem, da so bila vsa moja pesniška dela pri bralcih odlično sprejeta, dve knjigi sta doživeli tudi ponatis.

Kaj vam prinese mir?
Čista vest, molitev in branje Božje besede.

Kako bi z emoji komentirali vse skupaj?
+1
2
+1
1
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0
Sledite nam na Twitterju @evrovizijacom Sledite nam na Twitterju @evrovizijacom
Back to top button