Kaj se je dogajalo s telefonskim glasovanjem na Emi 2017?

“Statistična analiza telefonskega glasovanja na letošnji Emi razkrije precejšnje anomalije. Pri telefonskem glasovanju gre namreč za nekakšno »javnomnenjsko raziskavo« o predstavljenih skladbah, za katero veljajo statistične zakonitosti (z omejitvijo, da je telefonsko glasovanje na Emi plačljivo in lahko vsakdo glasuje večkrat),” pravi Žiga Pirnat.

Omar Naber in Žiga PirnatFoto: Alesh Maatko

Glasbeni mojster Žiga Pirnat, ki je sodeloval pri aranžmaju naše letošnje evrovizijske pesmi On My Way, je že ob povratku iz Kijeva strnil nekaj vtisov in misli o letošnji Evroviziji ter o dogajanju med in po razvpiti februarski Emi. Pred dnevi pa se je Žiga na svojem facebook profilu lotil še (ene pomembne) teme: Kaj se je dogajalo s telefonskim glasovanjem na Emi 2017? Ker je njegov zapis na družbenem omrežju več kot zanimiv in vreden, da si ga preberejo tudi ostali, ga objavljamo v celoti. Že zaradi tega, ker so napisana mnoga dejstva …

Zapis Žige Pirnata: Kaj se je dogajalo s telefonskim glasovanjem na Emi 2017?

“Če deleže glasov, ki jih je osem finalistov letošnje Eme prejelo v polfinalu, obravnavamo kot napoved za finale (ob predpostavki, da je bilo prehajanje glasov med (ne)izbranimi polfinalisti v enem tednu do finala minimalno), lahko za vsakega izvajalca na podlagi polfinala z 99-odstotno verjetnostjo napovemo, koliko glasov naj bi prejel v finalu. Tako dobimo zgornjo in spodnjo mejo, med katerima naj bi se nahajal delež glasov posameznega izvajalca v finalu. Možnosti, da bo skladba v polfinalu prejela delež glasov izven tega intervala, je bilo manj kot en odstotek. Pa vendar je večina skladb v finalu prejela delež izven napovedi. Pet skladb je dobilo malenkost nižji delež od najnižjega predvidenega. Dve nadaljnji skladbi sta prejeli od 5 do 6 odstotnih točk nižji delež od pričakovanega. Ena skladba pa je prejela kar 65 odstotkov večji delež glasov od najbolj optimističnega scenarija, za kar je bilo ob osnovni predpostavki manj kot en odstotek verjetnosti. Za primerjavo: takšno povečanje deleža je približno tako nepričakovano, kot če bi raziskave javnega mnenja določeni stranki napovedovale zmago na volitvah in okrog 30 poslanskih sedežev v parlamentu, na volitvah pa bi ta stranka nato osvojila 50 mandatov in absolutno večino. Tako nepričakovane rezultate morda lahko pojasnimo z množičnim večkratnim glasovanjem. Vendar bi v našem primeru v kontekstu te morebitne razlage morali pojasniti nekaj tisoč nepričakovanih glasov, kar bi bilo verjetno možno le ob računalniški/programski podpori.

Dobil sem kar nekaj vprašanj glede telefonskega glasovanja in s tem povezanih nenavadnih rezultatov na letošnji Emi, ki sem jih omenil v objavi pred dvema tednoma. Naj sklenem svojo evrovizijsko razpravo s tole kratko analizo, ki bo morda koga spodbudila k podrobnejšemu raziskovanju. Predvsem pa bo, upam, ponudila nekaj smernic za učinkovitejši in pravičnejši sistem telefonskega glasovanja, ki bo onemogočil morebitne zlorabe v prihodnje.

Poglejmo si torej na primeru letošnjega glasovanja na Emi, zakaj telefonsko glasovanje ne zrcali vedno najbolje mnenja občinstva, če ni primerno zaščiteno.

Kako sploh razumeti telefonsko glasovanje z vidika statistike? Lahko bi rekli, da gre za nekakšno obsežno raziskavo javnega mnenja, s katero RTV Slovenija ugotavlja, kaj o ponujenih skladbah meni slovensko občinstvo. Ali pa, da gre za nekakšne »glasbene volitve«. »Volivni upravičenci« so vsi gledalci pred televizijskimi/radijskimi sprejemniki, ki so med Emo povabljeni h glasovanju, nato pa se jih določen delež (volilna udeležba) odloči, da oddajo glas za svojo najljubšo pesem.

Ključna razlika med volitvami (ali tržno raziskavo) in telefonskim glasovanjem na Emi/Evroviziji je, da je slednje plačljivo. Poleg tega lahko gledalec/poslušalec s svoje telefonske številke glasuje tolikokrat, kot želi, oziroma tolikokrat, kot mu v času glasovanja uspe poklicati/vtipkati izbrano številko.

