Etiénne Huskič je nekdo, ki se je nenadoma znašel na mestu popularnega primorskega glasbenika. Na mestu, o kakršnem ni mogel prej niti sanjati. Glasba mu že od nekdaj leži na duši. Živi jo. V svojih odgovorih pojasnjuje, kaj mu glasba sploh predstavlja, kaj je zanj sreča in kaj lahko njegovi veliki oboževalci od njegovega glasbenega ustvarjanja pričakujejo še letos.
Ste se za pot glasbenika zavedno odločili ali se je vse začelo avtomatično?
Z glasbo sem se začel ukvarjati že v osnovni šoli, kjer sem obiskoval pevski zbor. Ni pa to takrat niti približno še preraslo v neko željo, da bi to mogoče delal kdaj v življenju. Pri kakih devetih oziroma desetih letih sem spoznal klavir, ki me je v momentu prevzel! Nekje istočasno sem začel poslušati tudi to »našo« glasbo, predvsem mislim na hrvaško glasbo, Oliverja, Petra Graša, Gibonnija, pri srcu so mi bili tudi kaki tuji izvajalci, The Beatles, ABBA, skratka predvsem glasba, kjer je klavir nekako prevladoval. Tako sem začel preigravati vse te Oliverjeve hite in tako dalje. Vse popolnoma sam. Po posluhu. Brez ure glasbene šole. Želel sem si glasbeno šolo, vendar je bilo finančno stanje takrat v naši družini – odraščal sem z mamo in bratom – takšno, kakršno je bilo, in si nakupa večjega klavirja in vpisa v glasbeno šolo nismo mogli privoščiti. Tako sem klavir igral še zgolj za svoje veselje. Pri dvanajstih letih sem začel igrati nogomet kot večina mojih vrstnikov in se je tako moje življenje naprej odvijalo predvsem v smeri nogometa. Igral sem ga tudi profesionalno vse do leta 2011, ko sem staknil poškodbo kolena, ki mi več ni omogočala igranja na visokem nivoju. Tistega leta je v Kopru gostoval Petar Grašo, teden kasneje pa Oliver Dragojević – oba moja glasbena idola iz otroštva. Nekako se je zgodilo, da sem z obema pristal na odru, se usedel za klavir in skupaj z njima – pred več tisočimi obiskovalci – odpel njune najbolj znane pesmi. Od tistega trenutka dalje sem vedel, da se želim z glasbo ukvarjati bolj resno! Leta 2013 smo sestavili skupino Tempera Band, ki me z jugoslovansko pop rock glasbo spremlja še danes. Od leta 2018 smo začeli tudi ustvarjati lastne avtorske pesmi.
“Sem človek popolne inspiracije! Pesem lahko nastane v desetih minutah, če je inspiracija prava, lahko pa se tudi vleče po par mesecev, če inspiracije zmanjka. Ne maram občutka, da nekaj mora biti narejeno v nekem določenem času.”
V skladbi Pjesma bez rime ste zelo odkriti v razgaljanju moške globočine srca. Tudi zaradi osebne izkušnje?
Pesem Pjesma bez rime je en tak primer, kjer je pesem nastajala zelo dolgo. Mislim, da sem jo začel pisati kar nekaj let pred njenim izidom. Pa je v nekem določenem momentu nekaj zmanjkalo, nisem našel pravih izrazov, besed, verzov, če tako hočemo, pa sem vse skupaj spravil v predal in pustil. Najhuje je sedeti na mestu in na silo pisati, kot sem prejle omenil, in čakati, da ti mogoče tisti tam zgoraj nekaj pošlje. Ne gre, raje počakaš, da gre nekaj časa mimo in potem spet pride do nekega momenta, ko nadaljuješ. Tako je potem leta 2018 nastala ta moja prva avtorska pesem, za katero sem napisal tako tekst kot glasbo. Nanjo sem zelo ponosen in je seveda plod nekih mojih osebnih trenutkov in občutkov.
