Edinstveni zgodbi, ki se je začela leta 1956, danes pravimo Evrovizija
Vse se je začelo davnega leta 1956. Televizija je bila v evropskih državah še v povojih, ustanovljena pa je že bila Evropska radiodifuzna zveza (EBU), ki se jo je prijelo ime Evrovizija. Ta je od vsega začetka skrbela za izmenjavo informativnih, športnih in zabavnih programov med svojimi članicami.
Takrat še ni obstajalo pravilo, da mora zmagovalka organizirati
festival naslednje leto: vsako leto naj bi bil festival v eni od
sodelujočih držav. Tako so se naslednje leto zbrali v Frankfurtu. Z
razvojem televizije in njenim širjenjem po Evropi pa je raslo tudi
število sodelujočih držav, zato so odtlej vsi lahko nastopali le s po
eno pesmijo. V Frankfurtu so se prvotnim sedmim državam pridružile še
Velika Britanija, Danska in Avstrija, naslednje leto Švedska, 1959
Monako, 1960 Norveška, 1961 pa so na festivalu debitirale Španija,
Finska in (takratna) Jugoslavija kot edina socialistična država – ostale
vzhodnoevropske države so imele svojo televizijsko zvezo Intervizijo.
Te so bile vse po vrsti državne televizije, saj zasebnih postaj takrat še ni bilo. Tako je Švicar Marcel Besancon predlagal, da bi po vzoru sanremskega festivala, ki se je začel že leta 1951, evropske države priredile glasbeno tekmovanje.
Za prvo prizorišče je bil izbran Lugano v italijanski Švici, sodelovalo pa je le sedem držav (Nizozemska, Švica, Belgija, Nemčija, Francija, Luksemburg in Italija), vsaka s po dvema pesmima. Javnega glasovanja še ni bilo, razglasili so le zmagovalca, ki ga je izbrala posebna žirija, sestavljena iz po dveh predstavnikov vsake sodelujoče države. Ker Luksemburg ni poslal svojih žirantov, ampak je pooblastil kar dva Švicarja, najbrž ni presenetljivo, da je zmagala predstavnica države prirediteljice.
Prvi evrovizijski izbor je potekal 24. maja 1956, in sicer v Švici (Teatro Kursaal). Zmagala je Lys Assia s skladbo Refrain.
| Sprehod skozi evrovizijsko popevko – vzponi, padci ter ostale zanimivosti … |
Tereza KesovijaPrva leta je bil festival predvsem frankofonska zadeva, saj se je kakšno leto zgodilo, da je bila skoraj tretjina vseh pesmi v francoščini. Francoski pevci so imeli tudi možnost nastopa za Monako ali Luksemburg, saj ti dve miniaturni državi praktično nista imeli svojih pevcev in sta jih morali najemati v tujini, zlasti v Franciji, pa tudi drugje, tako je npr. Dubrovčanka Tereza Kesovija leta 1966 pela za Monako. Vseeno (ali pa prav zato) je Luksemburg ena najuspešnejših držav na tem tekmovanju, saj so njihovi predstavniki zmagali kar petkrat. Italijani so imeli bistveno manj uspeha, pa čeprav so na festival do leta 1966 pošiljali kar zmagovalne pesmi s festivala v San Remu. Prvo zmago jim je priborila šele mlada, komaj šestnajstletna Gigliola Cinquetti v Kobenhavnu leta 1964.
V anglofonski oziroma germanski svet se je trend obrnil šele po letu 1967, ko je na Dunaju prvič za Veliko Britanijo zmagala bosonoga Sandie Shaw.Evrovizijski festival nikoli ni prav odseval sočasnih glasbenih trendov, je pa vendarle zlasti v prvih desetletjih sproduciral nekaj hitov, ki so se vrteli po vsem svetu, nekatere pa imamo že lahko za prave evergreene. Zanimivo pri tem je, da so pogosto postale največji hiti pesmi, ki se na samem tekmovanju sploh niso dobro uvrstile.