Čeprav ponavadi glasuje le majhen delež vseh gledalcev/poslušalcev pred televizijskimi ali radijskimi sprejemniki, bi morali biti po statističnih zakonitostih deleži v takem glasovanju dober pokazatelj mnenja celotnega občinstva – če je seveda glasovanje pravično in ustrezno izpeljano.

Na letošnji Emi so gledalci glasovali trikrat – dvakrat v polfinalu in enkrat v finalu. V vsakem polfinalu je nastopilo osem izvajalcev, od katerih so se po štirje iz vsakega večera uvrstili v finale. RTV Slovenija je po koncu Eme objavila število telefonskih glasov za vsakega izvajalca v vsakem od treh tekmovalnih večerov. Prav to, da so v roku dobrega tedna gledalci lahko dvakrat glasovali o istih skladbah in da so ti podatki javni, nam omogoča nekaj zanimivih statističnih izračunov.

Pri tem je treba upoštevati, da se po štirje izvajalci iz vsakega polfinala niso uvrstili v finale. Glasovi, ki so bili v polfinalu namenjeni njim, so se torej morali v finalu bodisi nekako porazdeliti med preostale finaliste bodisi – kar je še bolj verjetno – mnogi, ki so glasovali za izpadle tekmovalce v polfinalu, v finalu niso glasovali, ker je njihov favorit pred tem izpadel. Lahko je prišlo tudi do prehajanja glasov, saj se je vseh osem finalistov med sabo soočilo šele v finalu. A zaenkrat poenostavimo zadeve in predpostavimo, da je bilo prehajanje glasov od neuvrščenih polfinalistov k finalistom nizko in sorazmerno glede na siceršnje rezultate ter med samimi finalisti zanemarljivo, kar je realna predpostavka, saj se glasbeni okusi v enem tednu zelo težko znatno spremenijo.

Zdaj lahko primerjamo deleže glasov, ki jih je osem finalistov prejelo v polfinalu (glede na skupno število glasov, ki jih je vseh osem finalistov prejelo v polfinalu) z deleži glasov, ki so jih ti isti izvajalci prejeli v finalu. Na priloženem grafu vidimo, da so z izjemo dveh pesmi v finalu prav vsi izvajalci prejeli manjši delež glasov kot v polfinalu. Ta odstopanja v negativno smer so bila večinoma zelo nizka (razen pri zasedbi Sell Out in Nuški Drašček, pri katerih je negativno odstopanje nekoliko večje). Pač pa je izjemno (za več kot 17 odstotnih točk) povečan delež glasov, ki jih je prejel duet BQL. Povedano drugače – delež vseh oddanih telefonskih glasov, ki sta jih prejela mladeniča s Koroške, se je v finalu glede na polfinale povečal za skoraj 69 odstotkov.

Storimo še en korak naprej in si predstavljajmo, da je bilo glasovanje v polfinalu letošnje Eme nekakšna raziskava javnega mnenja, s katero smo ugotavljali, kakšen bo razplet telefonskega glasovanja v finalu. Ta “raziskava” je bila zaradi števila oddanih glasov v obeh polfinalih (skupno 19.025) izvedena na zelo velikem vzorcu. Ker je bilo poleg tega glasovanje v finalu le nekaj dni pozneje izvedeno na enak način na skoraj identični populaciji (torej gledalcih večernega programa TV Slovenija), bi z vidika statistike pričakovali, da je bilo polfinalno glasovanje izjemno dober pokazatelj glasovanja v finalu. Na podlagi rezultatov v polfinalu bi tako lahko za vsakega izvajalca izračunali interval zaupanja pri 1-odstotni stopnji tveganja. Povedano laično – glede na rezultate v polfinalu bi pred finalom Eme lahko s kar 99-odstotno verjetnostjo sklepali, kakšen bo končni delež glasov vsakega posameznega izvajalca v finalu, in sicer nekje med spodnjo in zgornjo mejo predvidenega razpona. A dejanske številke v finalu so presenetljivo pokazale povsem drugačno sliko.

Kot je razvidno iz tabele, so bili deleži telefonskih glasov za kar 6 od 8 izvajalcev v finalu Eme izven statistično predvidenih intervalov. V zadnjem stolpcu vidimo, za koliko odstotnih točk so bili ti deleži izven predvidenega razpona. Tudi tu prednjačita BQL, ki sta prejela 65 odstotkov večji delež glasov, kot bi ga z 99-odstotno verjetnostjo lahko pričakovali po najugodnejšem scenariju glede na njune rezultate v polfinalu ob omenjeni predpostavki. Za primerjavo: takšno povečanje deleža je približno tako nepričakovano, kot če bi raziskave javnega mnenja določeni stranki napovedovale zmago na volitvah in okrog 30 poslanskih sedežev v parlamentu, na volitvah pa bi ta stranka nato osvojila 50 mandatov in absolutno večino.