Pesem Valentinovo je nekoliko melanholična, a vendarle romantična. Kaj vam predstavlja ta praznik zaljubljencev?
Pesem Valentinovo je moj drugi avtorski komad, ki ga je sicer napisal Matic Kotnik, naš tudi bivši kitarist. Z njo sem se prijavil na Melodije morja in sonca, vendar žal nisem bil sprejet v ožji izbor. Valentinovo je seveda svetovni dan zaljubljencev, vendar za tiste prave zaljubljene – kot tekst pravi – mora biti valentinovo vsak dan. Zame je.
Je lahko glasba nasilna in v mnogih pogledih celo škodljiva za človeško kulturo?
Po mojem mnenju glasba niti za trenutek ni mišljenja, da bi kadarkoli bila nasilna. Sicer so zvrsti – kak ameriški rap ali kaj podobnega –, kjer se v tekstih najdejo kake kdaj tudi zelo nasilne besede in verzi. Sam take zvrsti ne bi nikoli mogel izvajati. Žal pa na to ne moremo vplivati, tudi taka zvrst ima svojo ciljno publiko. Kot glasbenik moram biti spoštljiv do vseh zvrsti glasbe.
Menite, da je glasba potrebna za osebno srečo v življenju?
Sam vem, da si težko predstavljam življenje brez glasbe. Pri meni res ne mine dan, da glasba ne bi bila prisotna tako ali drugače – za klavirjem doma, v studiu, v avtu na poti v službo. Mislim, da bi bil kar nesrečen brez glasbe. Mislim, da glasbo poslušamo res v vseh momentih življenja, ko smo veseli ali pa žalostni. Za vsak primer obstaja prava pesem. Če je človek res slabe volje in če najde pravo pesem v tem trenutku, lahko ta bolečina lepše boli.
Vas je v glasbenem svetu in njegovem zakulisju kaj posebej presenetilo, morda razočaralo?
Da bi me res kaj posebej razočaralo oziroma presenetilo, ne. Edino mogoče en primer, ko sem igral na eni poroki, kjer sta bila dva priznana hrvaška pevca posebna gosta presenečenja. Oba sta svoj del opravila profesionalno in vrhunsko, kot se za njiju tudi spodobi. Vendar je tista zadeva v zakulisju, kot pravite, naredila veliko razliko med njima – predvsem v mojih očeh. Enemu se je mudilo na naslednji dogodek in je resnično imel mogoče pet minut časa, ampak si je vzel petnajst minut, da se je slikal in pogovarjal z vsakim, ki si je morda to želel. Medtem ko pa je drugi bil izjemno nedostopen za te zadeve, še do slike smo skoraj morali preko njegove agentke. To je tisto, kar dela razliko – biti človek kljub temu, da si zvezda. In ja, to me je mogoče malo razočaralo.
Niste le glasbenik, ampak tudi športnik. S čim se ukvarjate?
Res je, sem tudi športnik, nogometaš. Že več kot dvajset let. Začel sem v Piranu, nadaljeval v Kopru, kjer sem tudi igral za prvo ekipo Kopra, osvojil prvenstvo leta 2010, bil na robu Lige prvakov, vendar se ni izšlo. Na žalost. Pred poškodbo v ajdovskem Primorju sem imel na mizi celo pogodbo za špansko ligo, vendar sem takrat staknil to nesrečno poškodbo, po kateri je vse padlo v vodo – nogometno gledano. Ampak vse se zgodi z razlogom, če se takrat ne bi poškodoval, se verjetno danes ne bi ukvarjal z glasbo in ne bi odgovarjal na vaša vprašanja. (hudomušen nasmeh) Zadnja leta se potim po hrvaški Istri le še ljubiteljsko in za kondicijo.
“Trenutno imam na mizi par projektov, ki jih še moram zaključiti, nekaj sem začel ustvarjati med covidom, kar moram zdaj še zaključiti, tako da material je, in sicer tri pesmi, ki jih planiram zaključiti še to leto.”