Domenico ModugnoTako je bila znamenita italijanska pesem Nel blu dipinto di blu (bolj znana kot Volare) Domenica Modugna v Hilversumu 1958 šele tretja, pa se je kasneje kot edina evrovizijska pesem doslej zavihtela na sam vrh ameriške Top100. Še več, ta pesem je doživela nešteto priredb in v nekem trenutku se je zgodilo, da je bilo na ameriški lestvici kar šest različnih verzij te skladbe. Podobno se je dogajalo tudi z obema skladbama Cliffa Richardsa (Congratulations in Power to all our friends), pa s prvo skladbo Vicky Leandros L’amour est bleu, ki je postala svetovni hit v instrumentalni izvedbi orkestra Paula Mauriata, nenazadnje tudi z znamenito Danielovo Džuli, ki je poleti 1983 kraljevala na lestvicah v Avstriji, Nemčiji in Skandinaviji.
Cliff RichardPozna šestdeseta leta …
V prvo krizo je festival zašel v poznih šestdesetih letih, ko se je prvič začelo zmanjševati število sodelujočih držav – umaknili sta se Danska in Avstrija, menda zaradi prevelike komercializacije. Nato pa se je zgodil še Madrid 1969, ko so na zmagovalni stopnički stale kar štiri pesmi (glej tabelo spodaj), saj niso imeli nikakršnih pravil, kaj storiti v takem primeru, in se je vse končalo v vsesplošnem kaosu. Zato so se umaknile še preostale skandinavske države in Portugalska in s samo 12 udeleženkami v Amsterdamu 1970 se je zdelo, da je festival v zadnjih zdihljajih. Pa je vseeno dokazal svojo trdoživost. Spremenili so nekaj pravil, predvsem tisto, ki je dovoljevalo samo nastop solistov ali duetov.
Dubrovački trubaduriPri tem je prej prihajalo do komičnih situacij: tako npr. v evrovizijskih analih beremo, da sta leta 1968 zastopala Jugoslavijo Luči Capurso in Hamo Hajdarhodžič. Seveda so Jedan dan peli takrat zelo popularni Dubrovački trubaduri, a uradno so morali dva svoja pevca preimenovati v duet, preostali člani skupine pa so postali spremljevalni vokalisti. Hkrati so se vrnile države, ki so festival prejšnje leto bojkotirale, v sedemdesetih in osemdesetih pa so se priključile še nekatere nove (1971 Malta, 1973 Izrael, 1974 Grčija, 1975 Turčija, 1981 Ciper, 1986 Islandija), tako da po letu 1971 nikoli ni sodelovalo manj kot 17 držav. Med leti 1973 in 1976 (delno tudi 1977) pa je bilo dovoljeno peti tudi v poljubnem jeziku (beri: angleščini) in ne le v uradnem jeziku svoje države. To pravilo znova velja od 1999.
Vicky LeandrosNajboljši izbor 1974 …
Od leta 1971 je morala vsaka nastopajoča televizijska postaja poslati v evrovizijsko izmenjavo tudi videoposnetek svoje skladbe, najpomembnejše za ponovni vzpon evrovizijskega festivala pa je bilo, da se je na tekmovanju pojavilo nekaj izvrstnih interpretov, ki so naredili tudi mednarodno kariero, naj omenimo samo Vicky Leandros leta 1972 in švedsko skupino ABBA leta 1974.
Mouth & McNeal Festival v Brightonu 1974 med poznavalci sploh velja za enega najboljših (ali sploh najboljšega) v zgodovini. Prva je bila ABBA za Švedsko, na drugem mestu je deset let po svoji zmagi pristala Gigliola Cinquetti s skladbo Si, tretji je bil nizozemski duet Mouth and McNeal (dve leti pred tem je osvojil evropske lestvice s skladbo Hallo-a) s pesmijo I see a star (kasneje uporabljeno v reklami za znamenito nizozemsko znamko piva), četrta pa je bila za Veliko Britanijo avstralska pevka Olivia Newton-John, ki je nato z Johnom Travolto prepevala in poplesavala v Briljantini. Vse štiri pesmi so bile v prvi deseterici britanske pop lestvice.