Je možno, da gre za naključje, posledico različnega vzorčenja v polfinalu in finalu? Seveda, a kot rečeno je za to ob predpostavljenih pogojih manj kot en odstotek verjetnosti, kar pomeni, da bi tako možnost v praksi lahko brez skrbi statistično značilno zavrnili. Pri razlagi teh nepričakovanih rezultatov se zato najprej vrnimo k naši osnovni predpostavki – da je bilo prehajanje glasov med izvajalci po polfinalu minimalno.

Če ta predpostavka ni pravilna, bi nenavadne rezultate teoretično lahko pojasnili tako, da je velika večina tistih, ki so v polfinalu glasovali za izpadle izvajalce, na primer za Alyo ali Tosca Beat, v finalu glasovala za BQL. Enako visok bi moral biti delež tistih, ki so v prvem polfinalu sicer glasovali za enega od štirih poznejših finalistov, a so v finalu nato oddali glas za BQL.

Ta razlaga je malo verjetna že zato, ker so izpadle skladbe, pa tudi finalisti, žanrsko zelo različne. Težko je na primer verjeti, da bi se tisti, ki so v polfinalu glasovali za Leo Sirk ali Tosca Beat, v finalu množično odločali za duet BQL. Nadalje, če slednjega izvzamemo iz analize in izračunamo le deleže preostalih sedmih polfinalistov med sabo, so si njihovi deleži v polfinalu in finalu naenkrat veliko bolj podobni, odstopanja izven intervala zaupanja, če ta še obstajajo, pa so povsod nižja od petih odstotnih točk. To bi za prejšnjo razlago bržkone pomenilo malo verjeten scenarij, da so glasovi vseh izvajalcev v finalu začeli zelo enakomerno prehajati k BQL, nekoliko bolj intenzivno pa od skupine Sell Out ali Nuške Drašček (to zadnje je še toliko manj verjetno, ker je Nuška z BQL tekmovala že v polfinalu).

Kje najti druge razlage za tako nenavadne razlike? Morda v tem, da je iz ene številke mogoče oddati neomejeno število glasov? Torej jih iz enega telefona lahko sami oddamo (in plačamo) nekaj deset – s podporo navijačev morda nekaj sto? Morda. Pa vendar, argument, da podporniki nekaterih izvajalcev v povprečju oddajo precej več glasov kot drugi (zlasti če gre na primer za najstniške oboževalce) v našem primeru ne vzdrži, ker bi tako okrepljeno glasovanje potem pričakovali že v polfinalu, ne le v finalu in z njim še vedno ne bi pojasnili tako visokih razlik med obema glasovanjema.

Tako velike razlike bi v teh okvirih lahko zadovoljivo pojasnili šele z nekaj tisoč dodatnih glasov neznanega izvora v finalu. Le takšna napaka v vzorčenju bi pojasnila tako nepričakovane rezultate. Težko je verjeti, da bi tako veliko število glasov lahko prispevali ljudje. Morda pa bi bilo to možno z računalniško podporo?

Seveda so vse to brez natančnih podatkov o glasovanju zgolj domneve. Statistika nam pove le, da obstaja zelo velika, statistično značilna verjetnost, da število glasov v finalu letošnje Eme (ali v polfinalu po obratni logiki) ni natančno zrcalilo dejanskega mnenja občinstva. Odgovore, ali je temu res bilo tako, bo treba še poiskati. Najlaže s pregledom deležev glasov po posameznih ponudnikih (vseh mobilnih in stacionarnih), med katerimi po statističnih zakonitostih ne bi smelo biti znatnih razlik. Če bi se te pojavile v katerem od sistemov, bi to že kazalo na morebitne napake/zlorabe v tem sistemu. Koristen podatek bi bil tudi, koliko je bilo povprečno število oddanih glasov na telefonsko številko pri vsakem izvajalcu. In seveda, najpomembneje, koliko je bilo največje število glasov, poslanih iz ene telefonske številke, in koliko je bilo takih telefonskih številk pri vsaki skladbi. Vsi ti podatki so informacije javnega značaja, le najti/povprašati je treba po njih.

Tega vprašanja bi se vsekakor veljalo lotiti. V dobro slovenskega udejstvovanja na Evroviziji in v dobro prihodnosti slovenske zabavne glasbe. Tudi na volitvah lahko oddamo samo en glas, zakaj bi bilo torej na Evroviziji drugače?”

Foto: Facebook Žiga Pirnat