AbbaOsemdeseta leta …
Celine DionOsemdeseta leta so prinesla precej uspeha državam, ki so se dotlej uvrščale bolj pri repu: tako je leta 1985 v Göteborgu prvič slavila Norveška (ob 25. nastopu), leto kasneje v Bergenu Belgija (v 31. poskusu!), Švica je v Dublinu 1988 zmagala prvič po 32 letih, Italija v Zagrebu 1990 pa prvič po 26 letih. In zmagali s(m)o tudi Jugoslovani v podobi zadrske skupine Riva – v Lausanni 1989. Prvo ime osemdesetih je prav gotovo francosko govoreča Kanadčanka Celine Dion, ki je 1988 zmagala za Švico, vendar je njena mednarodna kariera zares vzletela šele, ko je začela prepevati v angleščini. Dejstvo pa je, da je v tem desetletju festival izgubil precej sape, saj ga je močno zasenčila video glasba, kakršno je predvajal zlasti MTV.
RivaDevetdeseta leta …
Devetdeseta leta zaznamujejo zlasti neprestane zmage Irske (4-krat v 5 letih med 1992 in 1996), kar pa je festival prej oddaljilo od sodobnih glasbenih trendov, saj so Irci zmagovali bodisi s pretresljivimi baladami bodisi s keltskim etno-soundom. V modernejše glasbene vode se je festival podal šele konec devetdesetih let z uvedbo televotinga, ko so gledalci dejansko lahko sami izbirali skladbe, ki so jim najbolj všeč – seveda pa tudi tu ni šlo brez nacionalnih predsodkov in dobro- ali slabososedskih odnosov.
Predvsem pa so 90. leta v znamenju političnih sprememb v Evropi: nastale so nove države, članice Intervizije pa so se združile z Evrovizijo, tako da se je naenkrat pojavilo prek trideset kandidatk za nastop, kar pa je za triurno televizijsko oddajo občutno preveč, zato si je bilo treba izmisliti različne sisteme vsakoletnega uvrščanja in izpadanja na festival (z izjemo štirih najbogatejših članic, ki največ prispevajo v skupno blagajno in imajo zato zagotovljen nastop vsako leto). S prihodom novih članic iz vzhodne Evrope je zavelo precej svežega vetra: briljantni nastopi Poljske in Madžarske že prvo leto (1994), pa Estonije in Hrvaške skoraj vsako leto, pa Rusije in Latvije leta 2000.
Novo tisočletje …
Prvo desetletje novega tisočletja pomeni pomemben premik glasbenega težišča proti vzhodu: zmagam nekdanjih socialističnih držav Estonije (2001), Latvije (2002), Ukrajine (2004), Srbije (2007), Rusije (2008) in Azerbajdžana (2011) je treba dodati še zmage “starejših” članic Evrovizije, ki pa tudi ležijo bolj na vzhodu Evrope (Turčija (2003), Grčija (2005) in Finska (2006). Vse to je povzročilo precej nezadovoljstva na zahodu, zlasti med velikimi članicami, ki so več let zapored družno pristajale na dnu finalne razpredelnice. Sledila je nova sprememba načina glasovanja – zdaj imajo poleg gledalcev polovično moč odločanja spet tudi strokovne žirije, pa tudi resnejši pristop “velikih”, ki ga je kronala z zmago 2010 Nemčija. Jubilejni 60. festival za pesem Evrovizije pa bo pripravila Avstrija.
Prva evrovizijska zmagovalka Lys Assia si je ogledala ESC izbor v Bakuju.
